NOVICE  

Avtor: Borut Peršolja, podpredsednik PZS, vodnik PZS in inštruktor planinske vzgoje.

Če nas zjutraj zagrabi, da bi šli na izlet ...
Ustrezna predhodna izbira cilja in poti je odločitev, ki odločilno pripomore k varno izpeljanemu izletu. Pri izbiri upoštevajmo svoje znanje in izkušnje, telesno pripravljenost (presodimo v kakšni kondiciji smo), vzdržljivost in opremo. Temu prilagodimo želje po premagovanju naporov ali želje po doživetemu. Informacije o poti zberemo iz vodnika in zemljevida, o izletu se pogovorimo z nekom, ki je pot pred kratkim že prehodil. Pomembno je, da ne precenjujemo svojih sposobnosti. Tik pred odhodom preverimo najnovejšo kratkoročno vremensko napoved za območje, ki ga bomo obiskali. Svojcem natančno povejmo, kam gremo in kdaj se nameravamo vrniti, da bodo, če nas v dogovorjenem času ne bo domov, znali pravilno ukrepati.

Če nas neustavljivo vleče nad višino greha* ...
Potem se prej podajmo na zapeljive (tudi več urne) oglede na bližnje griče in hribe, počasi okušajmo slast višine in se šele dobro pripravljeni podajmo na katerega izmed več kot 200 dvatisočakov v Sloveniji. Za gore velja: od majhnega k velikemu! Hoja naj bo užitek, na zelo zahtevnih poteh jo zamenja plezanje in svoboda v gorah ne pomeni brezmejnosti, ampak pomeni, da se sami odločamo o kakovosti gorniške dejavnosti in o prihodnjih podvigih.

Počasi se daleč pride ...
Izlet začnimo dovolj zgodaj,
da se izognemo poletnim nevihtam, zgodnjemu mraku pozimi ali naglici ob vrnitvi v dolino. Hoja naj bo varna, udobna in ekonomična. Začnimo počasi, da se telo ogreje. V splošnem velja, da vedno stopamo na celo stopalo oziroma peta-prsti. Najprej hodimo z očmi, šele potem z nogami! Posebej bodimo pozorni na dihanje! Hodimo z enakomernim tempom, ki ga poskušamo odkriti in vzdrževati tudi znotraj večje skupine. Osnovni tempo, pa tudi druge taktične prvine (počitki, trajanje hoje ...), naj določa najšibkejši član skupine.

Če radi nosimo lahek nahrbtnik ...
Nesimo s seboj lahko prebavljivo hrano, ki se lažje nosi. V tej šali je skrito zrno resnice: predvsem zmanjšajmo zaloge hrane, saj je ta na voljo v planinskih kočah, poskrbimo pa za dovolj pijače (tudi te zaloge lahko obnovimo v koči). Na vsako uro hoje si privoščimo petminutni počitek. Redne malice in pogosto pitje preprečujejo izčrpanost in dehidracijo. Na turah jejmo hranljivo mešanico lahko prebavljive hrane. Postanek v koči izkoristimo za topli obrok, ki nam obnovi moči, in za
pogovor z oskrbnikom. Z redno telesno dejavnostjo poskrbimo, da nahrbtnik
spredaj ne bo večji od tistega zadaj ...

Če naletimo v gorah na zavarovano rastlino ...
Namesto, da se mi sklonimo k njej in jo podrobno pogledamo in povohamo, je v tem "ljudem prijaznem svetu" zagotovo
lažje, da rožo enostavno utrgamo in jo prinesemo v višino oči in nosa. NAROBE!
V gorah pustimo vse, kar je njihovega, iz gora odnesimo smeti in prijazne spomine. Med gorniki velja, da vse kar prinesemo s seboj v gore, tudi odnesemo v dolino.Če pa srečate koga na poti, potem mu le poglejte v oči in ga prijazno pozdravite. Nikoli ne veste, kdaj bo naključen sopotnik postal vaš najgloblji gorniški tovariš, ki vam bo pomagal v nesreči.


Če imamo lep in široko uporaben prenosni telefon ...
Pred odhodom preverimo stanje vira napajanja z energijo, potem ga ugasnimo in nesimo s seboj v nahrbtniku. Ne dovolimo, da nas in druge obiskovalce gora zbuja iz zamaknjenosti elektronsko zvonjenje, prav tako si ne privoščimo odhoda v gore z mislijo, saj če bo kaj narobe, bomo pa poklicali 112. Lažno upanje je zloraba lastne verodostojnosti in odnosa do gora. In nikarte se z mobilnim aparatom ne slikajmo povsod in povprek: zaradi tega bo izumrla priljubljena gorniška POP kultura v obliki razglednice, na katero je treba z lastnim trudom celo nekaj napisati: škoda, ker te ni z nami.

--------
* V Sloveniji je ta nevidna meja domnevno nad 2000 m, po nekaterih virih - mogoče zaradi podnebnih sprememb? - pa že nad 1000
m ...

... potem se tiho odzovimo klicu narave.
Za hojo v gore je treba imeti védenje o gibanju in ravnanju v gorah ter o značilnostih gorskega sveta. Osnovno znanje, veščine in navade nam lahko posredujejo gorniško ozaveščeni starši, lahko si ga pridobimo v planinskem krožku na šoli, na organiziranih vodenih izletih ali s sodelovanjem na planinskih šolah, ki jih prirejajo planinska društva. Nekaj gorniškega življenja lahko zaužijemo tudi sami, z branjem kartonk, slikanic, učbenikov in priročnikov ter brskanjem po svetovnem spletu. Ko najdemo gorniško znanje in pot do njega, pa naj bo naš cilj upoštevanje in ohranjanje naučenega v praksi. Bodimo dosledni in na dobre navade opozarjajmo tudi starše, prijatelje in druge starejše spremljevalce.


... ga osvojimo z lastnimi nogami in ne na ramah očeta.
Vsekakor pa se tja gor ne odpravimo sami! Na izlet pojdimo v spremstvu starejših, ki jim zaupajmo svoja pričakovanja glede dolžine in zahtevnosti hoje, pa tudi glede naravnih lepot, ki bi jih želeli razumeti, otipati, povonjati ...
Če gremo na izlet otroci, je treba temu podrediti pot in cilj in sploh vse dejavnosti na izletu.
Če se odpravljamo na pot v večji skupini, potem naj odrasli poskrbijo za stalen nadzor in štetje članov skupine.

... pa četudi je ta daleč na Malem vrhu.
Sestavni del osebne opreme vsakega obiskovalca gora so gojzarji in nahrbtnik, ki ga prepogosto zamenjuje naritnik (prilagodimo mu naramnice).
Ko smo na vrhu, je pred nami še več kot polovica poti. Cilj naše ture je varna vrnitev domov in ne osvojitev vrha. Na poteh pazimo, da ne prožimo kamenja. Izogibajmo se bližnjic, spoštujmo naravo in se obnašajmo kot njeni varuhi. Daljše počitke izbiramo na krajih, ki so varni in udobni.
Če želimo v koči prenočiti, se predhodno pozanimajmo glede odprtosti koče in prenočiščerezervirajmo.

... je vseeno kakšne barve je, samo da ni naritnik.
Napolnimo najprej starševski nahrbtnik, v svojega pa dajmo kak priboljšek, plastenko s pijačo (omogoča nam nadzor porabe pijače), dnevnik Ringa raja ali Mladi planinec in najljubšo igračo. Staršem podtaknimo poleg malice, pijače in osebnih dokumentov še rokavice, kapo, vetrovko, zaščitno kremo, sončna očala, rezervna oblačila, kompas, ustrezen planinski zemljevid, zavitek prve pomoči z zaščitno (astronavtsko) folijo, piščalko, bivak vrečo, vžigalice, svečo in baterijsko svetilko. Kaj nam vrne v odgovor odmev z gorskih sten, če vprašamo: Kdo bo ruzak nosil? Osel, osel, osel ...

... se ozrimo in poiščimo še zavarovano žival.
Po planinskih poteh hodimo z odprtimi očmi. Številne markacije so le sredstvo in
možnost, da dosežemo želeni cilj, vsi obiskovalci gora pa moramo poznati osnove orientiranja.
Če zaidemo s poti, se vrnimo na mesto, kjer smo jo zapustili. Med izletom pa ne glejmo samo v tla, ampak stalno spremljajmo tudi razvoj vremena in mu prilagodimo potek izleta. Če se razvijejo nevihtni oblaki se moramo nemudoma umakniti z grebenov in drugih izpostavljenih mest, saj vanje pogosto udarijo strele.
V planinskih kočah in na vrhovih se ne pozabimo vpisati v vpisne knjige.

... je ta v primerjavi z vlakom nepomemben drobec.
Prosite starše, da avto pustijo doma in se na pot odpravite z javnim prevozom. Lahko boste v miru preštevali kozolce na polju, prepevali pesmice in igrali družabne igre. Vsekakor bo izlet trajal dlje časa, kar pomeni, da boste dlje časa skupaj s tistimi, ki jih imate najraje. Vsekakor pa jeklene konjičke pustimo v dolini, ne rinimo z njimi v mravljišča in na dvorišča planinskih koč. Do narave se vedno in povsod obnašajmo prijazno, spoštljivo in odgovorno.