Vlasto Kopač

Pred II. sv. vojno je bil soustanovitelj in podpredsednik Akademske skupine Slovenskega planinskega društva, v okviru katere je vzpodbujal in vodil tečaje ter skrbel za razvoj letnega in zimskega alpinizma.

Kot arhitekt, bil je Plečnikov učenec in sodelavec (med drugim je sodeloval pri načrtovanju ljubljanskih Žal ter pri obnovi arkad Plečnikove tržnice, za kar je leta 1996 prejel Prešernovo nagrado), je načrtoval in vodil gradnjo Bivaka pod Skuto ter aktivno sodeloval pri povojnio obnovi planinskih koč. Njegovo največje delo pa je naravovarstvena in spomeniška zaščita Velike planine ter projekt njenega turističnega razvoja, na katerem je deloval po izpustitvi iz zapora (med letoma 1948 in 1952 je bil zaprt in obravnavan v Dachauskih procesih). Bil je tudi avtor več planinskih zemljevidov, ob 75-letnici Gorske reševalne službe je narisal eno izmed prvih poštnih znamk na svetu z motivom gorskega reševalca, ki jo je ob tej priliki izdala Pošta Slovenije.

Po II. sv. vojni je bil predsednik slovenske planinske organizacije (1946-1948), ko je bilo planinstvo organizirano v v okviru Fizkulturne zveze Slovenije. Sodeloval je pri ponovni oživitvi gorske reševalne službe, bil pobudnik izdaje strokovne literature ter organiziral alpinistične in reševalne tečaje; leta 1947 je organiziral prvi zvezni tečaj za alpinistične inštruktorje v Vratih.

S svojim dragocenim fotografskim materialom ter ohranjeno staro reševalno opremo je organiziral in uredil več razstav ob jubilejnih obletnicah in zasedanjih gorniških organizacij. Celotno zbirko je kasneje predal muzeju Avgusta Delavca v Mojstrani, kjer je več let urejal muzejske artefakte.

Kopač je bil študent profesorja Plečnika, arhitekt, ilustrator in alpinist, med 2. sv. vojno taboriščnik v Dachavu, po vojni obsojen na dachauskih procesih, med letoma 1963 in 1969 je bil ravnatelj medobčinskega Zavoda za spomeniško varstvo Ljubljana.

 Zgodba o alpinistovem izginotju (Planinski vestnik, 12/1989)

 Vlasto Kopač