NOVICE  

Le kdo od nas ne pozna oddaje Gore in ljudje, ki jo je vodila legendarna Marjeta Keršič - Svetel. Po preteklih skoraj desetih letih od nastanka zadnje oddaje so jo na Razglej.se povprašali o njenih spominih, o začetkih in koncih oddaje, o njenih filmskih dosežkih, o viktorju za posebne dosežke, o dojemanju Slovenije in planin, o pohajanju oz. 'klatenju' po gorah, o najljubših trenutkih, o televizijskih začetkih in zanimivih izkušnjah, o zdajšnjem delu, pa o otroštvu, prvem samostojnem potepu pri treh letih v svet pod Triglavom, in tudi o ohranjanju narave, ekologiji ter posameznikovi zavzetosti za ohranjanje narave.
Intervju avtorice Aleksandre Saše Ivanc je v dveh delih dosegljiv na spletnih naslovih:
1. del intervjuja,
2. del intervjuja,

ali v celoti tu spodaj:

»Dobljeni viktor za posebne dosežke mi dokazuje, da nisem navadna histerična trapa, ki je nekaj nergala po televiziji.«

Le kdo od nas ne pozna oddaje Gore in ljudje, ki jo je vodila legendarna Marjeta Keršič-Svetel. Po preteklih skoraj desetih letih nastanka zadnje oddaje smo jo povprašali o njenih spominih na oddajo. V prvem delu objavljenega intervjuja nam je razkrila svoje televizijske začetke in nekaj zanimivih izkušenj.

Večino od nas zanima, kaj sedaj počnete. Vemo le, da ste zaposleni na Inštitutu za varovanje zdravja, da svojo pozornost usmerjate v program SVIT. Glede na vašo aktivnost pa morda prav sklepamo, da to le ni vse.
Ja, čisto vse pa res ni. Še sodelujem z višješolskimi programi izobraževanja na področju turizma in gostinstva, kjer predavam turistično rabo naravne in kulturne dediščine. Precej se ukvarjam s projekti trajnostnega razvoja v Alpah, saj sem podpredsednica mednarodne Zveze za varstvo Alp CIPRA. Sem in tja me tudi v Sloveniji kdo potrebuje za kakšen nasvet na področju interpretacije dediščine, kar je pravzaprav moja temeljna specialnost, ki pa žal v Sloveniji pač ne obstaja kot samostojen poklic. No, še zmeraj me čaka tudi dokončanje moje magistrske naloge pri študiju varstva naravne dediščine na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Tako sem pravzaprav profesorica in študentka hkrati - kar je poživljajoče! Človek je mlad, dokler je vedoželjen!

Ali je vaše delovno področje nekaj, kar vas veseli? Prehod iz televizije na predavateljsko mesto in sedaj v zdravstvo ni majhen preskok. Večkraten.
Preskok niti ni tako strašanski. Povsod se pravzaprav ukvarjam z istim delom: s pripovedovanjem zgodb o stvareh, ki so na videz strašno zoprne in zapletene, v resnici pa silno zanimive in za kakovostno življenje človeka potrebne. Naravna in kulturna dediščina sta tako zelo prepleteni, da ju je treba pri interpretaciji seveda zmeraj povezovati. Medicina pa ni pravzaprav nič drugega kot raziskovanje narave človeka z namenom, da bi mu pomagali biti zdrav. Vsaj moralo bi biti tako.

Diplomirali ste iz zgodovine in etnologije. Kako to, da ste se kot študentka odločili za delo na televiziji?
Čisto po naključju. Kot večina študentov sem potrebovala zaslužek. Naša družina ni bila nikoli premožna. Sami umetniki, šolniki in »frajgajsti« ... Treba si je bilo zaslužiti žepnino in še kaj več. TV je objavila razpis, da potrebujejo napovedovalce. Takrat sem precej delala kot povezovalka koncertov raznih komornih ansamblov, Ribniškega okteta ... Moja mama je bila igralka in gledališče tako rekoč moj drugi dom, saj nikoli nisem hodila v vrtec. Biti igralec, nastopati - to se mi nikoli ni zdelo kaj posebno bleščečega in zvezdniškega. Od malega mi je bilo jasno, da to pomeni predvsem trdo delo. Zelo veliko dela. In nekako tako je bilo tudi s televizijo. Ampak bilo je nekaj, kar sem znala, kar mi je šlo. In še zaslužek je bil čisto spodoben za študentske okoliščine. Kot napovedovalka sem imela med svojimi nastopi precej časa in dalo se je študirati - pa tudi največ puloverjev v svojem življenju sem spletla takrat, v preddverju napovedovalnice! Če bi ostalo le pri napovedovanju in nastopanju pred kamero, bi se verjetno od TV po diplomi poslovila. Ampak se je zgodilo drugače. Takratni urednik Drago Pečko si je zamislil, da bi tudi televizija dobila nekaj takega, kot je bil na radiu Val 202 - program v živo z novinarji - povezovalci, z reportažami s terena, komentarji ... In zato so štiri izmed nas vzeli v roke najbolj prekaljeni televizijski mački in - če se smem malo pošaliti, temeljito so nam ustrojili kožo, ha, ha! Leto in pol smo bili deležni zares intenzivnega izobraževanja. Fran Žižek in Igor Košir sta nas učila televizijski zakonitosti in režije, Pečko medijske teorije, Ana Mlakar tehnike govora ... In potem so mi zaupali prvi scenarij za dokumentarni film. Od strahu bi me skoraj pobralo. Ampak ekipa je bila fantastična, odpuščali so mi moje začetniške traparije in nastal je dokumentarec, ki se ga še danes zelo z veseljem spomnim. O Vipavski trgatvi. Tako se je začelo. Televizija me je začarala kot medij, ki je naravnost idealen za prepovedovanje zgodb. In ta naloga mi je bila pač položena v zibelko: pripovedovanje zgodb.

Napisali in režirali ste dokumentarec Credo, o alpinistu Milanu Romihu. Kaj vas je navdihnilo za snemanje?
Ah, Credo je pa eden mojih najljubših filmskih otrok ... Navdiha sta bilapravzaprav dva. Nek širok razmislek o tem, kaj mi pravzaprav pomenijo gore - in pa čudovita poezija Milana Romiha, skrita v njegovi knjigi Takrat me počakaj, sonce. Njegovi verzi so se mi usedli v srce, prav res. Takoj, ko sem prebrala knjigo, sem sklenila, da mora Milanova poezija dobiti nekakšno poetično vizualizacijo. Nastal je zelo nenavaden film o alpinizmu, ki je pravzaprav nekakšno filmsko sanjanje o naši najgloblji človeški resnici. O tisti zvezdici, ki ji moramo slediti, ker smo drugače neizpolnjeni, nesrečni. V resnici se je nikoli ne dotaknemo, ampak nas čaka. Nekje onkraj zadnjega sončnega zahoda.

Pa to tudi ni edini film. Club Andino Esloveno govori o Argentinskih alpinistih.
No, v mojih skoraj 20 letih televizijskega dela je poleg reportaž in ostalega nastalo tudi kar precej filmov. Dokumentarnih. Club Andino Esloveno ima naslov v španskem jeziku - tako se imenuje slovensko planinsko društvo v Bariločah. Film govori o ljubezni do slovenskih gora, ki je bila pri slovenskih izseljencih v Argentino tako močna, da so si poiskali v Andih nadomestne slovenske gore ... Preplezali so jih, jih raziskali in jim dali slovenska imena. Slovenski stolp, Torre Tuma ... Snemanje tega filma je bilo strašanski podvig, zaradi vseh okoliščin zame tudi strašanski napor. Ampak mi ni žal. Edino, kar obžalujem je, da je film posnet na elektroniko in ne na pravi filmski trak. Posneli smo namreč stvari, ki so neponovljive: Dinka Bertonclja, kako pleza na Slovenski stolp, Vojka Arka, kako pripoveduje o prvih slovenskih naseljencih in njihovih srečanjih z Mapuči, indijanskimi staroselci...Glavni junak filma, ki pravzaprav gledalcu pripoveduje vso to epsko zgodbo, pa je mlad mož z dvema domovinama, Ivan Arnšek. Zdaj je baritonist v Ljubljanski Operi. Gotovo je najboljši pevec med slovenskimi alpinisti - in najboljši alpinist med opernimi pevci!

Z Ianom Mitchellom, ki je po izobrazbi ekolog in se ukvarja z varstvom narave, ste posneli dokumentarni film, sneman na Škotskem in v Sloveniji. Sam je rekel, da je bil presenečen nad vašo profesionalnostjo in predanostjo. Kako se ga vi spominjate?
To je bil pa velik hec, veste! V okviru mojega podiplomskega študija varstva narave sem kar precej modulov vpisala na Londonski univerzi. Tudi prakso sem opravljala v narodnem parku Snowdinia v Wellsu. No, in med to mojo prakso smo bili v njihovem študijskem centru Plas Tan y Bwlch na neki konferenci. Ian je predaval o botaniki in o invazivnih tujerodnih vrstah, ki tam delajo grozovite težave. Strašno znan se mi je zdel ta Škot ... Kasneje, ko smo se v premoru za kavo pogovarjali v avli, sva ugotovila, da se res poznava! Srečala sva se deset let prej - na vrhu Triglava! Bil je prekrasen dan, Ian je takrat prvič osvojil Triglav, na vrhu sva se sladkala s čokolado in razvajala kavke. Takrat se mi še ni sanjalo, da bom kdaj snemala dokumentarne filme o gorah. No, kar tam, na konferenci, sem ga vprašala, ali bi dovolil, da naredim film o njem. Malo čudno je pogledal - a je bil na srečo za to. Ian je odličen strokovnjak za ekologijo rastlin, morda še pomembnejše pa je njegovo delo na področju trajnostnega razvoja in turizma na podlagi naravne dediščine. Veste, Škoti so s svojo dediščino v zadnjih petnajstih letih ustvarili skoraj 100 000 delovnih mest! Ohranjajo, spoštujejo - a tudi prodajajo svojo dediščino, naravno in kulturno. Zelo ponosni so na svojo naravo in škotsko kulturo in ves svoj turizem gradijo na tem. Od njih se lahko na tem področju res ogromno naučimo. Ker je moje področje interpretacija dediščine - to pa je neločljiv del te vrste turizma - z Ianom občasno še kar sodelujeva na tem področju. V Bohinju sem pomagala v življenje njegovi ideji - botaničnemu festivalu. Žal sem bila v zadevo vključena le na samem začetku. Zdaj je to že uveljavljena zadeva.

Zadnja oddaja Gore in ljudje je bila decembra 2001. Kakšni so bili odzivi gledalcev po končani oddaji? So prihajale kakšne pritožbe zakaj ste ukinili oddajo? Pohvale so verjetno prihajale?
Hmm ... Ljudje so imeli oddaje Gore in ljudje radi. Še zdaj me kdo ustavi in reče: »Veste, pogrešam vaše oddaje o gorah!« Mnogim pa sem šla na živce. Tako pač je to. Oddaje seveda nisem ukinila jaz - odgovorni na TV so jo preprosto »umrli«. Pa ni šlo le za to - pravzaprav je šlo za to, da sploh ne bi več delala avtorskih oddaj. O čemer koli. Hoteli so, da se razblinim. Po tem, ko serije ni več bilo, so mi sicer dovolili narediti še štiri dokumentarce - ampak v takih pogojih, da se tega ni dalo več zdržati. Zelo hudo mi je bilo, ko sem napisala odpoved, res. Ampak ni šlo drugače. Potem sem doživela popoln izbris. Kot da me na TV nikoli ni bilo.

Leta 1995 ste prejeli Viktorja za posebne dosežke za leto 1994. Kako ste doživljali tisti trenutek? Ste se spraševali, ali ste res s svojimi oddajami tako vplivali na ljudi? Nekateri so oddajo radi pogledali zgolj zaradi tega, ker niso obiskovali gora, spet drugim ste pa dali idejo za nedeljski izlet ali dopust. Najbrž so vas najbolj čutili ljubitelji gora.
Seveda je lepo, če dobiš nagrado. Zelo lepo. Ampak v Sloveniji je to skrajno nevarno. Strokovni Viktor za izjemne dosežke stoji na moji knjižni omari in priznam, da ga kar rada vidim tam. Pomeni, da nisem navadna histerična trapa, ki je nekaj nergala po televiziji. Pomeni, da sem delo, ki so mi ga zaupali, opravljala dobro. Dokler sem seveda lahko ... Po tem Viktorju sem bila sicer še enkrat nominirana in dobila sem še nekaj nagrad v Sloveniji... še več pa v tujini. Za filme. Pravzaprav je prav reči, da smo jih dobili - cela ekipa. Bili smo sanjsko moštvo, kot se temu reče! Majhna, utečena ekipa profesionalcev. Pravzaprav smo porabili zelo malo denarja glede na to, kaj je bilo na ekranih ... Delali smo z veseljem. Ampak tam okoli leta 1998 so se začele težave ... notranja nasprotovanja ... ovire v lastni hiši. Več, ko je bilo nagrad iz tujine, težje je bilo zame in za ekipo. Seveda je to vodilo do bridkega konca. Po eni strani so bili naši gledalci seveda ljubitelji gora. Ampak ne samo oni. V zgodbah o ljudeh in gorah je bilo seveda veliko narave, veliko gorskih športov, plezanja in adrenalina. A bilo je več. Šlo je za zgodbe o nekih vrednotah, ki so občečloveške: o tem, kako lepo je, če se po težki turi vrneš domov; koliko je vreden požirek vode, stisk roke, prijateljstvo. O hrepenenju, ljubezni, tudi o človeški ranljivosti. Ni šlo le za razglednice z gora - govorili smo o ekoloških težavah, o propadanju gorskih kmetij, o ljudskih modrostih, ki jih izgubljamo, o zgodovini, arheologiji, geologiji... Sem in tja smo posegali tudi v tuje gore. Kajti vseh odtenkov odnosa med ljudmi in gorami v naših gorah pa č ni mogoče doživeti. Na srečo ne vemo, kako je živeti na delujočem ognjeniku - za to zgodbo smo morali iti na Etno.

Marjeta Keršič - Svetel: "Slovenija je najlepša dežela na svetu. In to ni samo fraza!" (2. del intervjuja)

Še planinsko vprašanje. Kolikokrat ste že obiskali Triglav in na kateri Slovenski vrh se najraje vračate? Kaj pa obiskovanje gora?
Nimam pojma, kolikokrat sem bila vrhu Triglava. Ne prav pogosto. Prvič je toliko drugih poti in kotičkov ... drugič pa je tam gori pogosto prevelika gneča. Ljudi imam rada, množic pa ne - sploh pa ne v gorah. Zaupala vam bom nekaj strašnega: jaz v gore sploh ne hodim zato, da bi prišla na vrh. Vsaj poglavitni razlog ni vrh. Seveda je fino, če stojiš na vrhu ... vrh je pač vrh. Dosežek. Ampak tisto, kar jaz v gorah zares obožujem, je preprosto klatenje. Potepanje. Pohajkovanje. Vrh gor ali dol!

Kateri dogodek v gorah vam je ostal najbolj v spominu?
Na to vprašanje vam pa res ne znam odgovoriti. Bilo je veliko, veliko, veliko lepega ... pa tudi dramatičnega, hudega, žalostnega... Še zdaj se zatekam v hribe. Če le morem. Ampak gore se počasi višajo ... in uživam seveda od nekdaj tudi v dolinah, pri potepanju po gozdu, ob vodah ... Skratka, v naravi.
Po duši sem potepinka. Ko sem bila stara dobra tri leta, sem jo prvič sama ucvrla na potep v gore. Starša sta mislila, da spančkam na odejici pred Aljaževim domom ... Jaz pa sem jo pobrisala kar za nosom. Seveda je nastala velika panika, vsi so me iskali, uboga mama je bila čisto proč od skrbi. Našel me je sredi noči Stane Belak Šrauf, ko je po Bambergovi sestopal na Luknjo. Imela sem očiten namen, da grem kar v mesečni noči v Trento, ha, ha! Ne boste verjeli, ampak tega se spomnim! Ne seveda podrobnosti - ampak tega, kako lepo mi je bilo in kako nisem razumela, zakaj moji »ta stari« zganjajo tak cirkus. Šrauf mi je celo življenje šaljivo očital ta otroški škandal: »Belačka, le glej, da ne boš spet kam izginila!«

So vaši obiski gora še tako pogosti?
Na žalost ne. Največ sem bila v hribih kot študentka. Ko smo snemali Gore in Ljudje, sem bila seveda zelo veliko v hribih - službeno. Šest dni na mesec. To je kakih 80 dni na leto. V vsakem vremenu - ker so bili datumi snemanja centralnoplansko določeni pol leta vnaprej. Ampak če si v gorah zato, ker moraš posneti enourni dokumentarec, ki mora imeti rep in glavo, pri tem pa še odgovarjaš za celo ekipo, to še zdaleč ni isto, kot če greš v hribe za svoje veselje. Kje pa!
Zdaj na veliko žalost redkeje zaidem v hribe. Ni časa - poleg službe imam še številne druge obveznosti. Poleg tega so se nekatere gore zame odmaknile, ker nimam avta in nisem voznica. Naš javni promet je pa na psu - zlasti ob koncu tedna!Tretji razlog pa je, da sem si nakopala nekaj resnih poškodb, ki se zdaj, ko imam sive lase, seveda ne izboljšujejo, ampak kvečjemu slabšajo. Prihajajo poračuni za mladostne neumnosti! Nič hudega - sem sicer mnogo bolj počasna, kot sem bila - ampak zato pa vidim marsikaj! In verjemite, da uživam. Mogoče še bolj, kot sem na višku svoje kondicije. Ker sem že celo življenje v bistvu samohodec, si moram pač za gore vzeti malo več časa in narediti razumen načrt - tako, da turo zmorem opraviti varno. Vse se da - le po pameti se je treba lotiti zadeve.

Kako razumete naravo - se je razumevanje spremenilo od dneva, ko ste prvič obiskali gore in kdaj je to bilo?
Moje razumevanje narave se ni prav čisto nič spremenilo - še zmeraj jo doživljam kot tisti otrok, ki je odtaval izpred Aljaževega doma, očaran od lepote in vsega zanimivega. Izredno sem hvaležna, da moj študij in znanstven pogled ni zatrl tega otroka v meni. Ves moj študij - etnologija, zgodovina, opuščeni študij biologije, varstvo naravne dediščine - vse je pravzaprav hoja v isto smer raziskovanja človekovega odnosa do narave in sveta. Ampak vsa znanost, vsi podatki, raziskave, štetja, seciranja in analize, ne morejo odtehtati tega čudovitega, osrečujočega otroškega občutka enosti z naravo. Podarjenosti. Hvaležnosti za neizmerne lepote, za neštete možnosti.

Zagotovo ste videli že veliko krajev po Sloveniji. Kateri vam je najljubši in kaj v njem vam je seglo v srce?
Slovenija je najlepša dežela na svetu. In to ni samo fraza! Preveč lepega in zanimivega je v Sloveniji, da bi si v enem življenju človek vse ogledal! In seveda ima vsak svoje ljube kotičke, kamor se znova in znova vrača.. Nekaj mojih ljubih kotičkov se je žal v zadnjih letih zelo spremenilo ... tako zelo, da raje ne grem več tja. Recimo Velika Planina... čarobna planina mojega otroštva. Nič rada ne grem tja gor. Če grem, se pa zmeraj spomnim pesmi Toneta Kuntnerja: »O, da bi ne bilo nobenih cest ...!« Moj oče je zmeraj trdil, a je avto najbolj peklenski izum človeštva. Mislim, da je imel kar prav!
Sicer pa imam zelo rada Jalovec in njegove doline ... pa Bohinj (kjer me pa pogosto zaboli srce!), Okrešelj ..., tudi morje. Ah, povsod je lepo! Samo če si človek ne privošči prevelikih in preveč uničujočih posegov.

Kako ste kaj s svojim prostim časom? Si ga vzamete za gospodinjska opravila ali ga kako drugače preživljate?
Zelo bi bila vesela, če bi bilo prostega časa malo več ... Toliko stvari me zanima in toliko bi rada naredila! Zelo rada pečem piškote in sploh kuham - sovražim pa brisanje prahu! Še zdaleč nisem pristaš sterilnega gospodinjstva - jaz doma brložim. Vse povsod v mojem domu se kopičijo knjige, ki so moje zveste sopotnice. In imam kar nekaj konjičkov, ki niso ravno v najboljšem sozvočju z vzorno pospravljenim stanovanjem: ročna dela, šivanje, izdelovanje nakita, tudi risanje ... Ah, marsikaj. Le čas, čas je tako zmuzljiva dobrina ...

Bili ste generalna sekretarka Mountain Wilderness Slovenije, podpredsednica Zveze društev za varstvo okolja Slovenije in članica več nevladnih organizacij. Je vaše poslanstvo v ekologiji in v ohranjanju narave?
Ekologija je zelo širok pojem, ki ga včasih ljudje narobe razlagajo. Mislila sem, da je moje poslanstvo v ohranjanju narave in v tem, da ljudem pomagam doživljati naravo. Razumeti zgodbe, ki nam jih narava pripoveduje v svojem jeziku - v jeziku šumenja dreves, žuborenja vode, pršenju dežja, z grmenjem plazov in brenčanjem čebel ... Ampak počasi doumevam, da to ni moje poslanstvo. Vsaj v Sloveniji ne. Nikogar ne moreš prisiliti, da naj vzljubi nekaj, do česar mu ni. Za kar mu je vseeno. Varstvo narave - in tudi varstvo naše kulturne dediščine - je v Sloveniji nekaj, kar je odveč, neka romantična, neživljenjska zagledanost v nepraktične zadeve. Tega ne morem spremeniti. Saj sem poskušala - pa se je zame zelo slabo končalo in izgubila sem vse bitke. Zdaj se ne bojujem več. Delam pa, kot rečeno, pri nekaj nevladnih organizacijah izven Slovenije, ker se mi zdi, da moj doprinos lahko vsaj tam kaj spremeni na bolje.

Kandidirali ste tudi na državnozborskih volitvah leta 2008 z Zeleno stranko in zeleni progres. Ali mislite, da bi v državnem zboru dosegli kaj večji vpliv na ohranjanje narave? Vas politika »zanima«?
Ta kandidatura je bila pravzaprav stvar vljudnosti in doslednosti - saj nam je bilo vsem jasno, da nimamo niti teoretične možnosti. Ne, politika v smislu funkcij me ne zanima. Vse bolj se mi zdi, da tudi poklicnih politikov ne... Me pa seveda zanima, kaj se dogaja in kaj lahko storim, da bi stvari potekale dobro. Bolje. Dolgo sem mislila, da je treba povedati, kako naj bi bilo, prepričevati ljudi, biti aktivist. (Grozna beseda! Skoraj tako grozna, kot »nevladnik«. Edino, kar je še hujše, je »naravovarstvenik«!) Ne, mislim, da ni v meni ostalo nič mesijanstva več. Malce žalostno je, vendar sem nehala verjeti, da lahko kaj spremenim. Da lahko ustavim kakšno uničenje, da lahko prepričam ljudi, da naravna in kulturna dediščina nista odvečna krama, ampak nekaj, kar je nujno za kakovot človeškega življenja. Kot je zapisal Cankar: »Narod si bo pisal sodbo sam - ne vrag mu je ne bo in ne talar!« Imeli bomo prihodnost, kakršno si bomo ustvarili in zaslužili. Če bo to prihodnost brez identitete, brez divjine in brez zgodovinskega spomina, potem pač bo. Zmeraj bolj mi glavi odmeva stavek, ki ga je v obupu zapisal pred precej več kot 100 leti ameriški mislec Thoreau: »Edina sreča, da smo minljivi - kajti količina uničenja, ki mu mora biti človek priča, je omejena samo z dolgostjo življenja!« Spoznala sem, da jaz sama ali peščica nas ne more ustaviti deročega toka, ki preti, da bo odnesel veliko tega, kar nas dela ljudi. Kar nas bogati in nam dela življenje lepo. Nič več ne mislim, da lahko koga prepričam. Navsezadnje tudi nimam več na razpolago orodij, da bi se lahko dotaknila mnogih ljudi ...

Podarili ste stvari dedka Heriberta Svetela Mestnemu muzeju Ljubljana. Kako se spominjate svojega deda? Ste veliko časa preživeli s svojimi starimi starši?
Žal se mojega dedka spomnim le malo. Ko je umrl, sem bila še majhna in takrat je živel v Mariboru, kjer je bil dirigent v operi. Redko smo se videli. Spomnim se, da sem ga rada cukala za brado. Imel je prekrasno brado ... in čudovite, modre oči. Dedek je bil pravnik, sicer pa tudi skladatelj in ustanovitelj prve javne glasbene šole v Sloveniji. V stanovanju smo imeli njegov klavir, ki je precej zoprno zaznamoval moje otroštvo: nisem se hotela učiti igrati nanj. To je bila edina vojna z mojo mamo. Lepo vas prosim - klavir! Klavirja vendar ne moreš vzeti s seboj v hribe!
Sem pa veliko časa preživela z mojo babico, mamo moje mame. Skupaj sva hodili na trg in preživljali nepozabne ure v kuhinji. Babica je bila zelo izobražena ženska, diplomirala je na učiteljišču pri uršulinkah v Škofji Loki. Zase je zmeraj rekla, da je »loška frajla« - tako so rekli samostanskim učiteljiščnicam. Takrat, pred prvo svetovno vojno, ko je ona študirala, drugega študija za dekleta tako rekoč ni bilo. Tekoče je govorila kar nekaj evropskih jezikov in je bila živa enciklopedija. Bila je tudi profesorica kuhanja - to je bil njen rezervni poklic, kar ji je prišlo zelo prav, ko so ji iz političnih razlogov (ki pa v resnici sploh niso bili politični - odklonila je uporabo izjemno krvoločnega prvega berila, polnega slik krvi, orožja, partizanov in belogardistov, ker se ji je zdela knjiga popolnoma nepedagoška) prepovedali učiti v osnovni šoli. Iz kuhanja je naredila pravo filozofijo. Eden mojih načrtov, upam, da ga bom kdaj le uresničila, je napisati kuharsko knjigo z njenimi modrostmi o hrani in življenju.

Česa se kot otrok najbolj spominjate?
Ah, imela sem čudovito otroštvo. Polno klatenja po gorah, svobode, čudovitih odraslih, pravljic, teatra, pastirjev in lovcev, alpinistov, narave, narave, narave ...

Veliko vas vabijo na srečanja in konference kot predavateljica. Vam je to v veselje in izziv ozaveščati ljudi? In kaj vi odnesete s takih srečevanj?
Seveda gre za zelo različne priložnosti. Vesela sem, če sem kam povabljena kot strokovnjak za določene reči...Lepo je, če neka svoja strokovna spoznanja lahko predstaviš drugim. Tudi kot predavateljica rada delam - rada imam delo s študenti. Ampak pri tem se učimo oboji - oni in jaz. Iz vsakega srečanja z ljudmi veliko odnesem. Vsak pogovor, vsako skupno raziskovanje, odkrivanje - vse me zelo bogati. To je darilo! V izredno veselje mi je delo v timu, kjer sodelujejo različne stroke - če drug drugega spoštujemo in vemo, da se vsi pravzaprav vse življenje učimo, da stremimo za istim ciljem in da so do tega cilja lahko različne poti. Ampak na žalost doživljam tak način dela predvsem v tujini. Slovenci smo posebneži. Sodelovanje različnih strok je izjema, ne pravilo. Neprestano se bojimo, da nas bo kdo nadvladal, prekosil, najpogosteje se pa branimo tako, da skušamo druge potlačiti. Tega ne razumem čisto dobro in tak način razmišljanja mi je čisto tuj. Mislim, da je prav ta čudna zagledanost vase na eni strani in težnja, da bi omalovaževali druge na drugi strani razlog, da pri nas interpretacije kot stroke sploh ni. Interpretacija lahko namreč pomaga tam, kjer jo druge stroke pokličejo na pomoč, da ljudem razložijo, kaj pravzaprav delajo. Tega pri nas ni.
Škoda! Pripovedovanje zgodb je namreč eno najmočnejših komunikacijskih orodij! Samo spomnite se pravljice o Šeherezadi - pripovedovanje zgodb je najbolj čarobna stvar na svetu!

Kaj lahko kot posamezniki naredimo, da bomo rešili svet? Smo dovolj ozaveščeni? Ali se vam zdi, da je teorija v redu, praksa pa »šepa«?
Edini, ki lahko rešijo svet, so posamezniki. Nihče drug ga ne bo! Ozaveščenost pa na žalost še ne pomeni, da bo kdo drugače ravnal! To je strahotna pomota. To razmišljanje, da je treba ljudem samo povedati dejstva, pa bodo drugače ravnali! Kje pa! Dejstva so šele začetek. Tisto, zaradi česar smo pripravljeni spremeniti vedenje, se potruditi, celo trpeti ali v skrajnem primeru tudi umreti, niso dejstva, ampak tri zelo pomembne stvari, o katerih govori Biblija (in tudi druge svete knjige): vera, upanje in ljubezen. Če imamo nekaj res radi, če v nekaj res verjamemo, se bomo za to tudi potrudili do skrajnih mej. Vse dotlej, dokler obstaja upanje. Če pa teh treh stvari ni, potem ne bomo storili nič - pa če se politiki postavijo na glavo!

Se vam dozdeva, da ekologija postaja modna muha? Lahko to ogrozi prizadevanja, ki lahko kaj spremenijo?
Ekologija je prazna beseda. Milni mehurček. Pomembno je, da bi bili ljudje dovolj svobodni in samozavestni, da bi mislili z lastno glavo. Seveda je težava v tem, da smo del globalnih procesov, ki jih je včasih iz osebne perspektive zelo težko zaznati in razumeti. Saj poznate znamenito ekološko zgodbo o žabi, ki je čepela v loncu vode na štedilniku. Ker se je temperatura vode spreminjala počasi, žaba sploh ni opazila, da voda postaja krop, dokler ni bilo prepozno in se je skuhala. Ključna težava človeštva je, da so glavne težave rezultat majčkenih korakov, ne velikih katastrof: peljem se par kilometrov z avtom, v trgovini kupim preveč embalaže pa še polivinilasto vrečko, pojem preveč mesa, stanujem v slabo izolirani hiši, potujem z letalom... Vsaka stvar sama ni nič strašnega. Ampak, ker to počne nekaj milijard takih, kot sem jaz, so posledice zelo hude, vsekakor hujše, kot jih naš planet lahko prenese brez posledic. Da ne bo pomote: naš planet lahko prenese vse, samo zgodile se bodo spremembe, ki jih mi kot vrsta ne bomo prenesli. Saj so se take spremembe v zgodovini Zemlje že dogajale. Navsezadnje je imel ta planet dolgo dobo atmosfero brez kisika! Narava je nepopisno iznajdljiva gospa in vedno ustvari kaj novega - ni pa nujno, da nam bodo novosti všeč. Precej sem prepričana, da nam ne bodo.

Kaj bi za konec sporočili slehernemu od nas?
Planet, na katerem živimo, je čudovit. Odgovorni smo zanj. Vsi, vsak posebej. Tako, kot smo odgovorni za svoje življenje, za odnos s svojim partnerjem, za svoje bližnje. Vse je povezano med seboj. Nihče ni izoliran od globalne usode planeta. Samo od nas je odvisno, kakšna bo prihodnost. Ne od politikov - od nas! Če bi se vsi začeli obnašati drugače, bi morali politiki slediti - saj jim drugega ne bi preostalo.
Vprašajte se, kaj vam v življenju v resnici veliko pomeni - in potem to negujte, ohranjajte in branite, dokler morete. Če boste iskreni do sebe, boste spoznali, da na vašem seznamu res pomembnih stvari sploh ne bo drag avto, novi čevlji ali pa velika hiša ..., ampak čisto druge zadeve. Tiste, za katere se je res vredno truditi do zadnjega diha!

Aleksandra Saša Ivanc, december 2010