En
planinec, 104 dnevi, 2640 kilometrov dolžine in 139 kilometrov vzpona od Monaka do Trsta –
kakšna doživetja so dala dušo tej impresivni, a suhoparni statistiki?
V prvi meri doživetja narave, prekrasna
pokrajina, srečanje z divjimi in domačimi živalmi, rožami, drevesi … Počasi se
začneš čutiti del tega okolja, dokler ti narava ne da vedeti, da v bistvu brez
tehnologije tam nimaš česa iskati (oprema, obleka, čevlji …), ne moreš
preživeti. Nato seveda srečanja z ljudmi, domačini, pohodniki pa komunikacija z
domačimi in sledilci na družabnih omrežjih.
Za
uvod si privoščiva anekdoto, ki si jo najraje prikličeš v spomin.
Anekdot je precej. Ne bom rekel, da je
to najboljša ali najljubša. Mi je pa prva prišla na misel. Neki deževen dan sem
hodil po italijanskih Alpah. Ves dan sem bil sam, v samoti. Popoldan je dež
malo ponehal in iz gozda zaslišim glasno žvenketanje. Najprej pritečeta do mene
ovčarska psa in me prekontrolirata. Nato velika čreda koz z zvončki in za njimi
starejši pastir. Bil sem v prometni konici in sem moral počakati. S pastirjem
sva spregovorila nekaj besed, on italijansko, jaz sem znal italijansko le
toliko, da sva se zmenila, od kod in kam grem … To, kar me je presunilo, so
bile njegove oči. Iz njegovih svetlih oči sta žarela mir in zadovoljstvo, ki ju
ne vidiš pri modernem človeku – potrošniku. Njegove oči so bile izvir veselja,
ki se je razlivalo in me nagovarjalo še v naslednjih dneh. Takšni bi morali biti
vsi mi, tako nam je namenjeno, pa so v naglici in hitenju naše oči večkrat
mlake nezadovoljstva, nezanimanja. Kako to, da je lahko preprost kozji pastir
veliko srečnejši od vseh dobrin nasičenega mestnega potrošnika, pa si
odgovorite sami.
Zadnje kilometre poti od Lipice do Premude so se mu pridružili pevski in planinski prijatelji iz Velenja in drugi sledilci na facebooku. (foto osebni arhiv)
Nepremagljiv,
jeklen, neustavljiv, lokomotiva, očiščen navlak civilizacije – s(m)o te doživljali
zunanji opazovalci. Kako pa si se na poti počutil sam?
Na poti se nisem preveč obremenjeval,
koliko je še kilometrov, kako daleč moram priti danes, kakšen je načrt, razen zdaj
septembra. Živel sem od dneva do dneva, poskušal užiti vsak trenutek tega
privilegija, ki sem ga imel, da sem lahko bil v naravi, v čudovitih gorah.
Samota ni bila ovira, prej pomoč, da se srečaš s sabo. S svojim življenjem, da
od zelo daleč pogledaš na stvari in vidiš, prepoznaš in nato spustiš, odložiš
to, kar ni več treba nositi s sabo. Spone in ograje, ki so nam jih postavili
drugi ali smo si jih sami, padejo, druga za drugo odpadejo tudi maske … in si
tam sredi prostranega gorovja, sam, tak, kot si. In to je zelo osvobajajoče …
Človek po naravi ni nesrečno bitje. V nas sta
položena sreča in veselje. V vsakdanjem živjenju pa to dvoje nenehno utapljamo v
množici skrbi. Očitno so to ljudje začutili tudi prek tako omejenega medija,
kot je facebook. Skrbi se zmanjšajo res samo na tiste najosnovnejše, kaj in kje
bom jedel, pil in kje bom spal – in ali bom imel signal, da se slišim z ženo. Samo
potovanje in hoja pa postaneta način življenja. Celotna pot je res dolga, ampak
vsak dan prehodiš le delček, in sicer takšnega, ki si ga tisti dan sposoben,
glede na počutje, vreme, lepote … Kadar je bilo zelo lepo, sem kar jadral,
nisem doživljal hoje kot napora. So pa bili odseki, ki so mi bili odveč, in sem
se bolj privlekel čeznje, samo da so minili in je bila to potem tista sreča, na
koncu.
Nepremagljiv, jeklen, neustavljiv,
lokomotiva … to so vsi zelo pretirani vzdevki, ki si jih sam ne bi nadel in se
v njih ne najdem. Lahko, da se zunanjemu opazovalcu tako zdi. Hvaležen sem, da
mi je bilo dano brez poškodb in bolezni v nadpovprečno lepem vremenu prehoditi
to pot. Vsekakor so bili blagoslov tudi velik oblak pozitivnih želja,
naklonjenosti in molitev, vseskozi z mano, še posebej pa ženina skrb in
ljubezen.
Skoraj
zadnji kilometri od Lipice do Premude so bili še posebej prešerni, ko se ti je
pridružila skupina prijateljev, kajne?
Drži. Pridružili so se mi prijatelji iz
Pevskega zbora Gorenje, PD Škale - Hrastovec, sorodniki, prijatelji, domači,
sosedje, župljani in tudi kakšen FB-sledilec. Še zadnjič, kot že tolikokrat na
poti, se je slaba vremenska napoved spremenila v lep sončen dan. Tudi ne preveč
zahtevna pot in lepo okolje sta poskrbela, da je vseskozi lahko tekel prešeren
pogovor. Na meji z Italijo so policisti za trenutek okamneli, ko so zagledali
sprevod … Na Premudi smo se nato okrepčali z bogračem, ki sta ga prispevala MAŠ
in Cvetličarna Cvet. Hvala še enkrat. In z drugimi dobrotami, ki so jih domači
in pohodniki prinesli s seboj.
Igor v družbi prijateljev iz
Pevskega zbora Gorenje (foto osebni arhiv)
Po
veselem druženju te je čakala še ciljna strmina do Milj. Kakšne misli so se ti
podile po glavi, ko si po 104 dneh hoje postavljal piko edinstvenemu življenjskemu
poglavju in se nekako vračal v običajno življenje?
Ves dan sem se spraševal, kdaj bo nastopila
evforija čustev in kako se bom počutil. Pa je ni bilo. Bilo je veliko majhnih,
a zelo dragocenih srečanj, stiskov rok, objemov, ki so poskrbeli za prijetno in
domače vzdušje. Marko, domačin iz Kopra, ki me je pospremil do Milj, je
poskrbel, da se na poti nisem imel časa preveč ukvarjati z zadnjimi kilometri
večinoma po asfaltu. V Miljah smo se nato mučili najti konec poti, ki ni
posebej označen ali pa ga nismo našli. GPX-sled se konča kar na eni ulici.
Sam cilj res ni bil zelo pomemben oz. nič
bolj kot vsi preostali trenutki na poti. Sem vesel, da je tako. Vsak trenutek
šteje in brez enega ni drugega. Na nek način sem cilj dosegel že v Premudi s
prijatelji, to je bila pa potem samo še potrditev. Če razumem kot običajno
življenje življenje pred tem pohodom, upam, da se vanj ne vrnem. Življenje želim
doživljati drugače, polneje. Se ukvarjati s stvarmi, ki so pomembne. Kar ni
bistveno, pa naj lepo odnese mimo.
Kateri
del rdeče Vie Alpine je bil tako slikovit, da bi ga želel ponoviti?
Več jih je in se zagotovo vrnem. Upam, da
na več destinacij skupaj z ženo. Savojske Alpe, 3 Alpine, Tour du Mont Blanc,
Dolomitska visoka pot …
Tvoj
drugi dom so v teh treh mesecih in pol postale planinske koče. Kaj jih druži in
kaj razlikuje v osmerici držav, v katerih si prenočeval?
Ne samo planinske koče, tudi albergi ali
berg hoteli, turistične kmetije in običajni hoteli ali penzioni, kjer ni bilo
drugega. Koče vsepovsod sledijo lokalni gostinski ponudbi hrane in pijače.
Razlikujejo pa se predvsem po dostopnosti. Lažja, kot je dostopnost (avtomobil,
žičnica, helikopter), boljša je lahko ponudba. Sistema na kočah sta dva:
polpenzionski ali naš oziroma nemški. Predvsem koče, ki so lahko dostopne, so
ponekod prerasle v prave kulinarične destinacije – dobra hrana privabi ljudi na
večerjo in se potem še isti večer vrnejo v dolino. Na to temo sem izčrpno
odgovarjal za Planet
Siol.net.
Dobrodošlica članov Planinskega društva Škale - Hrastovec Igorju v Lipici (foto osebni arhiv)
Popotovanje
po Vii Alpini so zaznamovali tudi ljudje. Kdo so bili tisti, s katerimi si ujel
korak in miselno frekvenco?
Srečal sem precej ljudi, s katerimi sem
večinoma preživel uro ali dve. Veliko zanimivih zgodb. Na poti sta se mi
pridružila gorniška in pevska prijatelja Primož in Boris. Prvi za 14 dni, drugi
za dni dni. Na poti sva se večkrat srečala s Chrisom iz Avstrije, ki je delal
nekako dobro polovico poti. Za nekaj dni se mi je po naključju pridružil tudi Kris
iz Minessote, ki je delal del poti po avstrijskih Alpah. Na Karnijski visoki
poti sva se en dan družila z Angležem Johnom, ki piše vodnike za Ciceron – ravno
pripravlja vodnik za omenjeno pot. Po Javorniku in do Predjame so me pospremili
člani PD Križna gora. Srečal pa sem tudi nekaj pohodnikov, ki so delali skrajšano
različico Vie Alpine od Trsta do Monaka, toliko da smo izmenjali kakšno
informacijo in naredili kakšno fotografijo.
Koliko
parov planinskih čevljev ti je zvesto (od)služilo v teh dobrih 100 dneh?
Uporabljal sem pet parov. Trije so za v
pokoj oziroma za cvetlične lončke (smeh, poiščite na FB). Dvojne pa sem uporabljal
samo 14 dni in še bodo za kakšno turo. Načeloma so vsi čevlji, ne glede na
znamko, odslužili po okrog 650 kilometrih. Sem jih pa menjeval vsakih 14 dni.
Vmes so po potrebi obiskali še čevljarja.
Kako
je s tabo sodelovalo vreme? Zadnji dnevi v Sloveniji so bili precej
neusmiljeni s hudimi nalivi in močnim vetrom.
Vreme mi je bilo sicer zelo naklonjeno.
Več kot tri četrtine poti sem imel lepo vreme, kar je za tako dolgo časovno
obdobje zelo lep izkupiček. Na trenutke se mi je zdelo, da se je vreme
prilagajalo meni. Ko sem potreboval hladnejše vreme, je bilo oblačno, ko lepo,
pa je sijalo sonce. Na začetku se je huda vročina v Monaku sprevrgla v deževno
obdobje, kar me je po vsej verjetnosti rešilo. Ne predstavljam si hoje po
takšni vročini za daljše obdobje. V Sloveniji se je vreme poslabšalo in sem se
moral prilagoditi oz. počakati. Pridelal sem nekaj zamude, zato sem v zadnjih
dneh delal nočne nadure.
Rdeča pot Via Alpina povezuje ozemlje osmih držav (Monako, Francija, Italija, Švica, Lihtenštajn,
Avstrija, Nemčija in Slovenija), ki si delijo celotni alpski lok. (foto osebni arhiv)
Vendarle
so domači planinci poskrbeli, da ti je bilo toplo tudi v dežju, vetru in megli,
kajne?
Drži. V Sloveniji so me ljudje toplo
sprejeli, mi ponudili prevoz nahrbtnika, prenočišče in poskrbeli, da se nisem v
temi izgubil. Tukaj gre posebna zahvala PD Križna gora, ki so me spremljali od
Črnega vrha do Predjame in poskrbeli, da nisem bil žejen in lačen in tudi za
prenočišče. Tudi na kočah in drugih postojankah so me že nestrpno pričakovali, Črna
prst, Petrovo Brdo, Kmečki hram Fortuna … Seveda sem vsem zelo hvaležen. Tudi
nekateri ljudje na poti so me prepoznali in mi čestitali oz. se želeli fotografirati
z mano. V zadnjem delu poti so me pa tako vsi čudno gledali, najbrž zaradi
zaraščenega videza.
Tvoje
popotovanje od Monaka do Trsta je (bilo) najzgovornejše povabilo sleherniku, da
odprtih oči, ušes in srca vzame pot pod noge in se odpravi v gore, naravo. S
kakšnimi cilji si se podal na pot?
Projekt Via Alpina – direct ima naslednje
namene: (1) Približati pomen preživljanja prostega časa v naravi in ohranjanja
nedotaknjenega naravnega okolja za prihodnje generacije. Promocija pohodništva,
planinstva, gorništva. Promocija večdnevnega pohodništva, vztrajanja in
premagovanja samega sebe. (2) Približati mlajšim generacijam, da se življenje
ne vrti samo okoli računalnikov in zaslonov. Človek ima pet telesnih čutov.
Svet je treba doživljati z vsemi čuti, in to v celotnem območju doživljanja –
tudi čustvenem. Prav tako pa človek doživlja svet tudi z drugimi netelesnimi čuti.
(3) Promocija veznih poti. Predvsem Vie Alpine in Slovenske planinske poti v
Sloveniji, Evropi in svetu.
Koliko
zanimanja si požel pri tujcih s Slovensko planinsko potjo?
S Slovensko planinsko potjo ga nisem, Via
Alpina pa je bila v tujini in prek facebooka precej odmevna. Stran je všečkalo
vsega skupaj več kot šest tisoč ljudi. Od tega 2300 iz Slovenije, 3200 iz
Italije …
|
Igor Gruber s svojo najzvestejšo podpornico, ženo Katjo, na cilju poti v Miljah. (foto osebni arhiv) |
Drži, da gre tukaj za navidezno
nasprotje. Nisem nikoli trdil, da je treba vse zaslone in računalnike umakniti
in jih ne uporabljati več. Trdim pa, da je računalnik zelo omejen medij. Naše
telo ima pet čutov, s katerimi doživljamo vse okrog sebe, če k temu prištejemo
še duhovno komponento, šest. Prek računalnika lahko v zelo omejeni kakovosti
dosežemo dva čuta, vid in sluh.
Kako drugače je, ko si svojim celim telesom
in vsemi superskimi čutili, ki smo jih podedovali od naših prednikov, ki so
živeli v naravi in z njo, sredi prostranstva gora, v gozdu, ob reki … in to
doživljaš prek vseh čutil. Ne samo v območju udobja, ampak tudi v ekstremnih
okoliščinah, kot so vročina, mraz, glasno grmenje, veter, bučanje vode, močno
sonce. To je prava izkušnja. Več zaleže, če greš v mogoče ne najlepši kraj na
svetu in ga doživiš v vsej polnosti svojih čutil in zavedanja, kot da si
ogledaš najlepši kraj na svetu z računalnikom. Je prijetno tudi drugo, ampak ne
na račun prvega.
Enako je v komunikaciji z ljudmi. Sam
sem bil v tem času veliko ločen od svoje žene. Ne znam si predstavljati, kako
bi bilo, če je ne bi mogel poklicati in ji pisati sporočil. Te komunikacijske
poti so zelo omejene, a če ni drugih, je to stoodstotno bolje kot nič. A koliko
več zaleže en dotik in en šepet na uho kot sto SMS-ov. V vsakdanjem življenju
pa zaradi naglice uporabljamo napačne komunikacijske kanale, ker ni časa … Kako
napačno. Kar vprašajte svojo mamo, kaj bi imela raje, da ji vsak dan pošljete
sporočilo ali da jo enkrat na mesec obiščete. Gre za pravo mero. Z računalnikom
se omejimo, sprejmemo nižjo obliko komunikacije z ljudmi in naravo. Navsezadnje
smo veliko več od slik, zvoka, besed.
Kateri
nasvet bi bil dragocen za nekoga, ki se spogleduje z idejo, da bi se odpravil
na Vio Alpino?
Spoznati pot vnaprej. Priskrbeti si
informacije o možnih prenočiščih na izbranem odseku poti. Veliko informacij je
na spletni strani www.via-alpina.org. Izbrati
primerno opremo za del poti, kamor se nameravate podati. Predvideti vse
vremenske razmere. Če greste sami, predvideti, kako boste preživeli eno ali več
noči v naravi, če se vam kaj zgodi. Noge so vaše največje orodje, dobro skrbite
zanje.
Pri 33 letih si v 24 dneh na en mah prehodil Slovensko planinsko pot, za 40.
rojstni dan si si podaril Vio Alpino v 100 dneh. Ne morem si kaj, da ne bi
pomislila na abrahama – so na dolgih samotnih kilometrih tudi tvoje misli že
kovale prihodnje načrte?
So, so. Nikakor ne bom čakal na
abrahama. V pohodniške načrte bom vsekakor vključil svojo ženo, da ne bo več
opazovalka in tehnična ekipa, ampak da bo šla z mano. Seveda tukaj mislim
krajše, nekajdnevne oz. nekajtedenske pohode. Drugi načrti pa so bolj gorniške
narave z nekaj več izziva in adrenalina. Ta vidik sem pogrešal na Vii Alpini in
bo v prihodnjem projektu bolj prisoten. Ta trenutek še ne bi želel govoriti o
tem. Via Alpina direct še zdaleč ni končan projekt. Prva faza, pohod, je sicer
uspešno končana. Sledi priprava predstavitve, ki, upam, da bo prinesla nekaj
novih idej in svežine. Materiala je ogromno, zato bo treba malo počakati. Nato
sledijo potovanja po Sloveniji in predstavitve. Zanimanje je veliko in koledar
se mi že počasi polni. Potem pa je treba še odplačati dolgove.
Igor, hvala za deljenje doživetij!
Manca Čujež
-------------------------
Povezane novice:
|