V sredo, 27. novembra 2013, je v Izobraževalnem centru za zaščito in reševanje Republike Slovenije na Igu potekal 9. strokovni posvet Gore in varnost, ki so ga pripravili Planinska zveza Slovenije, Gorska reševalna zveza Slovenije ter Odbor Gore in varnost v sodelovanju z Upravo Republike Slovenije za zaščito in reševanje.
Posveta se
je udeležilo 50 udeležencev, ki so poslušali predstavitve strokovnjakov iz
Planinske zveze Slovenije in Gorske reševalne zveze Slovenije. Podobno kot v
prejšnjih letih smo analizirali nekatere gorske
nesreče v letošnjem letu, posebno pozornost pa smo namenili boleznim in
bolezenskim stanjem, ki jih obiskovalci prinesemo s seboj v gore. Ob koncu
posveta, na katerem so si udeleženci in predavatelji izmenjali izkušnje,
vzpostavili nove ter utrdili obstoječe strokovne vezi, je bil predstavljen tudi
predlog za pripravo Nacionalnega programa varnosti v gorah.
Strokovni
sodelavec Planinske zveze Slovenije, alpinistični inštruktor in inštruktor gorski
reševalec Matjaž Šerkezi je
predstavil dve nesreči v snežnem plazu (pod Kamniškim Dedcem in v Kotliški
grapi), ki sta se končali s smrtjo ponesrečenca. Podrobna analiza obeh nesreč,
ki je vključevala potek ture, snežne in vremenske razmere ter okoliščine prizorišča
nesreče in poškodovanca, sta pokazali nekatere skupne poteze. Pri obeh nesrečah
je značilno, da sta se poškodovana odpravila na turo prepozno in sama, da nista
upoštevala preteklih in trenutnih vremenskih razmer in da nista uporabila plazovne
žolne. Pri obeh reševanjih je bilo prisotno tudi veliko objektivno tveganje
reševalcev zaradi velike nevarnosti snežnih plazov. Nesreča v Kotliški grapi je
opozorila tudi na pomen (ne)ustreznega komuniciranja z javnostmi.
Inštruktorja
gorska reševalca iz celjske postaje Gorske reševalne zveze Slovenije Aleš Kovač in Brane Povše sta predstavila nesrečo s smrtnim izidom v Gonžarjevi
peči in reševanje naveze v steni Rinke. Predstavljene okoliščine izvedenega
improviziranega samovarovanja ponesrečenega kažejo, na popolno odsotnost
kakršnegakoli znanja o uporabi osebne zaščitne opreme. Poudarjen je bil pomen
usposabljanja za varnejše gorniško delovanje ali udeležba na vodenih turah
(planinskih društev ali gorskih vodnikov). Nočno stensko reševanje je odprlo številna
vprašanja o odgovornosti za kakovostno izvajanje alpinistične šole v odsekih in
tovariški pomoči. Zdi se, da so se v tem primeru nakopičile številne
pomanjkljivosti (neizkušenost, slabo poznavanje smeri, neustrezna opremljenost
...), ki pa izvirajo iz dejstva, da je tura v učnem procesu potekala brez
prisotnosti alpinističnega inštruktorja ali alpinista.
Zdravnica
in gorska reševalka dr. Petra Zupet
je podrobno in nazorno predstavila delovanje srca ter spremembe v delovanju, ki
so posledica staranja in spremljajočih dejavnikov tveganja. Poudarila je, da
ima redna zmerna telesna aktivnost na zdravje številne pozitivne učinke
tako pri zdravih posameznikih kot bolnikih s srčno-žilnimi obolenji. Opozorila je tudi, da gorništvo sodi v
skupino visoko intenzivnih telesnih aktivnosti in zato tudi bolj rizičnih za
nastanek srčnih zapletov, zato sta tako preventiva kot usposabljanje za
ukrepanje izjemno pomembna. Ne glede na vse, pa je treba vedeti, kdaj je nujno
prekiniti z vzponom in nemudoma poklicati pomoč.
Medicinska
sestra Irena Pečavar Čarman je v
svojem prispevku predstavila primere iz ambulantne prakse, pri katerih ni šlo
za posredovanje gorskih reševalcev, so pa ljudje po koncu ture poiskali
zdravniško pomoč in za regeneracijo telesa uporabili bolniški stalež.
Predstavljeni primeri so opozorili na slabo poznavanje ali napačne predstave o
značilnostih gorskega sveta, o nekritičnem sprejemanju informacij s svetovnega
spleta, pa tudi precenjevanju lastnih psihofizičnih sposobnostih ob gorniškem
naporu. Ker ni podatkov nimamo vpogleda, koliko je tovrstnih primerov
neustreznega gibanja v gorah, verjetno pa je, da je zaradi večjega števila
obiskovalcev gora teh primerov iz leta v leto več.
Inštruktor
planinske vzgoje in vodnik Planinske zveze Slovenije mag.Borut Peršolja je
predstavil predlog za pripravo
Nacionalnega programa varnosti v gorah. Podatki iz analize gorskih nesreč
kažejo, da je število smrtnih žrtev podobno, kot na drugih področjih (na primer
mrtvi v delovnih nesrečah s traktorji), vendar je vlaganje v aktivno preventivo
neprimerljivo manjše. Med gorskimi nesrečami je približno dve tretjini gorniških
nesreč, med gorniškimi nesrečami pa je k
nizek delež udeležencev, ki so člani planinske organizacije. Zaradi vedno
večjega števila neorganiziranih obiskovalcev gora je treba povezati vse, ki se
s tem področjem ukvarjamo neposredno ali posredno. Nacionalni program bi se
moral opreti na vizijo nič.
Gre za pozitiven in odgovoren
odnos obiskovalcev gora, ki so s svojim celotnim delovanjem in ravnanjem dolžni
preprečiti najhujše
posledice nesreč ter
zagotoviti varen dolgoročni
cilj: nič mrtvih in nič hudo poškodovanih zaradi nesreč v
gorah.