NOVICE  

Dolga stoletja so se v naših gorah ponesrečevali le domačini, ki so se podajali tjakaj po različnih opravkih, v katere jih je kljub številnim nevarnostim tirala življenjska nuja. Na pomoč so jim priskočili morebitni sopotniki, pogrešili so jih domači in jih šli iskat, poklicali pa so še druge. Največkrat je bilo žal prepozno. Spomin na vse to je ostajal le v nekaterih krajevnih imenih ali pa tudi v ljudskem izročilu...

Poleg zanimivega programa in predstavitve dela ter delovanja GRS Kamnik skozi čas, bo predstavljena tudi nova knjiga z bogato zgodovino DGRS Kamnik z naslovom Želja pomagati, devetdeset let organiziranega reševanja na Kamniškem.
Knjigo bo možno kupiti po ceni 19 €.

---

Iz knjige Želja pomagati, devetdeset let organiziranega reševanja na Kamniške:

Ob jubileju

Letos mineva devetdeset let od začetka organiziranega reševanja v gorah nad Kamnikom. Za mogočne gore, s katerimi je povezana večina delovanja našega društva, je to le bežen trenutek, za nas smrtnike dolga doba, za naše društvo pa častitljiv jubilej, na katerega smo in moramo biti ponosni.

Že leta 1921 so bratje Erjavšek iz Kamniške Bistrice začeli reševati. Leta 1922 so na pobudo Glavnega odbora Slovenskega planinskega društva skupaj s tovariši postali reševalna skupina Rešilne postaje Kamnik, prvi načelnik pa Maks Koželj. Naslednik te reševalne postaje je Društvo Gorska reševalna služba Kamnik.

Začeli so pisati bogato zgodovino društva, ki si je zadalo osnovno nalogo: prostovoljno pomagati v gorah vsem, ki so pomoči potrebni. To plemenito poslanstvo mu je cilj še danes in prepričan sem, da bo tako tudi ostalo. Pri uresničevanju te naloge so bili naši predniki in tudi mi uspešni. Mnogo življenj je bilo rešenih in mnogim je bila nudena pomoč. Žal je bilo v vseh teh letih v dolino prinesenih tudi veliko mrtvih.

Prepričan sem, da se nam tudi v prihodnosti ni treba bati, da ne bi uspešno izpolnjevali osnovnega poslanstva društva. Zagotovilo za to smo vsi, ki se iz leta v leto trudimo, da poleg reševanj opravimo še ogromno usposabljanj in vsega, kar je potrebno, da smo vedno pripravljeni in zmožni priskočiti na pomoč. Zagotovilo za to so trije novi gorski reševalci, ki so letos opravili vse potrebne izpite, in pet pripravnikov, ki se poleg tega, da so se uspešno vključili v reševalno delo, ves čas tudi pridno usposabljajo. Nenazadnje sem prepričan, da je zagotovilo za to tudi odlično sodelovanje s predstavniki društev, lokalne skupnosti in države, ki nam po svojih najboljših močeh vedno priskočijo na pomoč.

V knjigi, ki je pred vami, boste prebrali del zgodovine društva, katerega člani zagotavljamo, da se za hitro, strokovno in učinkovito pomoč obiskovalcem gora nad Kamnikom ni treba bati.

Franc Miš, predsednik Društva GRS Kamnik

 

---

Želja pomagati

Devetdeset let organiziranega reševanja na Kamniškem Gorska reševalna služba Kamnik (1922-2012)

Zbrala in uredila: Irena Mušič Habjan
Uredniški odbor: Vladimir Habjan, France Malešič, Srečo Podbevšek, Janez Volkar

Zbirka člankov o gorskem reševanju
Avtorji: Janez Volkar, Janez Kosec, France Malešič, Peter Mežnar, Irena Mušič Habjan,
Rado Nadvešnik, Janez Podjed, Bojan Pollak, Matjaž Šerkezi, Slavko Šetina in Franci Vrankar

Zgodbe reševalcev

Avtorji: Boštjan Griljc, Cene Griljc, Vladimir Habjan, Lojze Jerman, Franc Miš, Rado Nadvešnik,
Marko Petek, Vilko Rifel, Miro Štebe in Janez Volkar
Lektoriranje: Mojca Volkar Trobevšek
Fotografije: člani DGRS Kamnik, arhiv GRS, GMJ - Slovenski planinski muzej Oblikovanje in tisk: Schwarz Print d. o. o., Ljubljana
Izdalo in založilo: Društvo Gorska reševalna služba Kamnik. Kamnik, 2012. Naklada: 500 izvodov
Izid knjige so podprli: GEN energija, GEN-I in Matjaž Janežič
Zbirka Med gorskimi reševalci; 10. knjiga

Fotografija na naslovnici: Brana Foto: Marko Prezelj
Celostranske fotografije: Marko Prezelj: 7, 12-13, 262; Bojan Pollak: 103, 165, 213; Vladimir Habjan: 199; Lojze Perko: 219 (Reševalec, Slovenski planinski muzej) 

---

Odlomki iz knjige:

Vladimir Habjan, Pogovor s Francem Berlecem - Acom, Reševalec moraš biti s srcem:

Franc, ki mu po domače rečemo Aco, ne govori prav veliko. Na sestankih se oglasi le redko, če pa se že, ima stališča jasna in nedvoumna. Če človek posveti goram in reševanju več kot pol življenja, drugače skoraj ne more biti. Na postaji (danes društvo) je v petinštiride- setih letih zamenjal kar šest načelnikov. Pravi, da mora imeti vsak reševalec željo po reševanju v sebi, na silo se je ne da pridobiti. Še preden je postal reševalec, je pomagal ljudem in že takrat je vedel, kaj bo nekoč postal. Za svoje dolgoletno delo v GRS je prejel številna odlikovanja, med drugim življenjsko priznanje za štirideset let vzornega dela v GRS, je tudi zaslužni član GRS Slovenije, dobil je srebrni znak Civilne zaščite. Spoznal sem, da se zna tudi Aco razgovoriti. Ko sem ga obiskal, je namreč govoril dolgo in tekoče, pri čemer je bil tu in tam tudi brez dlake na jeziku.

Kamniškim gorskim reševalcem se je prvič pridružil leta 1966, ko je bil načelnik Pavle Kemperle. Prvič zato, ker je pripravništvo za dve leti prekinil, saj je moral za ta čas služ- beno na teren na Ptuj. »Pripravnik sem bil kar dolgo. Takrat je bil načelnik Tone Škarja. Z njim sem se zmenil za prekinitev za dve leti. Spomnim se, da sem med vikendi hodil domov in takoj odhitel v hribe. Ko sem se vrnil s Ptuja, nisem šel takoj k reševalcem, pač pa sem se posvetil smučanju. Opravil sem tečaj za vaditelja smučanja in vodil tečaje ter se ukvarjal z mladino. Šele po letu 1970 sem se spet začel bolj resno posvečati reševanju. Izpit sem naredil šele leta 1975, saj jih prej pri nas ni bilo, ker ni bilo dovolj pripravnikov. Ko so se pridružili še Bojč (Bojan Pollak), Lojze (Jerman) in Srečo (Podbevšek), nas je bilo šele dovolj. Takrat smo izpite opravljali kar na domači postaji. Spomnim se, da sta nas spraše- vala dr. Andrej Robič o prvi pomoči in Tone Kralj o tehniki. Druge pa sem že pozabil, saj je tega že dolgo,« pove Aco...

Irena Mušič Habjan, Pogovor z Lojzetom Jermanom, Poslanstvo in občutek dolžnosti:

Lojzetove hribovske korenine segajo prek planinskega vodništva nazaj v alpinistični odsek, kjer je bil dvakrat načelnik, aktiven pa je bil tudi kot alpinistični inštruktor. Pot ga je pripeljala v GRS Kamnik, potem ko ga je enkrat v letu 1971 na sestopu s Kamniškega sedla, ravno ko se je vračal s plezarije, ustavil takratni načelnik GRS Kamnik Tone Škarja in rekel: »Ti, malo počakaj. A bi ti prišel v GRS Kamnik?« Lojze je po svoji navadi najprej malo pomislil in nato izstrelil: »Pa bi.« In sta šla vsak po svoji poti naprej.

Prišel je na sestanek postaje, nato so sledila reševanja, ki se jih je udeležil kot pripravnik, postajne vaje, kjer so se učili takratno reševalno tehniko, leta 1972 je dobil reševalsko knjižico, izpit pred komisijo PZS pa je opravil leta 1975 in tako postal reševalec.

O pritrdilnem odgovoru »pa bi« Lojze razmišlja takole: »Včasih je bila velika čast biti gorski reševalec in mislim, da je tako tudi danes. Reševati v gorah je bilo in je vsakokrat telesno bolj ali manj naporno, obenem pa tudi moralno dejanje, ki ga vsi, planinska srenja in tudi družba nasploh, od nekdaj spoštujejo. GRS pa se nisem pridružil samo zaradi tega. Ker sem bil plezalec, sem vedel, da lahko velikokrat prideš v zagato, padeš in se potolčeš. Vse se lahko zgodi in nekdo ti mora pomagati. Predvsem sem želel pomagati ljudem, vsaj takrat sem tako mislil, prijateljem v stenah. Nikoli nisem pomislil, to je prehudo, se ne grem več. In to velja še sedaj.«
 
Spomnila sem ga na prvo reševanje: »To je bilo reševanje Mihe Laha iz Zoba Kalške gore 5. junija 1971. Takrat smo mu rekli Čmaževski turn, vendar je to napačno ime...
 
Matjaž Šerkezi
Fotografije: arhiv DGRS Kamnik, Vilko Rifel (Aco) in Vladimir Habjan (skupinska)

VIr: DGRS Kamnik