NOVICE  

Vreme se ni hotelo izboljšati, vendar - oba že dolgo nestrpna - sva dejala, da se odpraviva pod hrib v upanju na bolj ugodne razmere in možen podvig. Ampak prvi poskus naju je peljal do jezera de Los Tres, kjer sva pustila opremo in se vrnila nazaj v mesto. Po dveh dneh je bila napoved malce boljša. Pohitela sva nazaj do jezera, tam prespala, naslednje jutro pa odkrivala poti do prelaza Superior. Nobene poti ni bilo skozi ledenik, kljub temu nama je uspelo najti prehode med ledeniškimi razpokami. Na prelazu so bile v sneg izkopane snežne luknje za bivakiranje. To je bila zadnja točka, od katere dostopaš do sten. Pot sva nadaljevala proti Poincenotu, a ni dolgo trajala, ker so prišli oblaki in padavine. Vrnila sva se do snežne luknje, pustila vso odvečno opremo v njej in se vrnila v dolino. Spet je bil čas za „frikanje", v hribih pa so bili ves čas padavine.

Časa je počasi že zmanjkovalo, a glej napoved je kazala na obdobje lepega vremena z malce nižjimi temperaturami. Tako sva odšla nazaj na prelaz v najin snežni bivak. Da sva bila čim lažja, sva vzela s seboj samo en armafleks in ga prerezala na pol. Prva noč je bila skrajno mrzla, od armafleksa se je mraz prav dobro čutil. Levo, desno, na bok, na hrbet ... pa dneva ni hotelo biti. Napoved za naslednji dan je bila dobra, a zjutraj je snežilo in tako še celi dan. Ker sva imela dosti časa, sva v okolici našla neke stare podloge, prav tako v sosednjih luknjah podloge od drugih plezalcev. Sedaj je bila noč že dosti boljša. Naslednje jutro je bilo vse še vedno v oblakih, vendar snežilo ni. Odšla sva pod steno Fitz Roya z namenom plezanja smeri Corazon. Ko sva dostopala do stene, se je zjasnilo in prav dobro se je videla najina smer, linija. Prva dva raztežaja sta bila odlična in suha. Lepa „plezarija", vendar se je v nadaljevanju pojavil led in sneg v počeh. Konec je bilo lepega prostega plezanja. Tako sva „tehničarila" in se obmetovala s snegom in ledom. Dokler je bilo sonce, je bilo še kar dobro, kasneje pa se je pojavil hud mraz. Po 10 raztežajih plezanja je šel dan k koncu. Led in sneg naju je skrajno upočasnil in na dolžino smeri sva se odločila za vrnitev. Nazaj v najin brlog. Ampak želja po plezanju je ostajala in glede na razmere sva se odločila, da poskusiva splezati sosednji hrib Poincenot po najlažjem pristopu po smeri Whillans - Cochrane. Ta dan sva imela odlično „plezarijo". Prvo prečenje skozi ledeniške razpoke, potem dolgo snežišče z malo kombiniranega plezanja. Na koncu snežišča sva prišla v strmi del, kjer me je plazanje spominjalo na Chamonix. Nato je sledilo prečenje po veliki polici na zahodni del stene, kjer je ostalo samo še lahko skalno plezanje. Ti raztežaji so bili lepi in še sonce naju je prišlo pozdravit. Plezava in plezava, vrha pa ni bilo. Ves čas sem pričakoval, da se bo stena položila, prav tako sem pričakoval njen vrh. Ampak glej, plezam po grebenu, kot bi jahal konja, nakar zagledam vrh. Neverjetno strm vrh. V sončnem zahodu sva naredila nekaj lepih slik in sledil je povratek. Ker bi bilo spuščanje po vrvi po isti smeri skrajno nerodno, sva naredila spust po smeri Patagonicos Desesperados. Čudoviti spusti po zelo strmi steni. Vrv se nama ni nikoli zataknila; kar sva bila zelo vesela. Tako sva ob treh ponoči prišla nazaj v najin brlog, katerega so nama zasedli neki plezalci. Šla sva v drugo luknjo. Oba sva se zavijala v tanke „spalke" in čakala na jutro, da se pogrejeva na soncu. Nobenemu pa se ni dalo pogledati, če že sije sonce, zato sva še par ur uživala v zmrzovalniku. Bilo pa je čudovito zlesti iz brloga in še par uric poležati na toplem soncu. Tako sva ta dan spakirala vso opremo in odšla v dolino.

Ostalo je še par dni za raziskovanje okolice, za lovljenje rib in še maškarado smo imeli. V Argentini se vsi neizmerno radi šemijo. Datum za povratni let pa je hitro prišel. Poslovila sva se od kolegov in odhitela nazaj v El Calafate na avion. Imela sva različen čas povratnega leta, ker sva prepozno kupila karte. Matic je imel letalo zjutraj, jaz pa zvečer, zato sem dan preživel v mestu 30 km od letališča. Zvečer sem sedel v taxi, da me odpelje na letališče. Tam sem se spomnil, da sem v mestu pozabil transportno vrečo, katero sem hranil na avtobusni postaji. Hitro sva se vrnila po njo in odšla nazaj. Ko sva prispela na letališče ob osmi uri zvečer, mi je neka gospa dejala, da letov na ta dan več ni, sam pa sem imel karto, na kateri je pisalo, da imam let ob desetih zvečer. Vprašal sem, kaj naj storim, ona pa mi je svetovala naj se vrnem naslednje jutro. Vrnil sem se v hostel in nekako ponovil vajo naslednji dan. Ko sem prispel na letališče, ni delala še nobena družba. Po dveh urah je prišla prva, kjer sem se pozanimal za svoj let, oni pa so mi odgovorili naj počakam še kakšno uro, ko bo z delom pričela moja družba. Ko so končno prispeli, so mi rekli naj počakam še kakšno uro, med tem pa sem naletel na gospoda s podobnim problemom. Pet minut sva se pogovarjala v angleščini, nakar sem na njegovih hlačah opazil logotip PD Šentrupert. Začudeno sem pogledal in vprašal, če je „Slovenc" in kaj takoj sva „udrihala" po naše. Skupaj sva čakala na let, ki je imel rahlo smešno ruto - skrajni jug južne Amerike in nazaj v Buenos Aires. Ko sem prispel v Buenos Aires, sem imel že naslednji let za Evropo, katerega sem zamudil, zato sem se kakšne pol ure moral pogajati z družbo, naj mi plačajo nov let. Dogovorili smo se, a moral sem čakati še en dan, Matic pa je prispel domov brez problemov.
Na koncu mi je le uspelo priti nazaj domov. Konec koncev pa sta ta dva dneva naredila novo zgodbo.

El Corazon 6, splezala spodnji del do stičišča variant

Whillans - Cochrane 1 prva polovica smeri, sestopala po 3

Whillans - Cochrane 1 zgornja polovica smeri

Kronološki zapis:
30. 1. - odhod z Dunaja
1. 2. - prihod v El Chalten
2-3. 2. - preživljanje prostega časa v Chaltenu, branje knjig, pitje čaja mate in plezanje v okolici
4. 2 - udeleživa se bolder festivala. Plezanje balvanov v več kategorijah. In zvečer tradicionalni bolder koncert.
5.-7. 2.- plezanje in vsakodnevno spremljanje vremena
8. 2. - nesla opremo do jezera de Los Tres in se vrnila v mesto
10. 2. - šla nazaj pod hrib do prelaza Superior. Nadaljevala proti Poincenotu in obrnila zaradi padavin. Opremo pustila na prelazu in odšla v dolino.
18. 2. - vrnitev na prelaz
19. 2. - celi dan sneži in urediva si snežno luknjo bolj udobno za spanje
20. 2. - odpraviva se plezat Corazon v Fitz Roy in obrneva zaradi snega in ledu
21. 2. - splezava Poincetot po smeri Whillans - Cocharne
22. 2. - spakirava vso opremo in se vrneva v dolino
23.-27. 2. - zadnji dnevi v Chaltenu in maškarada. Vreme se je spet poslabšalo
28. 2. - povratek domov

Cilj odprave:
Cilj odprave je bil v alpskem slogu in prosto splezati smer Corazon s kombinacijo drugih smeri. Zaradi slabih razmer nama to ni uspelo. Je pa bilo dobro in ko že misliš, da poznaš mnogo stvari se vedno naučiš nekaj novega.

Člani odprave:
Matjaž Dušič in Matic Grudnik

Zahvala:
Zahvalila bi se vsem, ki so pripomogli k odpravi v vseh vidikih od nasvetov, do posoje opreme do dobrih želja ...

Odpravo so podprli: Planinska zveza Slovenije, Optika Likeb, občina Nazarje, občina Mozirje, APD Kozjak Maribor, PD Nazarje, BSH, Davidov Hram, AK Rinka, Lado Ogrin, Hervis, Iglu sport, Miha Slatinšek s.p.

V Žlabru, 12. 4. 2012

Matjaž Dušič

Foto Matjaž Dušič in Matic Grudnik