NOVICE  

14. junij 2011:
Pot je minila brez problemov. Danes sem bil v NMA. Tečajnikov je 36 in 7 inštruktorjev. Danes imajo že tretji dan predavanja, jaz ga imam jutri o plazovih. V Manang odidemo 21. Nekaj dni smo tam, potem za nekaj dni pod Gangapurno in nazadnje še na Vzhodni Čulu (Chulu East). To je njihov plan. Bil sem se pri Deepaku, mu izročil pošto od Škarje, potem sem na letališču dvignil soda. Dopoldne je bilo oblačne, sedaj pa močno dežuje

19. junij 2011:
Pošiljam program tečaja, kjer je razvidna tudi pot Petre do Mananga. Za sedaj poteka (skoraj) vse po programu, razen danes, ko nas je v plezališču 30 km od Katmanduja cel dan pral dež.

21. junij 2011:
Kot sem že omenil, so vsi inštruktorji zelo v redu in se dobro zastopimo, brez kakršnihkoli konfliktov. Če bo tako se naprej (upam, da bo), bo res v redu. Vodja je Lambabu, ostali so bili že vsi na naših tečajih (večina lansko leto): Pasang, Lakpa, Prem, Tulci, Tendi, Dordži.

Za nami je del programa šole, ki naj bi se odvijal v Katmanduju. Pet dni smo imeli teoretična predavanja po programu. Predavanja so bila v predavalnici NMA. Hrup iz ulice in včasih velika vročina nista pretirano vplivala na potek predavanj. Na razpolago smo imeli vedno lap top in projektor ter tablo. Tri dni smo izvajali praktični program na plezalni steni, en dan pa v plezališču 30 km iz Katmanduja. Zal je ravno ta dan močno deževalo, vendar smo kljub temu vadili zabijanje klinov in spust po vrvi. Zaradi strmega dostopa po travnatih vesinah do plezališča in slabe obutve tečajnikov ( tretjina jih je imela japanke, skoraj vsi ostali pa slabe superge) smo od plezališča potegnili 3 enojne vrvi do doline in sedaj so morali dejansko v praksi pokazati, kaj so se prej naučili. Čeprav premočeni do kože, so bili prav navdušeni nad spustom. Nekaj stvari nam ni uspelo predelati in bomo to nadoknadili v Manangu Pri tečajnikih je nekaj popolnih začetnikov, osem jih je pa že bilo na Everestu. Glede discipline so jih njihovi inštruktorji že na začetku dobro prijeli, tako da je disciplina na višku. Nepalski inštruktorji so že vsi bili na nekaterih naših prejšnjih tečajih, so predavatelji na ostalih tečajih NMA in tudi člani njihovih gorskih vodnikov, tako da so glede na strokovnost res na visokem
nivoju. Čez dva dni odidemo proti Manangu.

3. julij 2011:
Pred dvema dnevoma je prišla tudi Petra, tako da smo sedaj popolni. Na poti smo imeli kar srečo z vremenom, saj je deževalo samo ponoči. To, da si po pol ure hoje premočen do kože zaradi sopare, pa vzameš itak v zakup. Cela dolina je eno samo gradbišče ceste in čez dve leti ali pa se prej, bo avto pripeljal v Manang. Trekinga okoli Anapuren dejansko ni več, kajti na drugi strani je avtobus že do Muktinata. Zgradba šole je v zelo slabem stanju. Streha v jedilnici ob malo večjem deževju pušča kot rešeto, tramovi so nagniti, sipe vse razbite.
V spalnici je pa včasih kot v plinski celici, kajti vse vonjave vključno s plinom neovirano prihajajo gor.

Sedaj smo se prestavili v en hotel v Manangu, ker so ugotovili, da šotori ne bi zdržali malo večjega dežja.Vsak dan bomo hodili tisto uro do ledenika, čeprav ne vem, kaj nam bo sploh uspelo tam delati, ker je celo ledenika polno kamenja, višje pa tudi ni kaj boljše. Vreme se dva dni še kar drži, ampak napovedi so vsak dan slabe.

7. julij 2011:
Danes smo zaključili vaje na ledeniku pod Gangapurno. Glede na slabe izglede ledenika od daleč smo bili kar prijetno presenečeni, ko smo prišli bližje in odkrili veliko primernih terenov za trening. Tri dni smo hodili po 1.45 ure do ledenika, vsak dan nas je malo namočilo, vendar smo naredili vse, kar je bilo po programu - hoja s cepinom in derezami po ledu, izdelava sidrišč, sekanje stopinj, reševanje iz ledeniških razpok in plezanje strmih odsekov. Jutri se vrnemo v solo in čez dva dni odrinemo po malo spremenjenem programu v BC pod Chulu far east.
Večjih zdravstvenih problemov zaenkrat ni. Veliko je driske, kar pa ni čudno glede na to, iz kje vse pijejo vodo. Včeraj je bila ena poškodba kolena, ki pa zgleda ni tako huda. Ja, in pa eden tečajnik je zdrsnil v ledeniško jezerce in se dodobra okopal.
Verjetno nekaj časa ne bom mogel priti do interneta.

18. julij 2011:
Tečaj se počasi približuje koncu. Danes smo zapustili šolo in prišli do Chameja. Petra jutri odleti iz Kathmanduja, mi pa pridemo tja čez tri dni. Potem še podelitev diplom in domov.
Del tečaja pod Chulujem je potekal po programu, samo zadnji dan nam je vzpon na Chulu Far East preprečil nepredelan sneg. Izvidnici se je udiralo do kolen, včasih do pasu, zato smo se vzponu odpovedali. Vsi smo se povzpeli po različnih smereh na greben med obema Chulujema do višine 5650 metrov.
Kakšnih posebnih zdravstvenih problemov ni bilo, razen dan po povratku v šolo, ko je edinega tujca, Američana Chrisa, pošteno zvilo. Obsedel je sredi dvorišča, zabuhel v obraz, odsotnega pogleda, govoriti skoraj ni mogel. Spravili smo ga v posteljo in se resno menili o helikopterskem prevozu. Vendar se mu je stanje ponoči izboljšalo in danes je hodil brez problemov.
Vreme nam zaradi monsuna začuda ni pretirano nagajalo. Obvezen dež čez noč, čez dan pa sem ter tja kakšna ploha, razen danes, ko je bilo ob odhodu kot nalašč jasno.
Lep pozdrav vsem.