NOVICE  

Blizu vasi Jereka je Andrejev oče Egon vselej vstopil v »Tretjo bohinjsko dolino«, kadar se je napotil sanjarit na razgledni Javorov vrh. Tako je premišljeval Andrej, ko je listal po njegovih planinskih dnevnikih. Da ima Bohinj Spodnjo in Zgornjo dolino, vedo mnogi, toda vas Jereka leži v dnu starodavne »Tretje doline«, ki se od tam strmo usmeri skozi Podjelje in čez planino Pokrov'c na Koprivnik in Gorjuše.

     Do tja je oče, potem ko je v kakšnem zgodnjem nedeljskem jutru odšel iz Bohinjske Bistrice, prečil Savo Bohinjko po starem lesenem mostu nad Bitnjami, ki je nekdaj stal prav tam, kjer se kolovozna pot vzpne v pobočja Šavnice. Zaradi s skalovjem posejanih gozdnatih pobočij so Šavnici na vasi vselej rekli le Kras. Čeprav bi bila pot po cesti skozi Korita krajša, je rad zavil čez razgledne Senožeti, gričevnate pašnike med Šavnico in Rudnico. Od tam se je spustil proti Češnjici, za katero pravijo, da je ob Studorju najstarejša med bohinjskimi vasmi. Toda ni zavil v vas. Držal se je kolovoza tesno pod severnimi pobočji Šavnice, od koder je prav kmalu zagledal zvonik cerkve sv. Marjete na Jereki. Nekdanjo poslikavo je v tistem času že spral dež z zidov in kasneje je dobila novo. Velika, na videz zapuščena, skoraj pozabljena cerkev, ki stoji na blagi vzpetini pred vasjo, ne daje videza podružnične, prej farne cerkve. Tako je ostalo iz davno minulega časa, ko ni bilo ne železnice in tudi ne tovorne poti skozi Sotesko. Bohinjska proga, najbolj slikoviti, za izgradnjo tudi najzahtevnejši del železniške povezave iz Prage v Gorico in Trst, je Bohinj močno spremenila. Vlak je zapeljal skozi starodavno Ilirsko kraljestvo! Njegovi davni prebivalci so v prej nedostopnih, skritih krajih začeli taliti železovo rudo. Minevala so stoletja, toda železarstvo je preživelo in se obdržalo do prihoda družine Zois in do Kranjske industrijske družbe, ter se slednjič, zaradi požara, preselilo na Jesenice. Vas Jereka je bila takrat staro »glavno mesto«, ker so tam skozi v dolgih stoletjih tovorili z Bleda, prek Gorjuš in Koprivnika. Zaradi tega, je premišljeval Andrej, ležijo te vasi v nekdanji »Tretji bohinjski dolini«. Tovorno pot skozi Sotesko med Bohinjsko Belo in Nomenjem so napravili le »kratkih« dvesto let pred železnico, ki je bila zgrajena med leti 1900 in 1906, kar pomeni, da poteka promet skozi Sotesko proti Bohinjski Bistrici šele dobrih tristo let.

Z Jereke so v tistih davnih časih, ki si jih danes le težko predstavljamo, tovorili slavno noriško jeklo v svet. Prek Baškega sedla in drugih starih prelazov dolgega grebena Spodnjih bohinjskih gora (Peči) in nato proti morju, je vodila pot. Nazaj so prinašali sol, olje, vino, dišave in še kaj, kar dobrega pridelajo v Mediteranu. Zaradi hitrejše tovorne poti skozi Sotesko ob Savi Bohinjki in zaradi kasnejše železnice so vasi Podjelje, Koprivnik in Gorjuše, z njimi pa tudi večja Jereka, izgubile svojo prejšnjo vlogo v železarskem gospodarstvu. Tamkajšnji domačini, prej rudarji, drvarji, oglarji in tovorniki, so se močneje oprijeli kmetijstva, da so lahko ostali in preživeli v svojih krajih.

Z Jereke je Andrejev oče potem vselej krenil navkreber po uhojenih peš poteh skozi Spodnje, Srednje in Zgornje Podjelje v planino Kravjo dolino in od tam na Javorjev vrh (1482m). (Javorjev vrh je staro domače ime tega izrazitega pokljuškega razglednika. Sedaj na kartah piše Javorov vrh.) Obiskoval ga je, ker je edini pravi razglednik med vzpetinami, ki se dvigajo iz kraške pokljuške planote. Na severno stran, tako je videti, se je del vrha nekoč odlomil in se podrl. Na severno stran Javorjevega vrha je tako sredi pokljuških gozdov nastala manjša stena in z njenega roba veličasten razgled, ki prek valovitega »morja« pokljuških gozdov seže čez pol obzorja.      Onstran pravilne piramide Velikega Draškega vrha se bahavo nastavlja sam kraljevski Triglav. No, zaradi prav takega, le precej bližjega pogleda proti Triglavu je imel Andrejev oče celo življenje v velikih časteh Veliki Draški vrh. Tako pogosto je odhajal na obisk k njemu, da so ga Srenjani začeli v šali imenovati kar Miheličev vrh. Triglavski trije vrhovi so od tam prav dramatično, po dolomitsko, ošiljeni. S sosednjega Tosca in z Velega polja je gora široka in razkošna, podobna kralju, ki se je med razmišljanjem udobno zleknil po svojem prestolu. Na drugi strani, z Viševnika ali z Malega Draškega vrha je Triglav sicer še bolj koničasto ošiljen, toda Mali Triglav se že skrije v njegovo silhueto, zato gora izgubi triglavo podobo. Toda razgled z Javorjevega vrha ima pomembno prednost pred Velikim Draškim vrhom. Ta prednost je nebeška širjava. Od Krna do Kamniško-Savinjskih Alp seže pogled.

Domačine v Zgornji dolini je Andrej slabo poznal, čeprav je vso mladost preživel v Bohinjski Bistrici. Zaradi stare šole v Srednji vasi in nekdanjega sedeža občine, ki sta ostali iz časa, ko je bila Zgornja dolina pravo središče Bohinja, se obe dolini še vedno ločujeta med seboj. Zgornja bohinjska dolina živi od nekdaj svoje življenje in Spodnja dolina svojega.

Gospodar Tone Smukavec je kmetoval v stilu prednikov, kar seveda ne pomeni, da bi ne bil napreden. Nasprotno, bil je zelo napreden. Postavil je žago, ki jo je kmetija z veliko gozda v njegovem času potrebovala. Kakor njegovi predniki je tudi on veljal za nekakšnega župana, ali bolje rečeno, prvega moža Podjelja. A ne zato, ker bi se ga ljudje bali. Bil je moder in prijazen v nasvetih, po katere so vaščani pogosto prihajali. Pri njem se je tudi vedno vse našlo, kar je kmet potreboval pri svojem delu. Vsako orodje, ki ga v tistem trenutku ni potreboval, je rad posodil in včasih celo podaril, če se mu je zdelo, da bo to za nekoga primerna vzpodbuda. Tudi živež je znal podariti, kadar je vedel, da drugod nimajo dovolj hrane, oni pa so imeli vsaj za silo dovolj. Pri Krucmanu se je, tako pravijo, »vselej dogajalo,« kakor danes rečejo mladi. V Bohinju je tudi zelo dobro znano, da so njegove sestre, ki so se poročile na druge kmetije, tam zelo dobro gospodarile. Ti ljudje znajo živeti in tudi ustvariti prijetno vzdušje za življenje. Tonejeva mati se je po prvi svetovni vojni drugič poročila. Njen prvi mož je med vojno, leta 1916, umrl za kolero. Če je hotela uspešno gospodariti in preskrbeti družino, je morala ponovno priti moška roka v hišo. Tudi otroci iz naslednjega zakona so bili uspešni.

Ob nastajajoči knjigi Znamenja trajnosti se je začelo Andrejevo prijateljstvo z Boštjanom Ankom, nekdanjim široko razgledanim profesorjem na Fakulteti za gozdarstvo v Ljubljani. Nihče ni ne pred njim in ne po njem znal tako poglobljeno in prijazno razmišljati o naravi, ter tega prenašati na druge in jih tako učiti. Andreju je predlagal, naj za knjigo napiše nekaj o bohinjski ciki, avtohtoni slovenski kravici, majhni, lahki, dolgoživi, ki se je vselej lahko pasla tudi po najvišjih bohinjskih planinah.

Andrej je zvedel, da so cike, sicer avtohtono pasmo slovenske krave, ohranili prav na njihovi kmetiji. Le štirinajst domačij je v Sloveniji, kjer so jih zadržali v hlevih tudi po tem, ko so jih drugod že zdavnaj zamenjali za večje pasme, ki dajejo več mleka. Kot gospodarja sta bila Tonej in Minka dovolj modra, da sta vedela, kaj potrebuje njihova kmetija. In mohanta ni Minka nikoli nehala izdelovati. To je edini starodavni, pravi bohinjski sir, ki se je ohranil izpred časa, v katerem je bistriški župnik Janez Mesar povabil švicarskega sirarja Tomaža Hitza, da je Bohinjce naučil izdelovati dandanes znani bohinjski sir, katerega prednik je slavni švicarski ementhaler. (Ta podatek žal ni zgodovinsko potrjen. Tomaž Hitz je, tako pravijo nekateri zgodovinski viri, prišel učit sirarstvo v Kobarid. Od tam naj bi v Bohinj odšla naprej poučevat Bohinjce dva njegova učenca.)

     Mohant je seveda čisto drugačen sir. Naredi se ga v čebru, tako da se ga obteži s kamni kakor kislo zelje, in tudi jé se ga z žlico. Ima zelo poseben okus, predvsem pa aromo, na kar se mora človek navaditi. Toda za zdravljenje prebavnih težav ni boljšega. Najpomembnejša pri pripravi tega sira je lekarniško natančna snažnost, čistoča, sicer se v njem takoj naselijo nezaželeni prebivalci. Mora že biti dober, sicer bi ga drobni črvi ne marali!

     Prepoznavni vonj, ki je precej močan, zna biti marsikomu neprijeten. Nekoliko spominja na vonj nogavic po dolgotrajni planinski turi. Pripovedujejo, da je moral neki kmet iz Bohinja v starih, davnih časih k sodniku v Radovljico. Ker je pot dolga, ves čas je hodil peš, je vtaknil v nahrbtnik poleg kruha tudi nekaj mohanta za malico. Sodnik, ki značilnega vonja ni poznal, je seveda pomislil, da se ga je mož tako ustrašil, da se mu je nekaj zgodilo, zato je vprašal: »Oča, a' ga imate v hlačah?« »Ne, v malhi (nahrbtniku),« je bil odgovor.

O tem, kako znana je Krucmanova domačija v Bohinju, pripovedujejo mnoge anekdote. Med njimi je najbolj znana tista o starem zrakoplovu. Ko je pred mnogimi leti prvo letalo preletelo Bohinjsko dolino, bil je najbrž ropotajoči dvokrilec, je menda nekdo vzkliknil: »Glejte, glejte, Krucmanove svisli je odneslo«! Domovanje stoji na tako izpostavljenem pomolu nad Bohinjsko dolino, da bi vipavska burja, če bi zapihala po Bohinju, zagotovo pometla z lahkimi lesenimi stavbicami tam zgoraj. Take so značilne svisli, lične, enostavne hišice za spravilo sena.

Anekdote torej potrjujejo ugledno mesto Krucmanove domačije v hierarhiji nekdanjega kmečkega Bohinja. Celo véliki poet, dr. France Prešern, pravi:

     Minka je imela že blizu osemdeset let, ko jo je Andrej nekoč srečal na Velem polju. Tam je takrat pasel France Smukavec, Gregorč'k po domače, nečak njenega pokojnega moža Toneja. Prišla je pogledat, kako gre njihovi čredi, kajti hlev pri hiši v Zgornjem Podjelju, ki je za tako visoko kmetijo zelo velik, je bil vselej poln. Andrej je bil ganjen, ko jo je takrat gledal, visoko vzravnano in ponosno, pa vseeno prijazno, z rahlim nasmeškom na obrazu, ki je izražal zadovoljstvo. Kljub visoki starosti ni kazala najmanjšega znaka utrujenosti po dolgi poti, ves čas peš čez pokljuške planine, Kravjo dolino, Zajamnike, Konjščico in Zgornji Tosc.

Nekega dne se je Andrej oglasil, ko je Minka ravno vsajala kruh v peč. Fotografiral jo je ob odprtih železnih vratcih. Takrat mu je pogled obstal na njenih rokah, ožarjenih od žerjavice v peči. Bile so koščene, zgarane od dela v strmih travnikih in na njivah, vendar zelo lepe. Koliko sena so dotlej pograbile in tudi pokosile, je pomislil, in koliko krompirja so posadile, okopale, pobrale ter spravile v klet, toda zraven se je vselej našel čas, da je poskrbela tudi za nageljne, prave rdeče gorenjske nageljne. Nekoč je prišel tam mimo popotnik z nekdanjega jugoslovanskega juga. Zagledal se je v viseče rdeče cvetove, v tisto neprekosljivo lepoto na leseni ograji ob stopnicah na hlev, stopil je bliže in cvetove poduhal. Potem se je počasi vzravnal in polglasno zavzdihnil: »Miris prošlosti.« Kako lepo! Ali je na tem svetu še kakšen jezik, v katerem bi se dalo tisto misel povedati lepše, bolj poetično, bolj zasanjano?

     Andrej ni nikoli prej močneje občutil, da je veliko lepše nekaj dati kot prejeti. Rad bi ji povedal, kako čuti. Da je to, kar ji je podaril, nekaj zelo majhnega v primerjavi s tem, kar je ona podarila njemu. Da brez ljudi kot je ona, Bohinj zanj ni in ne more biti resnični Bohinj, kajti le v ljudeh kot je ona, Minka, odseva celotni čar te krasne doline in njenih gora.