NOVICE
sreda, 19. februar 2014, ob 0. uri, ogledov: 5329 Komisija za odprave v tuja gorstva PZS 50 let (1963-2013)| Alpinizem | Splošno | | | Komisija za alpinizem | Komisija za odprave v tuja gorstva | | | | Objavil(a): Zdenka Mihelič | | Pred pol stoletja je PZS ustanovila Komisijo za odprave v tuja gorstva. Že deset let pred tem je prvi človek stopil na najvišji vrh sveta (1953), še tri leta prej pa na prvi osemtisočak sploh. Prvi Slovenec je sicer plezal na osemtisočak že devet let prej, a kot državljan Argentine (kar že samo po sebi kaže na razliko med možnostjo in sposobnostjo). |
Leta 1960
je na Trisulu v indijski Himalaji delni uspeh dosegla naša prva odprava, a brez
nadaljevanja. Končno pa je prevladalo spoznanje, da bomo le z občasnimi
akcijami, brez sistematičnega pristopa krovne planinske organizacije, ostali le
slučajni gostje najvišjega gorstva sveta, torej skromni sledniki drugim alpskim
narodom. Osvajanje Himalaje poleg plezalnih veščin terja organizacijo,
logistiko, paleto dejavnosti in znanja, ki jih doma in v Alpah ni treba. Tako
je PZS daljnega leta 1963 z ustanovitvijo Komisije za odprave v tuja gorstva
(KOTG) zakoličila okvir in pot k ciljem, vrednih alpskega naroda. Alpinisti sicer
radi romantično rečemo, da je pot že sama po sebi cilj, vendar so bili tokrat
cilji tisti, h katerim je bilo treba poiskati poti in najti sredstva zanje.
Most med željami in uresničitvijo sicer je pot, vendar pot kot trdo delo in ne tavanje
sem in tja.
Ker gre za
pol stoletja, sem obdobja razdelil po desetletjih in skušal iz podatkov odprav
izluščiti značilnosti, poudarke, tudi dileme in smeri, ki so kazale na razvoj
in gibanje v prihodnost.
Začetek
obdobja 1963-1973 zaznamujeta »ogrevalni«
odpravi v Kavkaz 1963 in 1964. Izraz »ogrevalni« ni podcenjevalen, nakazuje le,
da je bila bistvena smer Himalaja in da so te akcije, čeprav same z zahtevnimi cilji,
služile hkrati za otip alpinistov in s tem že prvo selekcijo bodočih
himalajskih moštev. Leta 1965 se je že naslednja odprava usmerila na Kangbačen,
visok sedemtisočak v nepalski Himalaji, enako peta, šesta pa se je uspešno
lotila velike stene osemtisočaka Makaluja.Ta skoraj polni uspeh je obrnil
azimut v smer naše himalajske prihodnosti. Če smo že zamudili osvajanje najvišjih
vrhov, bodimo med prvimi pri premagovanju njihovih najtrših obzidij.
Tako smo naslednje
desetletje (1973-1983) z izpiljeno
organizacijo na visokem sedemtisočaku uspešno dokončali vzpon po južni steni
Makaluja (1975), šele tretji prvenstveni vzpon po veliki steni na osemtisočak v
himalajski zgodovini. To je bil hkrati vzpon Slovencev na najožji vrh
svetovnega alpinizma. Načelu »po prvenstvenih smereh na najvišje vrhove« smo
uspešno sledili na Gašerbrumu (1977) in 1979 na Everestu.
Slednji z
vzponom po Zahodnem grebenu predstavlja tehnično in logistično težjo smer od štiri
leta starejše Britanske v Everestovi jugozahodni steni. Še v istem desetletju
sledita gigantski steni Lotseja in Daulagirija, ta z več kot dvotedensko
odisejado na alpski način, ter poskusa na dva druga osemtisočaka. Ta dejanja spodbudijo
odpravarsko dejavnost tudi v drugih republikah takratne Jugoslavije, pri
Slovencih pa društvene v Himalajo (Gaurišankar, Gangapurna) in druga visoka
gorstva Azije (Hindukuš) in Amerike (Andi). Najpomembnejše akcije tega obdobja
je podprla država, posamezne tudi Slovenija, večino manjših pa pokrovitelji in
podporniki, tudi z omogočanjem višinskih del alpinistom. Velik del opreme so
izdelala domača podjetja, takrat smo bili tehnološko še precej blizu Zahodu.
Desetletje
1983-1993 je gotovo najbolj razgibano, bolje rečeno,
pestro v naši dosedanji himalajski zgodovini. Največ vzponov na osemtisočake,
največ prvenstvenih smeri nanje, prav tako na visoke sedemtisočake. Odprave smo
iz klasičnih oblik postopoma preoblikovali v bolj sodobne, sledeč mentaliteti
in tehničnemu napredku alpinistov, spremembam orodja in prehrane ter hitrejšemu
transportu. Tako je bila baza pogosto le skupno naselje za naveze z različnimi
cilji na isti gori ali v soseščini. Alpski način in solo vzponi niso bili več izjema.
Himalaji sta se pridružila še Karakoru m in Tibet, oba z novimi smermi na tri
osemtisočake. Ton in barve tej dobi dajejo tudi težke skalne in z ledom
kombinirane smeri po vsej Himalaji. Precej odprav je tudi nacionalno mešanih;
ob naših Hrvatih in Makedoncih najdemo Italijane, Američane, Poljake, Britance,
Švede, Mehičane. Uspešnih odprav na osemtisočake je bilo 18, z osmimi
prvenstvenimi smermi nanje. Je pa, po dveh mrtvih v prejšnjem desetletju,
tokrat ostalo v Himalaji pet naših alpinistov. Finančno breme tega desetletja
so večinoma
nosila podjetja in banke - poleg alpinistov samih in njihovih organizacij,
seveda. Organiziranje odprav je tudi ob večji elastičnosti himalajskih držav
postalo lažje, tamkajšnje agencije bolj strokovne, pomoč višinskih nosačev se
je zmanjšala, ob vzponih na alpski način pa sploh omejila na pristop od baze do
vznožja stene.
Leta
1993-2003. Ob enajstih uspehih na osemtisočakih je
bila prvenstvena smer ena sama, a medijsko daleč najbolj odmevna: solistična v
Daulagiriju, sicer že druga naša v južni steni. Vse drugo so bile ponovitve klasičnih
pristopov. So pa barvo prvenstvenosti dali trije prvi smučarski spusti: z Gašerbruma
po Japonskem ozebniku, z Anapurne in Everesta pa sploh prvič od vrha vse do
baze. Z Anapurno smo leta 1995 tudi uspešno končali osvajanje vseh 14 osemtisočakov.
Druga značilnost je izrazit porast števila manjših odprav in odličnih vzponov
na alpski način, pa tudi solističnih. Tretja je prodor v Sikim, indijsko zvezno
državo vzhodno od Nepala. Žal so le leto po naši uspešni izvidnici k vzhodni
steni Kangčendzenge (z vzponom na Siniolču, 1994) sikimske oblasti iz verskih
razlogov prepovedale vzpone na vse višje vrhove. Vse več je mešanih odprav, torej
tujcev v naših in naših v tujih. Nujno prilagajanje alpinistov in ciljev je
dalo dragocene izkušnje in vplivalo na prihodnje podvige.
Poleg od
leta 1991 »novih« iz BiH in Hrvaške nastopajo še državljani Avstrije, ZDA,
Mehike, Nemčije, Nizozemske,
Francije, Madžarske, Rusije, Italije, Britanije, Kanade, Poljske in Kazahstana.
Ob PZS je vedno več organizatorjev odprav društev, posameznikov pa tudi samih
pokroviteljev. To pa je hkrati obdobje najštevilnejših žrtev med himalajci:
sedem jih je umrlo tam, nekaj pa v domačih gorah.
Leta
2003-2013. Če je bila KOTG PZS nekako do leta 2003
glavni usmerjevalec in najpomembnejši organizator himalajske dejavnosti, je
bila v zadnjem desetletju bolj podpornik in organizacijski pomočnik odpravam in
navezam. Število akcij se je močno povečalo, tudi na osemtisočakih, uspešnih je
bilo še več (14), zato pa le z dvema prvenstvenima smerema (Čo Oju in
Anapurna). Vzroki so v želji po osebnem uspehu, za posameznika laže dosegljivih
sredstev iz lokalnega okolja, tudi v vodništvu, kombinaciji s komercialno
dejavnostjo. Izguba časa in negotovost rezultata sta pomemben dejavnik pri
zmanjšanju zanimanja za visoke cilje. Nižji nudijo več možnosti sprotne izbire
in spremembe, veliki pa nobene. Uspeš ali pa ne! Vendar je opaziti izrazit
porast kakovosti vzponov na šesttisočake, kjer so potegnili nekaj osupljivih
novih smeri v skali in ledu. Žrtev je bilo manj, pet v tem obdobju, a med njimi
štirje izkušeni himalajci. Če s pogledom zdrsnemo po udeležencih odprav,
opazimo izrazito menjavo generacij. Za tega, ki dogajanja ne spremlja tekoče,
so to sama nova imena. Sodelovanje s tujimi alpinisti, naših pri njih in njih
pri naših odpravah, je že skoraj pravilo.
Ko se
ozremo čez to polovico stoletja nazaj, lahko opazimo, da so nacionalne cilje
prvega obdobja alpinisti posvojili kot svoje, da pa v zadnji dobi PZS vzame
njihove osebne cilje za svoje in jih tako tudi obravnava in podpira.
Pred koncem
se dotaknimo še »stranskih« dejavnosti te komisije. V vsem obdobju so jo po
vrsti vodili Pavle Šegula (1963-1975), Aleš Kunaver (1975-1979) in Tone Škarja (1979-2013), vsi le prvi med enakimi, kot moram reči za njene zveste
sodelavce v vseh obdobjih. Brez znanja in zavesti, kam in kako je treba, ne bi Slovenija
dosegla tako visokega mesta.
Ta
strokovni organ, če mu tako rečem, je bil v primerjavi s podobnimi v drugih športih
skoraj zastonj. KOTG PZS je lahko začela le ljubiteljsko, potem pa s tem načinom
ni mogla nehati. Ob osnovni dejavnosti je KOTG skrbela za nemoteno in
neprekinjeno sodelovanje z Nepalom pri izobraževanju njihovih vodniških kadrov
vse od leta 1979 naprej. Včasih brez težav, drugič pa s polomljenimi nohti od
praskanja za denarjem. S šolo je pač tako, da je ne smeš prekiniti. Prekinitev
bi bila ukinitev. Vsaj toliko, kot za izobraževanje Nepalcev, nam je šlo za čast
Slovenije. Ne bi šlo, če ne bi za Kunaverjem delo po vrsti nadaljevala Peter
Markič in Bojan Pollak.
Posebno
slednji je najbolj zaslužen za to, gotovo najdaljšo izobraževalno pomoč
nepalski planinski organizaciji.
Tretja stvar je Mednarodni gorski muzej v Nepalu, kjer je Slovenija dostojno
zastopana v družbi najuglednejših himalajskih velesil. Tudi zaradi vsega tega
in še mnogega, kar ne more biti zajeto v tem že tako obsežnem prispevku, je
Slovenija bolj znana in cenjena.
Za vsako
prihodnost rečemo, da je negotova, vendar obenem vemo, da bo prišla. Če se
izrazim s prispodobo, vredno tega pustolovskega športa - ali športne pustolovščine:
»Prerija je velika, široka, obzorje časa in prostora neomejeno, divjih
mustangov na njej dovolj, in gotovo se bo našlo dovolj jezdecev, ki se bodo zavihteli
na njihove hrbte in sledili zvezdam svojih sanj. Če bodo te tudi slovenske,
toliko bolje.
Tone Škarja
Fotografije foto arhiv Toneta Škarje
Opomba:
50-letno delovanje Komisije za odprave v tuja
gorstva PZS je bilo predstavljeno na svečani podelitvi najvišjih priznanj PZS
za leto 2013 v Kopru 7. decembra 2013, in objavljeno tudi v sporočilu za medije in v novici ob tem dogodku ter
posredovano medijem.
Povezani novici:
- Slovenci v Himalaji tudi v spletnem slovarju Termania
- Slovenci v Himalaji od 1954 do 2013
Tone Škarja (levo), foto arhiv Toneta Škarje
|
 Komentarji
| |
|
Prijava na E-novice
Naveza
English language
Društveni portal 
m in Tibet, oba z novimi smermi na tri
osemtisočake. Ton in barve tej dobi dajejo tudi težke skalne in z ledom
kombinirane smeri po vsej Himalaji. Precej odprav je tudi nacionalno mešanih;
ob naših Hrvatih in Makedoncih najdemo Italijane, Američane, Poljake, Britance,
Švede, Mehičane. Uspešnih odprav na osemtisočake je bilo 18, z osmimi
prvenstvenimi smermi nanje. Je pa, po dveh mrtvih v prejšnjem desetletju,
tokrat ostalo v Himalaji pet naših alpinistov. Finančno breme tega desetletja
so večinoma
nosila podjetja in banke - poleg alpinistov samih in njihovih organizacij,
seveda. Organiziranje odprav je tudi ob večji elastičnosti himalajskih držav
postalo lažje, tamkajšnje agencije bolj strokovne, pomoč višinskih nosačev se
je zmanjšala, ob vzponih na alpski način pa sploh omejila na pristop od baze do
vznožja stene.
Za oddajo komentarja se 
Prijava
O avtorjih