| Krim, ki ga večina prebivalcev Slovenije pozna predvsem po oddajniškem sistemu, je visok 1107 metrov in ponuja razgled na obilico hribov okoli, nas je tokrat, kot se za hrib na jugu Ljubljanskega barja skorajda spodobi, sprejel z meglo in oblačnim vremenom, kar je učinkovito onemogočilo, da bi te trditve preverili tudi v praksi.
Po pripovedovanju pohodnikov se ob vremenu, ki ponuja dobro vidljivost, vidi tudi Triglav. |
V okviru odličnega projekta Slepi in slabovidni planinci po Slovenski planinski poti Odločen korak smo na dan, 13. novembra 2022, ko smo Slovenke in Slovenci izbirali in izbrali novo
predsednico države, se člani skupine Odločen korak skupaj s spremljevalci
odpravili še na enega izmed kopice (nad)tisočakov v Sloveniji in na Krimu
pritisnili še enega v vrsti žigov v zbirko razširjene Slovenske planinske poti.
Ko smo štartali iz Podpeči, kjer smo se razdelili
v dve skupini. Bolj ali manj smo gledali le predse in navzgor, kdaj bomo ta famozni
Krim sploh zagledali, ker ima poleg megle ta hrib tudi to navado, da se očem
rad skrije. Skupina, v kateri je hodil avtor poročila, se je odpravila
iz Podpeči po gozdni poti proti Krimu, ki ga je dosegla po dobrih dveh urah in
pol kar lepe hoje. Kot so pokazale nosne naprave, je bilo na tej poti
prehojenih več kot 12 kilometrov. Na cilju stoji planinski dom, kjer smo se vsi
okrepčali in privezali dušo pred spustom v dolino.
Po
obveznem fotografiranju smo se s Krima po makadamski cesti spustili do
avtomobilov, kombijev in minibusa ter se prepeljali do jezera v Rakitni, ker se v
njegovi bližini nahaja replika jambora, ki so ga iz teh krajev pred skoraj 130
leti prepeljali v Trst za popravilo ladje. Posebnost tega jambora in tudi
replike je ta, da je bil to tedaj največji jambor, po navedbi pripovedovalca,
ki so ga postavili na ladjo v tistem času v ladjedelnici v Trstu.
Jambor je bila tudi naša zadnja postaja tega nedeljskega
pohoda. Po dobrih osmih urah druženja smo se tam poslovili in odšli vsak na
svoj konec, novim zmagam naproti.
Jožef Gregorc
|