NOVICE  

• Lokacija: Martuljkova skupina
• Trajanje: 14. - 25. april 2021
• Udeleženci: Martin Žumer (vodja), Blaž Navršnik (pomočnik), Gregor Kristan, Matevž Marinčič, Tomaž Meglič, Matej Šadl, Gregor Šegel, Patricija Verdev

Vsi udeleženci so v smereh dobili dobro mero plezanja, proti koncu sobotnega dne so se morali pošteno potruditi. Motivacija je bila na visokem nivoju, »jamranja« nad težkimi nahrbtniki ni bilo. Taktika bivakiranja bo naslednjič bolj izpopolnjena, nahrbtnik za plezanje pa malo lažji.

• Šegel, Kristan: Bučer - Kristan (Mali Oltar)
• Verdev, Meglič, Navršnik: Kukova špica (iz Kukovih prodov) - Škrnatarica - Dovški Križ
• Šadl, Marinčič, Žumer: prečenje Široke Peči - Dovški križ
• Šegel, Kristan: pristop na Veliki Rokav, Dovški križ, sestop po Jugovi grapi
• Verdev, Meglič, Šadl, Marinčič, Navršnik, Žumer: pristop na Veliki Rokav

Vtisi udeležencev:

• Tomaž Meglič (AO Tržič): Moj prvi tabor pri KA, je izpolnil vsa pričakovanja. Izbira ture je bila odlična prav tako organizacija. Grebensko prečenje Kukova špica - Škrnatarica - Dovški križ je tura ki si jo bom zapomnil po tem da je bila kar dolga in raznolika, kmalu mi je postalo jasno, da mi za suvereno gibanje po mešanih zimskih grebenih z težkim nahrbtnikom manjka še nekaj kilometrine. Utrujene živce so mirili veličastni pogledi na vse strani. Proti koncu ture pa sem se že privadil na gibanje po grebenu. Pri skupnih turah je zanimivo spoznavati nove ljudi, ob večernih klepetih pa vedno izveš kaj novega ali pa dobiš kakšno idejo za prihodnje ture.
  
  
• Matej Šadl (AAO): Vtisi iz dvodnevnega alpinističnega tabora mi bodo ostali še dolgo v spominu. Vikend plezanja v Martuljški skupini mi je prinesel veliko izkušenj. Ambient je bil prekrasen, nad razmerami se ne bom pritoževal. Najbolj navdušujoče je seveda bilo prečenje grebena Široke peči. Moram priznati, da si omenjeno prečenje do sedaj še sploh nisem upal dati na seznam želja. Vendar kot se je izkazalo sta bila motivacija in plezalska družba, ki ju je tabor ponudil, dovolj, da sem odprl novo poglavje v svojem alpinističnem udejstvovanju.
  
  
• Patricija Verdev (AO Celje Matica): Tabor je bil super! Izbira smeri/vzpona in kadra je bila odlična. Hvala Blažu Navršniku, ki je dal dodatno vrednost turi ter jo obogatil z deljenjem svojih izkušenj in znanja.
  
  
• Gregor Kristan (AO Cerkno): Kljub temu, da nisem ravno ljubitelj bivakiranja in velikih nahrbtnikov sem se na pobuda Martina tabora vseeno udeležil. Cilj plezanja so bili Martuljški konci, smer Bučer-Kristan pa sem imel že nekaj časa na seznamu želja, vendar ne pozimi :). Za tabor lahko rečem, da je bil uspešen in si želim, da bi bilo v prihodnje še več udeležencev.
  
  
• Gregor Šegel (AO Ljubljana Matica): Stara mama je v dolini nabirala zadnji regrat, na Veliko planino pa so na pašo že gnali prve krave, ko smo se odpravili na zimski alpinistični tabor KA PZS v osrčje mogočnih Martuljških vršacev. Na "štrik" sva se tokrat navezala z Gregorjem Kristanom in preplezala smer Bučer-Kristan v Malem Oltarju ter se zatem povzpela na Veliki Oltar. V smeri naju je kljub pozni sezoni pričakal pršič, ki sva ga dolgo čistila z oprimkov. Neznansko sem se razveselil zajetne količine hrane na bivaku 2, ki sta jo do tam pritovorila Marčič in Kovačič za kar bi se jima rad posebno zahvalil. Sam sem bil prepričan, da je zmrzovanja v letošnji sezoni bilo do sedaj že dovolj. Zima je še poslednjič pokazala zobe, a sva jo ugriznila nazaj. Naslednji dan sva naredila regeneracijski vzpon na Visoki Rokav in Dovški Križ ter v dolino sestopila po Jugovi grapi.
  
  
• Matevž Marinčič (AAO): Odkar zahajam v gore imam cilje v Martuljkih visoko na seznamu želja zaradi privlačne neobljudenosti in pustolovskega značaja, kar je tudi prispevalo k odločitvi, da se prijavim na tabor. Odločitev je bila odlična in za mano je naporen vikend, a zato veličastna tura v dobri družbi in lepem vremenu. Vesel sem z izbiro cilja, saj bi se sam stežka lotil take kompleksne in dolge ture, kot je prečenje Široke peči v (ne najboljših) zimskih razmerah. Razni mali triki bodočega GV-ja pomenijo dosti manj štrikanja na štantih, tako smo z Martinom in Matejem prečenje do Dovškega križa uspeli izpeljat kot enodnevno turo. Naslednji dan smo se zbudili ob bolj človeški uri in raztegnili od prejšnjega dne zategnjene mišice s pristopom na Visoki Oltar in sestopom v Vrata (žal brez smuči). Če pomislim še na razvajanje z obilnimi obroki (hvala nosačema Kovačič in Marčič) ter na presenetljivo udobno noč na prostem (hvala hrbtu, ki je nosil preveč opreme) lahko mirne vesti rečem, da so bila pričakovanja presežena.

Poročilo pripravil Martin Žumer