Pogovarjali smo se z br. Jakobom Kunšičem, alpinistom in redovnikom iz Vipavskega Križa, ki pravi, da svet potrebuje pogumne ljudi - ki bodo znali prevzeti odgovornost in ki bodo znali reči tudi ne, ko bo treba. Na drugi pogovor smo povabili Bojana Kosa, višjega samostojnega policijskega inšpektorja in predstavnika za odnose z javnostmi Policijske uprave Kranj ter policista gorske enote policije
V sredici Z nami na pot vas vabimo na Dobrovlje, svet kmetij, podzemnih jam in poti - avtor za obisk predlaga Grmado na Dobrovljah, Čreto iz Kokarij čez Tajno in po Vojkovi poti iz Jevš, ter Šentjoški vrh na Dobrovljah.
Nadaljujemo z drugim člankom o zgodovini plezanja izpod peresa Jurija Ravnika. Sledi pa še več odličnih prispevkov - o planinski obutvi in poškodbah v gorah, o puščavah Divjega zahoda, 90-letnici PD Gorje, objavljamo razmišljanje, da smo planinci dobri ljudje, Gregor Kresal pa se spominja, kako sta pred 25 leti s soplezalcem Kajzeljem prvič prosto preplezala Obraz Sfinge.
Prvič najmlajši planinci najdejo v Planinskem vestniku uganke, k rešitvi jim pomagajo še luštne ilustracije. Sledijo tudi stalne rubrike: kolumna, literatura, novice iz vertikale, planinska organizacija in novice.
Želimo vam prijetno branje Planinskega vestnika! Poiščite ga v svojem kiosku ali v spletni trgovini PZS, naročniki pa kar doma v svojih nabiralnikih.
Uvodnik, kazalo
TEMA MESECA
Ljubezen v gorah
HIŠNA GORA TOLMEČA
Monte Amariana
INTERVJU br. Jakob Kunšič
KOLUMNA Po pameti!
PLANINSKE POTI Zgodovina najtežje poti na Triglav
KOČE
Slovenci rešili planinsko sezono
Z NAMI NA POT Dobrovlje
RAZISKOVANJE Planinska obutev in poškodbe v gorah
PLEZALNI POTEP Puščave Divjega zahoda
PLEZANJE Najlepši razgled je na vrhu
JUBILEJ
Devetdeset let planinstva v Gorjah
INTERVJU Bojan Kos
POTI BREZ POTI Se zgodi - ampak meni?!
KOLUMNA V delih svojih živel sam boš večno
OPRIMKI ČASA Je po 25 letih drugače?
PLANINČKOV KOTIČEK Uganke
UTRINEK Planinci smo dobri ljudje
LJUDSKO IZROČILO Pripovedke s savinjskih gora
NOVICE IZ VERTIKALE
LITERATURA
PLANINSKA ORGANIZACIJA
NOVICE
|
|
Ljubezen v gorah
Pred štirinajstimi leti smo imeli temo meseca, ki opisuje ljubezen, najmočnejše človeško čustvo, ki poganja svet. Ljubezenske zgodbe so bile dobro sprejete in večkrat smo se ob iskanju idej v uredništvu spraševali, kdaj bomo to ponovili. Zdaj smo. Med obiskovalci gora že od nekdaj kroži zabavljivo pravilo, da nad tisoč metrov ni greha. Nekoč pozneje se je temu dodalo, da je nad dva tisoč metrov greh to, če ga ni. Sam pojem greh pa je zelo raztegljiv, ker naj bi pokrival sedem glavnih človeških izprijenosti. Vseh v gorah ni lahko zagrešiti, ker se nanašajo predvsem na dolinsko življenje. Zato ob krilatici, da nad tisoč metrov ni greha, možgani radi kar sami določijo žgečkljivo razlago, kaj se sme tam brez slabe vesti početi. Na glas naša dolina šentflorjanska temu nikakor ne pritrjuje. Greh pohote je v kočah nad tisoč metrov namreč skoraj povsem zanemarljiv v primerjavi z drugima dvema - požrešnostjo in pohlepom. Zato bo planinca, ki se bo namenil prespati v koči, ob spanje prej kakor nemoralno škripanje razmajanega pograda spravilo ekonomsko upravičeno popivanje z glasnim veseljačenjem. To ni moja ugotovitev. O tej težavi je že pred stoletjem pisalo v Planinskem vestniku v prispevku Proti pretiranemu veseljačenju v naših kočah. Avtor je ugotavljal, da se na Nemškem precej govori, kako bi planinska organizacija DÖAV nastopila proti motečim pregreham z omejevanjem točenja alkohola in strožjim hišnim redom. Posebnega učinka ni bilo, kajti tisto, kar je bilo v prid mirnemu spanju turistov, ni bilo v prid društveni blagajni. Še zanimivejše je bilo nadaljevanje članka, da se namreč v kočah (tudi naših) opaža kršenje morale, saj tja zahajajo parčki, ki se špogajo zaljubljenost. Sklep vodstva DÖAV je bil v članku jasen in radikalen: razvratni parčki se morajo iz planinskih koč takoj odstraniti! Žal v zapisih ne najdemo epiloga, ali so oskrbniki dobili tudi nravstvene zadolžitve in kakšen je bil njihov učinek. Od nekega alpinističnega veterana, ki ima danes že spoštljivih devetdeset let, sem ob priložnosti slišal zanimivo zgodbo o nemoralnem obnašanju v naših bivakih. Bilo je še v davnih petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je na največjem ljubljanskem alpinističnem odseku nekdo sprožil razpravo, da se bivaki ne uporabljajo le kot izhodišče za alpinistične vzpone, torej v namen, za katerega so bili postavljeni. Nekateri predrzneži naj bi tja vodili dekleta in bivake uporabljali kot brezplačno prenočišče. Potekala je glasna debata, nato pa je načelnik postavil vprašanje, kaj lahko storijo glede tega. Bilo je nekaj tišine, nakar se je oglasil znan alpinistični inštruktor, za katerega se je vedelo, da pove vse brez dlake na jeziku. Predlagal je, naj se v omarico za prvo pomoč namestijo kondomi. Njegova ideja je med prisotnimi požela val zgražanja, ki pa je bilo neupravičeno. Moralno zaskrbljeni alpinistični tovarišiji je predlagatelj dal zgolj vedeti, da se početja v bivakih, ki niso oskrbovani, ne da nadzorovati. In tudi njegov predlog je imel, kar priznajmo, v danem primeru svoj smisel. Vsi, ki že dlje zahajamo v gore, smo ljubezen v gorah na nek način zagotovo že doživeli ali jo s seboj v gore peljali. Bila je srečna bodisi nesrečna, prinesla je neizmerno veselje ali bolečino. Kajti v gorah ni nič drugačna kot v dolini. Prave ljubezni se ne da kupiti in nihče je ne more nadzorovati. V tem je njen največji čar.
Dušan Škodič
|