 Sedaj, ko to pišem sem spet tu v moji rajski destinacji, tu v deželi slapov, kombiniranih smeri in dobrih hribov za smučarje in alpiniste. In prav zaradi teh hribov in sten smo se sedaj vrnili. A stvari se ne izidejo vedno tako kot mi hočemo, narava ga velikodušno sipa iz neba od februarja sem in snega je grozovito veliko, povsod je bolj ali manj razglašena četrta stopnja za nevarnost proženja plazov. Res noro. Ampak plezat in migat se da. Plezamo težje slapove in mix smeri, ki so bolj ali manj blizu cest in so kolikor toliko na varnih območjih od izpostavljenih flank s tonami bele pošasti. Veliko plezamo tudi eno raztežajne dry oz mix smeri v kanjonih blizu Banffa. Smo dobra ekipa, sposobna mnogo več kot dvesto metrov strmega ledu in previsnih skal. A kaj hočemo? Uživamo in izkoriščamo vsak dan posebej, ki nam je dan v tem koščku te ogromne Kanade, ki je teko lepa, da se človek, ki mu je narava in prvobitnost pri srcu zlahka zaljubi in zaobljubi, da pride spet nazaj v ta raj. Kaj bodo prinesli naslednji dnevi je spet uganka, napoved je sicer optimistična, a tudi danes je bila, a ga je spet vrglo dobrih trideset tu okrog. Ti pa da to nov zalet za stvari, ki so ti na dosegu, in ki jih dosežeš, vsaj z očmi in niso ravno enosmerna ulica. Zato jaz plezam, ker vem, da je tudi pot nazaj, da je lepo iti a lepo se je tudi vračati. Vračati nazaj, kot v hribe, stene, plezališča, saj vsi vemo kako skrbno pripravimo stvari, ki jih bomo potrebovali na turi, ki so pomembnejše včasih od hrane in vode. No, vreme se je uskladilo in vsaj plezamo, v kolikor toliko objektivno varnih stenah. Včeraj sva z Crnijem bila v krasnem hribu, kjer domuje Stanly Headwall, ki premore kar nekaj dobrih in resnih lednih in kombiniranih smeri za ljudi, ki so vešči strmega ledu in sveč, na dobro varovanje pa se ni vedno za zanašat. Bilo je noro dobro, tako kot takrat, ko sva z Jurcem lezla sosednjo Nočno moro na Wolffovi cesti. Res je lepo plezati, lepo plezati strme odstavke ledu in mešanega terena. To je moj svet, moja naj veja alpinizma. Saj je lepo frikat v Ospu med tednom in potem še Elico obiskat, da pove kakšno o starih časih in tisti gardi takratnih plezalcev. Res je moralo biti ob vikend večerih noro pred njeno hišo. Kar smeji se ji, ko pripoveduje štorije o tem in onem, ki je potem obnemogel v jutranjih urah nekje okrog njene hiške, ki je za mene na enem naj lepšem prostoru na svetu, vtisnjena med druge kraške hiše z dobrim ozadjem, ospasko steno. Za to se pa splača, a! In žrtvovat dneve, da lahko potem plezamo, smo del tega cirkusa, ki ga sestavljajo v neko celoto, ki mu globalno in v grobem rečemo alpinizem, ki je drugačen od drugih športov, ki ti da več kot le gol rezultat, ki ti da nekaj več kot priznanja in medalje, ki ti da več kot sto besed in sto novinarjev, ki bi radi naredili šov, ki bi radi, če jim to mi pustimo. In spet smo tu, zakaj plezamo? Da rešimo svet, zagotovo ne. Da rešimo sebe, zagotovo ja. Nekje sem prebral, da se nekateri ne radi izpostavljajo, ne radi poročajo o preplezanem, saj ni treba. Noben jih ne sili. Jaz rad napišem vrstico ali dve o doživetjih, ki so del same ture in samega vzpona.
Še četrtič hodim pod steno Stanlya, tokrat z Jernejem, kar malo žalosten, zaradi dveh stvari. Prva je ta, da je to naša zadnja tura na tej dobri odpravi in druga, da smo velike stene lahko gledali le od daleč, plazovi in vsakodnevna slaba napoved nam nista dovoljevala, da bi vsaj poizkusil ali pa nismo imeli dovolj pirhov (ker je ravno velika noč tu) ... Danes sva namenjena splezati še eno dobro klasiko tu v steni. Ja, Nemisses je res dober slap, čeprav dolg le dva dobra raztežaja, kot je opisal House v svojem odličnem prvencu Onkraj gore.
Spet je čas slovesa in spet vem, da se bom sem še vrnil. Res je tu noro dobro, zame, mislim, da kar za vse nas, ki smo se tu tri tedne potepali po odličnem ledu in mixih, ki jih je za celo leto dovolj. Tu je še dolg, hribi, stene, zaradi teh se gotovo še vrnem. Morda me naslednjič pot zanese na jug, Patagonija kliče ... jo bo preglasila zopet Kanada? Čas bo prinesel zorenje.
Cepini gredo za par mesecev v kot, plezalke bi se že davno morale naseliti na moje noge, a le potrpežljivo čakajo. Saj gremo, sedaj je pa res čas da pljunimo po dvakrat v obe roki, kajti tudi letos dolomitske stene čakajo. In prav tista dolga linija, ki je še ne preplezana se mi kot mantra ponavlja v podzavesti že od lanskoletnega poletja sem.
Pomebnejši vzponi na odpravi Rocky Mountain 2012:
- Lucky Lager (M7+, WI6-, 250 m), Andrej Erceg in Dejan Koren
- Call of the Curtain (M7+, WI6, 125m), Jernej ARčon in Dejan Koren
- French Reality v Stanley Heandwall (V, M6, WI6+, 150 m), Andrej Erceg in Dejan Koren
- The Replicant (V, WI6/6+, X, 150 m), Jernej Arčon in Dejan Koren
- Teddy Bear´s Picnic v Stanley Heandwall (V, M6 A0, WI6, 200 m), Andrej Erceg in Dejan Koren
- Nemesis v Stanley Heandwall (V, WI6, 160m), Jernej Arčon in Dejan Koren
Celotna ekipa in naš uradni driver, foto Dejan Koren
Odprava Rocky Mountain je trajala od 13. marca do 4. aprila 2012.
Zahvala gre tudi Komisiji za alpinizem PZS za delno kritje stroškov.
Dejan Koren, vodja odprave, objava na spletu
Fotografija na desni: To in še mnogo več je - The Replicant, foto Andrej Erceg
-----------------------------------------------------------
Dejan je po vrnitvi danes, 9. aprila 2012, dejal: Plezalsko gledano je bilo super, ker smo plezali v glavnem vse dni. Z alpinističnega - ciljnega vidika, pa ne, ker razmere niso dovoljevale niti poizkusiti v večjih stenah. Res, niti dva dni ni bilo zaporedoma stanovitno vreme, kaj hočemo, smo pa zares veliko plezali in to tudi ogromno šteje.
Alpinistična odprava Rocky Mountian 2012 je na pot odšla 13. marca 2012. Odpravo so sestavljali vodja Dejan Koren (AO PD Vipava) ter člani Mitja Šorn (AO PD Jesenice), Jernej Arčon (AO PD Nova Gorica) in Andrej Erceg (AO PD Črnuče).
Povezani novici:
- Alpinistična odprava Rocky Mountain 2012 - sporočila
- Alpinistična odprava Rocky Mountain 2012 odhaja na pot |
Prijava na E-novice
Naveza
English language
Društveni portal 
foto Dejan Koren in Andrej Erceg
Sedaj, ko to pišem sem spet tu v moji rajski destinacji, tu v deželi slapov, kombiniranih smeri in dobrih hribov za smučarje in alpiniste. In prav zaradi teh hribov in sten smo se sedaj vrnili. A stvari se ne izidejo vedno tako kot mi hočemo, narava ga velikodušno sipa iz neba od februarja sem in snega je grozovito veliko, povsod je bolj ali manj razglašena četrta stopnja za nevarnost proženja plazov. Res noro. Ampak plezat in migat se da. Plezamo težje slapove in mix smeri, ki so bolj ali manj blizu cest in so kolikor toliko na varnih območjih od izpostavljenih flank s tonami bele pošasti. Veliko plezamo tudi eno raztežajne dry oz mix smeri v kanjonih blizu Banffa. Smo dobra ekipa, sposobna mnogo več kot dvesto metrov strmega ledu in previsnih skal. A kaj hočemo? Uživamo in izkoriščamo vsak dan posebej, ki nam je dan v tem koščku te ogromne Kanade, ki je teko lepa, da se človek, ki mu je narava in prvobitnost pri srcu zlahka zaljubi in zaobljubi, da pride spet nazaj v ta raj. Kaj bodo prinesli naslednji dnevi je spet uganka, napoved je sicer optimistična, a tudi danes je bila, a ga je spet vrglo dobrih trideset tu okrog. Ti pa da to nov zalet za stvari, ki so ti na dosegu, in ki jih dosežeš, vsaj z očmi in niso ravno enosmerna ulica. Zato jaz plezam, ker vem, da je tudi pot nazaj, da je lepo iti a lepo se je tudi vračati. Vračati nazaj, kot v hribe, stene, plezališča, saj vsi vemo kako skrbno pripravimo stvari, ki jih bomo potrebovali na turi, ki so pomembnejše včasih od hrane in vode.
Za oddajo komentarja se 
Prijava
O avtorjih