MDO Primorsko-Notranjskih planinskih društev je že v začetku leta sprejel predlog namere Istarskega planinarskega saveza, da se del poti med Kojnikom (SLO) in Žbevnico (HR) -poimenuje Sakamanova pot – poimenovana po planincu iz PD »Želježničar« iz Zagreba, Josipu Sakomanu, v znak priznanja in v spomin mlajšim generacijam planincev.
Danes 85. letni Josip Sakoman je namreč s soplaninci iz drugih društev eden prvih prepoznal Istro in Čičarijo kot veliko planinsko bogastvo in je avtor prve Istrske planinske poti (t.i. IPP). Obhodnico so zasnovali 1971 in je peljala od Podgorja, preko Slavnika na Jelovice, skozi Dane, Trstenik in Račjo vas do Orljaka, Brajkovega vrha in Planika vse do Poklona in navzgor do vrha Učke. Zanjo so skrbeli in jo nato vzdrževali vse do leta 1998. Josip Sakoman se je takrat uspel povezati z vsemi odločujočimi domačini, (od politike do planinskih društev) in z obhodnico IPP ter mnogimi drugimi potmi, odprl lepote, neznane Istre oz. Čičarije (na slovenski in hrvaški strani). S tem se je začel končno razcvet planinstva v teh krajih. Žal, na novo nastala državna meja med SLO in HR, onemogoča prosto prehajanje, a z upanjem, da bodo meje kmalu le na papirju, so se planinci Obalnega planinskega društva Koper radi odzvali pobudi ter z veliko vnemo sodelovali pri obnovi čezmejne poti in organizaciji odprtja Sakomanove poti, v soboto, 18. oktobra 2014. Skupaj s planinci iz hrvaške Istre so pripravili odlično, slovesnost odprtja poti, katere se je udeležil tudi Josip Sakoman z družino in mnogi planinci. Našteli so skupaj kar 180 udeležencev. Pohoda na Žbevnico (1014 m) sta potekala iz hrvaške strani, iz Bresta (lažji in krajši pristop) in veliko daljše, slovenske: iz Sočerge, preko Kvirika, mimo Velikega Badna do Rakitovca, na Kraški rob - na Lipnik, preko Goliča, kjer je bilo slovesno odprtje poti na slovenski strani. Nato pa so pohodnikom prišli nasproti planinci s hrvaške strani in so na vrhu Žbevnice že slovesno odprli pot, ob prisotnosti Sakomana. Nepopisno je bilo veselje ob srečanju s prijatelji, s katerimi stiki nikoli niso bili prekinjeni, tudi v časih hrvaške domovinske vojne ne. Politične meje so nepomembne za planinska prijateljstva, saj v glavah planincev ni meja! Pohodniki so nato odšli z vrha skupaj do Bresta in se še naprej družili, obujali spomine, se obdarovali in načrtovali skupne poti. Ganljivo je bilo srečanje z Josipom Sakomanom. Ne najboljšega telesnega zdravja, je čil po duhu in spominja vseh podrobnosti o preteklem delu, stikih z ljudmi... Rad se spominja vseh, ki so mu karkoli pomagali; mnogih že ni več med nami, kar je posebej obžaloval. Vesel je bil pozdravov planincev PZS. Zaželel jim je še naprej uspešen razvoj, saj njihovo delo visoko ceni.
Peter Simčič, nedelja, 26. oktober 2014, ob 20.42 uri Mislim seveda na sporazum o prostem prehajanju meje po planinskih poteh med sončnim vzhodom in zahodom. Sicer so na hrvaški meji večinoma reke, a nekaj zanimivih hribov se le najde. Poleg Čičarije še vsaj Gorjanci/Žumberak, okrog Snežnika pa ne vem, če je še kakšna aktivna čezmejna pot.
Peter Simčič, nedelja, 26. oktober 2014, ob 19.43 uri A tak sporazum kot ga je imela SFRJ/Slovenija z Avstrijo in Italijo, ne glede na članstvo ene ali druge države v EU in schengnu, pa ne bi bil mogoč s Hrvaško? Ker zaradi dolžine meje in obale najbrž ne bodo prav hitro v schengnu ...
Prijava na E-novice
Naveza
English language
Društveni portal 
Za oddajo komentarja se 
Prijava
O avtorjih