NOVICE  

Doug Scott je kot prejemnik Zlatega cepina za življenjski prispevek, življenjske dosežke, šele tretji plezalec, ki mu je bila izkazana taka čast, in sicer po Walterju Bonattiju (2009) in Reinholdu Messnerju (2010).

UIAA: Piolets d'Or odbor vas pozdravlja kot "enega od pionirjev alpskega sloga plezanja v širšem pomenu besede ..." kot nekdo, ki "pooseblja duh sodobnega alpinizma ...". Priznava pa vam tudi vaše dobrodelno delo v Nepalu. Skromnost na stran, kaj mislite, da je bil vaš najdragocenejši prispevek k alpinizmu?

Doug Scott: Če sploh kaj, potem je bilo to plezanje v včasih popolnoma alpskem slogu v novih smereh in brez nepotrebne teže (biti lahek). Tu je draž - iti tja, kjer še nihče pred teboj ni šel, kjer obstaja negotovost, in kjer se sprašuješ, kaj boš našel tam; bo npr. prostor za varovanje in bivak za čez noč?

Veliko sem se naučil o sebi v redkem, hladnem zraku na odpravi Everst s SZ strani (1975), v velikem, ekspedicijskem slogu. Z Dougal Hastonom sva vrh zapustila ob 7. uri zvečer sva morala prespati samo 100 metrov nižje, brez dodatnega kisika, brez spalne breče - in kot se je izkazalo - tudi brez ozeblin. To mi je razširilo območje, kako in kaj bom plezal v prihodnosti.

Moj najpomembnejši vzpon je bil na Kangčendzengo (z Joe Taskerjem, Petrom Boardmanom in Georgom Bettembourgom leta 1979). Bili smo prvi, ki smo šli na take višine brez dodatnega kisika in na lahek način brez množice Šerp in fiksnih vrvi. To je bil velik korak v neznano za nas. Vedno se sprašujem, kaj bi se zgodilo, če eden od nas dobil edem. Od tam bi ga namreč bilo nemogoče dobiti dol.

Doug Scott na Kangčendzengi, foto arhiv D. Scotta

Zdaj s helikopterji lahko rešujejo vse do 7000 metrov. Kaj menite o tem nedavnem razvoju?
Bistvo Himalaje so bili vedno odmaknjenost, predanost in prevzemanje odgovornosti za svoje življenje. Če se ljudje ženejo, pomirjeni z nekim lažnim občutkom varnosti, da lahko v vsakem trenutku pokličejo helikopter, potem obstaja verjetnost, da bo več nesreč.

Ko smo odšli v sedemdesetih in osemdesetih na odpravo, smo praktično pretrgali vezi z domom. Če je prišel kakšen nosač, si po njemu poslal nekaj pisem za ženo, vendar telefonov ali radia ni bilo. Na Kangčendzengi sploh ni bilo radia. Dandanes pa ljudje skoraj ne zapustijo doma in pisarne, saj so še vedno povezani.

Kako pomembna se vam zdi nagrada Zlati cepin za spodbujanje inovacij in raziskovanje?
Zlati cepin piše pomembno sled. Da je postal vodilna nagrada, je vzrok v tem, ker je poskušal ohraniti izvirno idejo ponazoritve najboljšega v alpinizmu in najbolj navdihujočih možnih vzponov. To ni mogoče storiti z drilom, nosači in fiksnimi vrvmi. Vsakdo ve, če imaš osnovno znanje in si neomajen, vztrajen, se lahko povzpneš kamorkoli, preplezaš karkoli. Odkar je izid plezanja tisto, kar šteje, pa lahko rečem le - kaj je potem smisel? Zato je bilo veliko razburjanja, ko je ruska odprava leta 2005 prejela nagrado za prvi vzpon v severni steni Jannu (Steve House je kritiziral več mesečni vzpon v steni in uporabo fiksnih vrvi). V bistvu je nagrada zato, da se da priznanje tistim, ki naredijo originalne vzpone na neverjeten način, visoko gori.

Kot član Upravnega odbora UIAA - kaj mislite, kako bi se lahko UIAA izboljšalala, da bi podpirala vrednote, ki so vam drage?
UIAA je porabila veliko časa na postopkih in postranskih zadevah. Upajmo, da je skoraj gotova s tem in da se bo lahko sedaj bolj osredotočala na sedanje plezanje. Delo komisij UIAA, odgovornih za varnost, varstvo gora in prost dostop, je pomembno, vendar pa podajanje v komercialne podvige, kot so tekmovanja v lednem plezanju pa terja veliko časa in denarja. To je nekaterim zvezam (npr. Nemčije in Avstrije) bil povod za zapustitev združenja.

Vemo, da je pomembno za UIAA, da jo priznava Mednarodni olimpijski komite, saj bi jo lahko v nasprotnem primeru nekatere zveze zapustile. Kljub vsemu temu pa bi rad videl, da bi namenila več pozornosti sedanjemu plezanju in kot kaže, si bo UIAA prizadevala, da bo varuhinja najboljše tradicije našega športa. Na UIAA sem prišel, da bi pomagal razširjati idejo in spodbujati zamisel, da je potrebno ohraniti nekaj preostalih področij tradicionalnega plezanja - kot dediščino plezališčih, če je to edini način.

Zdi se, da gre UIAA skozi obdobje prevratov, saj je v letu dni UIAA zapustil že tretji izvršni direktor. Tudi UIAA je v hudih finančnih težavah. Kitajska pismenka za krizo je sestavljena iz dveh delov, en del ideograma je znak za kaos in na drugi strani je znak za priložnost. Če sledimo modrim Kitajcem, bi bilo UIAA dobro svetovati, naj ne spusti iz rok tega trenutka, ne da bi dobro analizirala stanja ter uvedla reforme za odpravo težav.

Doug Scott, foto Piolets d'Or

Spletna stran Douga Scotta

spletna stran Community Action Nepal

Pripravila Zdenka Mihelič