Objave v zadnjih letih, ko so socialna omrežja skorajda glavni vir informacij, so včasih nadrealne. Izgleda, da je vzpon na najvišjo slovensko goro pač modni trend. Fotografije v objavah so takšne, da ima človek lahko predstavo, kako zelo »simpl« je prilesti na ta vrh k Aljažu. Se fotkati, napraviti nekaj modernih poz in...ja, fotografij samega vzpona in sestopa pa ni tako zelo veliko. Ker potne roke in obraz, »prešvicane« majice verjetno ne bi požele toliko zanimanja, pa še težko je držati telefon ob prepadnih območjih levo in desno.
Ne, nisem bolj Slovenka zaradi tega vzpona. Nikakor. In ta rek demantiram z vso lastno avtoriteto, ki jo premorem še zaradi vseh, ki tega nikoli ne bodo zmogli narediti. Zaradi njih, ki jim ta ali kakršen koli vzpon ne bo dan.
Slepi in slabovidni planinci pod okriljem Planinske zveze Slovenije v kateri deluje Odbor inPlaninec, kar pomeni Planinstvo za invalide, že tri leta osvajajo Slovensko planinsko pot (SPP), ki jo bodo zaključili 23. septembra 2023 na Debelem rtiču, ko bodo odtisnili zadnji žig.
Leto in pol nazaj sem se jim pridružila. Sicer žigov ne zbiram, ker po lastni oceni še ne premorem toliko kondicije, kontinuitete, kar je odvisno od nihajočega zdravstvenega stanja. Za osvajanje poti, si bom naredila načrt. Enkrat... Zakaj hodijo in kaj vidijo, so bila moja prva vprašanja meni sami in takoj nato Jani in Sašotu. Odgovori so bili logični. Opisi občutkov pa nepredstavljivi. Koliko jih ljudje imamo v sebi, pa jih ne znamo definirati, kaj šele ubesediniti. Hvaležna Jani in Sašotu, ker sta me povabila k sodelovanju...moj svet je bogatejši za neprecenljive izkušnje, občutke, misli, ideje, nove možnosti in cilje.
Priprave na Triglav sem vzela skrajno resno. Tako kot za vse druge vzpone. Pripravljala sem se s hčerko Lizo in prijateljico Marto, občasno z možem Damjanom. Pa ne vem, če bi lahko rekla, da je bila priprava zadnjih sedem mesecev priprava izključno na vzpon na Triglav, bolj mi je bil ta naš Triglav nek vrhunec oziroma mejnik letošnjega poletja. Nisem mu pripisovala velikega pomena, saj na Triglav pač zdaj vsi hodijo. Hodijo na sončne vzhode, zahode, objavljajo prečudovite fotografije, ki jemljejo dih in dah. Vzela sem ga, kot vzpon, ki bo malo daljši, a nisem pričakovala nič konkretno posebnega. Bila sem že na Mangartu z licenciranim IFGMA vodnikom, teden prej, 14. julija na Storžiču, ki se mi je zdel osupljivo nedostopen in sem bila ganjena, ko sem ga z inPlaninci osvojila.
Na sliki stoji ženska za njo se spušča dolina z gozdnatimi pobočji, arhiv inPlaninec
Sama pot od rampe v dolini Krma in pričakovanje se je začelo, 18. julija 2023, že ob peti uri zjutraj, ko se nas je zbralo nekaj čez 60. Slepi, slabovidni, gluhi, naglušni, dva z nevrološkimi težavami, licencirani vodniki in naši prostovoljci - spremljevalci.
Jurček in Marjeta poštimata organizacijske zadeve, razdelita v manjše skupine, v kateri smo štiri osebe s primanjkljaji ter devet oseb, ki nas spremljajo. Občutek varnosti je popoln.
Pot se vije, postanki za pitje, malico, izločanje, vmes pa vici, smeh, krohotanje, pametovanje, ogledovanje alpskega vrta, živali ter fotografiranje za spomine....Vreme je bilo ves čas megleno, za kar smo bili neskončno hvaležni. Ko nas je tu in tam obsijalo sonce, smo začutili njegovo moč. Utrujeni po dolgi hoji smo prispeli na Planiko, pojedli topel obrok, ki ga je Jurček zapovedal. Čeprav sem ga res mislila preskočiti, se je izkazalo, da je imel prav. Nesporni avtoriteti pohodništva in gorništva pač ne gre oporekati. Pripravili smo potrebno opremo, ki je zapovedana za tak vzpon. Čelade, samovarovalni komplet ni manjkal pri nobenemu planincu, pravzaprav bi se nam že lahko rekli gorniku. V vrsti, nekateri v navezi, smo krenili proti vrhu. Dobre volje, adrenalinsko razpoloženi, v počasnem tempu, kar je bilo idealno za ogledovanje okolice, tisti, ki to lahko vidimo. Drugim smo opisovali z besedami. Si pomagali, se vzpodbujali. Srce mi je poskočilo, ko so se začele prve jeklenice. Marta, Liza in Damjan so vedeli, da je to zame nagrada. Da so zame oprimki v skalah najpopolnejše darilo. Nisem imela pričakovanj, kot sem že omenila. Videla sem le jeklenice in skale in bila srečna. Z dobro družbo ostalih inPlanincev - gornikov je čas hitro mineval.
Na sliki en moški in dve ženski, vsi so naslejami in imajo nahrbtnike, arhiv inPlaninec
Nato pa šok...šok, ki si ga nisem nikoli predstavljala...kako le, saj tega nisem še nikoli doživela. Razgled. Razgled na Kredarico pod nami. Tisto Kredarico, do katere sem pa vseeno imela enkrat v življenju željo prideti in občudovati njeno okolico. Ne Triglav. Kredarico! In zdaj je bila pod nami. Obsijana s soncem, tu in tam kakšen megleni, s čopičem potegnjeni razmaz čez kočo in cerkvico. Ta Kredarica. Kredarica, do katere sem si že nekajkrat načrtovala pot in etape na poti, da bi jo dosegla. Na jok mi je šlo. Mislim, da tega prizora ne bom pozabila. Gremo dalje, čakamo, si ogledujemo okolico, tudi Planiko smo imeli na dlani in ugotavljali, da je pravzaprav blizu, a toliko korakov stran. Zaznavanje je zelo varljivo, sploh v gorah...
Na sliki se osem planincev vzpenja po skalah, arhiv inPlaninec
Mali Triglav je bil pred nami. Ugotavljala sem, ali je to že to. Torej, mali Triglav, nekaj korakov še in nato tisti, pač veliki Triglav. Po nekaj jeklenicah in uživanja ob zvoku kovine, me Damjan pokliče. Stojimo, čakamo, da karavana krene dalje. On pa pravi: »Nataša, poglej tvojo severno triglavsko steno!« Na dlani, neverjetno, neopisljivo. Noro. Absolutno fascinantno. Steno, ki bi jo rada preplezala. Steno, o kateri berem, gledam filmčke, dokumentarce, stena, ki je med največjimi stenami v Evropi- Stena je bila skoraj z mano. Drugi šok. Pozitiven, seveda. Razgledi pa, kot bi si jih izmislil človek s fantazijo, ki nima meja.
Pridemo na vrh malega Triglava, gledamo fluorescentne majice naših kameradov, ki so malce pred nami in zagledam pot, ki je vodila na ta Triglav. Ta Triglav me je gledal. Kot bi vedel, kaj sem mislila o njem. Do tega trenutka. Gledal me je, jaz pa njega. Razpoka, ki je bila vidna v njegovih skalah in po kateri se bomo vzpenjali, je bila boleča. Zdelo se mi je, da me otožno gleda. Da me gleda z očmi in prosi za pomoč. Zasmilil se mi je, saj je od 1778 leta nanj stopilo malo manj kot nešteto ljudi. Občutek neizmernega spoštovanja do njega sem začutila. Občutek, ki ga še nisem poznala. Občutek, ki je nekaj posebnega in občutek, za katerega človek ne ve, da ga premore, dokler sam ne doživi nekaj tako zelo veličastnega. Bila sem v transu. Stopala sem proti Aljaževemu stolpu. Tistemu Aljaževemu stolpu, ki sem ga od majhnega gledala po televiziji. Tega, za katerega nikoli v življenju nisem niti drznila pomisliti, da bi ga kdaj prijela. Jaz že ne! In ravno jaz sem tu. Solze tečejo v potoku, ko ga objemam. Hlipam. Jaz na vrhu Triglava pri Aljažu...Jaz, Nataša. Naslednje solze pa so bile rezervirane za slepe in slabovidne, ki so za mano in ob meni prispeli do vrha. Z vso ljubeznijo, ki jo premorem, sem jih objemala in pokala od ponosa za njih!
Na sliki skupina planincev v rumenih majicah pred Aljaževim stolpom na Triglavu, arhiv inPlaninec
Naš slovenski jezik ne premore besed, s katerim bi nazorno lahko opisala občutke, kurjo kožo lahko poslikam, občutkov pač ne. To, da sem občutila toliko ganjenosti na samem vrhu tega Triglava, ki je postal moj zaveznik, me sprejel in ponudil roko, pa je tretji šok tistega čudovitega 18.julija 2023. Hvala vsem spremljevalcem, hvala vam, inPlaninci - gorniki in hvala inPlaninec! Hvala Skupini Emil Frey za podporo in korak za družbeno odgovornost.
Nataša Privošnik
Iz arhiva inPlaninec zapis Našate Privošnik o plezanju PZS: Vse, kar se moram odločiti je, kaj storiti s časom, ki mi je dan |