NOVICE  

MOJSTER.
Ime mu je Andrej.
Andrej Štremfelj.
 

Na Menlungtseju sva bila sama in sva si neposredno delila vrednote, spontanost, igrivost, pa tudi prepričanje, da skupaj lahko preplezava karkoli. Slednje sva hitro zamenjala za spoštljivost in bila zato obdarjena z res doživetim vzponom na vrh, s katerega sva imela slikovit razgled predvsem vase. Po merilih romantičnega alpinizma sva uspela živeti izkušnjo, ki jo lahko doživimo, kadar smo res uglašeni drug z drugim. Ob pospravljanju baznega tabora sva z nekaj drobnimi vejicami uspela ustvariti toliko ognja, da sva lahko zakurila tudi gorljive smeti. Ko je bilo že skoraj vse pospravljeno, sem na tleče ostanke postavil še prazno bombico plina za prenosni kuhalnik. Stala sva ob ugašajočem ognjišču in opazovala preobrazbo pločevinke. V nekem trenutku je napihnjena pločevika zasikala, potem pa jo je v idealnem balističnem loku odneslo nekaj sto metrov daleč. Z nasmehom sva se spogledala, takoj zatem pa že popravljala kurišče in iskala drugo bombico za ponovitev poskusa. Našel sem eno, v kateri je bilo še nekaj tekočega plina. Vedela sva, da utegne biti učinek preostanka plina v bombici tokrat intenzivnejši. Zato sva počepnila za šotor in vsak na svoji strani navihano opazovala pločevinko na kadečem kupčku. Ko sva neučakano pomislila, da iz vsega skupaj ne bo nič, je močno počilo, po naju in po šotoru pa sta začela padati tleča žerjavica in vroč pesek. Tam, kjer je bilo improvizirano izstrelišče, je nastal manjši krater, na šotoru in vsem, kar je bilo v njem, so se pojavile črno obrobljene luknjice. S trenutno potešeno radovednostjo sva se oba režala svoji pobalinščini.
Zdaj že dlje časa nisva skupaj tešila radovednosti, a se ob naključnem srečanju še vedno vsakič otroško razveseliva drug drugega.

Kako je Andrej Štremfelj uspel zadovoljen priti do točke, ko se mu širša alpinistična skupnost zahvaljuje za izjemen prispevek k razvoju alpinizma, morda ve le on sam. Zato se bežno ozrimo na to, kar tudi sam izpostavlja, ko se predstavi.

Če si kdo v Sloveniji zasluži naziv himalajec, je to Andrej.

V trofejno zbiranje osemtisočakov se premišljeno ni spustil, je pa tvorno sodeloval pri uveljavljanju alpskega načina plezanja kot temelja (himalajskega) plezanja. Pri še ne dopolnjenih 21 letih je okusil himalajsko zadovoljstvo na Gašerbrumu I z Nejcem Zaplotnikom, ki mu je mentorsko posredoval tudi svojo filozofijo in odnos do alpinizma.
Druga himalajska izkušnja je bila le dve leti za tem. Everest prek zahodnega grebena. Največji uspeh jugoslovanskega alpinizma. Ponovno z Nejcem Zaplotnikom. Takratni čas je bil še naklonjen posvečevanju sredstev za dosego cilja, vendar je vzpon prek zahodnega grebena na Everest ohranil status izjemne zahtevnosti vse do današnjih dni, ko vemo, da je način vzpona pomembnejši od vrha. Prav Andrej je zmogel in znal uveljaviti alpski slog kot edini sprejemljiv način plezanja tudi tam, kjer je bila uporaba jeklenk kisika in fiksnih vrvi skorajda zapovedana. Po Everestu l. 1979 se je povzpel še na šest vrhov, višjih od osem tisoč metrov (Broad Peak, Gašerbrum II, Šiša Pangma, južni vrh Kangčendzenge, Čo Oju, Daulagiri), na dveh po prvenstveni smeri in na treh v čistem alpskem slogu.
Na najvišjem Zemljinem vrhu je bil dvakrat. Enajst let po vzponu z Nejcem je na vrh prišel še z ženo Marijo.

Prva velika smer v alpskem slogu je bil prvenstveni vzpon v južni steni Šiša Pangme (skupaj s Pavletom Kozjekom). Ocenjuje, da je svoj največji uspeh dosegel samo pol leta po drugem vzponu na Mt. Everest, ko sva preplezala novo smer v alpskem slogu na južni vrh Kangčendzenge. Za ta vzpon sva prejela mednarodno alpinistično priznanje zlati cepin. Andrej je bil kasneje žirant in tudi predsednik žirije, ki vsako leto izbere nominirance in »zmagovalca«.
V svoji dolgi alpinistični karieri je bil Andrej na več kot dvajsetih odpravah v nepalski Himalaji in treh v Karakorumu, večkrat tudi kot vodja. Med drugim je opravil prve pristope na sedemtisočake Nyanang Ri, Menlungtse in Janak Chuli (vse po novih smereh v alpskem slogu) in preplezal novo smer na najvišji sedemtisočak Gyachung Kang.
Dvakrat je deloval kot inštruktor v šoli za gorske vodnike v Manangu in bil enkrat tudi vodja šole. Plezal je še v Patagoniji (nova smer v severnem stolpu Paine), Pamirju (Pik Komunizma po stebru Bezzubkina), Skalnem gorovju (Nos v El Capitanu), na Kavkazu (Elbrus) in na Škotskem. Vzpel se je tudi na najvišja vrhova Severne in Južne Amerike (Denali in Aconcagua). Odkrito si želi še na najvišji vrh Antarktike.
Nekaj svoje energije je vložil tudi v organizacijsko plat alpinizma kot načelnik Alpinističnega odseka Kranj, načelnik Podkomisije za vrhunski alpinizem pri Komisiji za alpinizem in načelnik Komisije za alpinizem pri Planinski zvezi Slovenije.
Gorski vodnik je od leta 1982, skoraj dve desetletji tudi inštruktor pri Združenju gorskih vodnikov Slovenije.

Pogosto se spomim na kakšno najino skupno prigodo, odvisno od situacije, ki sproži miselne povezave. Poleg Andrejeve igrivosti je tisto, kar največkrat pride na plano, Andrejeva predanost gibanju v gorah.
Ko sva na Kanču tretji dan vzpona stala na ledeniškem platoju sredi mogočne gore, že spoštljivo nad 7000 metri, mi je Andrej tiho posredoval lekcijo, ki se je neizbrisno dotaknila tudi moje podzavesti.
»Sliši in pozabi.
Vidi in si zapomni.
Stori in razumi.«
Veter je pihal s tako močjo, da nisva zmogla nadaljevati predvidenega plezanja po grebenu. Spustila sva se na plato, od koder je vodila mikavna rešitev proti normalki, na kateri so ostali člani odprave z vrvmi in šotori opremljali svojo smer vzpona. Ob dejstvu, da sva bila sama sredi osemtisočaka, se nama je ta možnost umika pred močnim vetrom tiho ponujala kot najrazumnejša, najvarnejša. Pritisk odločitve je name deloval tudi fiziološko. Pred vetrom sem se skril v bližnjo razpoko, kjer sem opravil potrebno. Ko sem olajšan za pritisk v črevesju zadovoljen zlezel na plano, da bi se z Andrejem skupaj lotila še (pritiska) odločitve, sem zaprepaden ugotovil, da Andrej že nadaljuje plezanje v smeri, ki sva jo opazovala kot možnost brez očitnega izhoda. Počutil sem se izigranega. Andrej se je za oba odločil sam. Poleg tega se je razdalja med nama izdatno povečala, bila sva še na ledeniškem platoju, kjer vse razpoke niso bile vidne. Jezen sem se zapodil za njim in med sopihanjem razmišljal, kako ga bom »napadel«. Hitel sem, a zaradi redkega zraka Andreja nisem mogel ujeti. Počasi se je razdalja med nama vendarle krajšala, ker se je Andrej premikal nekoliko počasneje. Ko sem se mu približal na govorno razdaljo, sem se moral najprej nadihati. Andrej se mi je takoj nasmehnil z besedami: »Dobro ti gre. A greš naprej?«
Vsa moja jeza je v trenutku izpuhtela.

 

Tako spretno zna Andrej uravnavati odnose med njim in okolico. Njegova nekonfliktna pojava je njegov zaščitni znak. Včasih mu utegne kdo tovrstno neodzivnost celo zameriti, a z zamerami se Andrej ne obremenjuje, zato v njegovi družbi vsako bojevito vzdušje hitro zamre.

Vsaj toliko kot uspehi, po katerih mu je razvajena javnost hitela natikati zmagoslavni lovorov venec, so tudi Andreja oblikovala doživetja, ki jih širše občinstvo površno označi za neuspešna, ker je vrh najbolj priročno merilo (ne)uspeha.
Mednje zagotovo sodijo južna stena Lotseja, južna stena Anapurne, Lotse Shar, K2, vzhodna stena Daulagirija in nepalski Api, kjer sva čudežno preživela podor seraka ...
Verjetno se Andrej strinja z mano, da je bil v življenju deležen tudi velikodušnih odmerkov sreče. Njegova nesreča v francoskih Alpah ima srečen konec, čeprav bi se vse skupaj zlahka končalo tudi drugače.
Padec soplezalke Barbare v Šitah in Nejčeva smrt pod Manaslujem sta Andrejevo predanost goram preizkusili do skrajnosti.

Pleza še vedno največ v Alpah in evropskih plezališčih. Njegovi letniki s podobno aktivnostjo so resnična redkost v svetu alpinizma.

Nekajkrat sem okusil privilegij prisotnosti v družbi priznanih alpinističnih legend z različnih delov sveta. Čeprav ima marsikateri tujec težave z izgovarjavo Andrejevega priimka, se pri vsakem, ki ga omeni ali nagovori, čutita globoka spoštljivost in priznanje.
Zdaj je Andrej že v letih, ko ga iskreno spoštujejo vse generacije. Priznanje za življenjsko delo je samoumevno. Ker pa priznanje vendarle predstavlja tudi ogledalo našemu alpinističnemu plemenu, je prav zato dobrodošla priložnost, da skozi podobo v ogledalu poskusimo pogledati v prihodnost. Andrejev res ne bo nikoli preveč.

Andreju se za njegov prispevek v zakladnico slovenskega in svetovnega alpinizma lahko s spoštovanjem hvaležno poklonimo. Priznanje za življenjsko delo bi se ga verjetno močneje dotaknilo takrat, ko bo betežen sedel na klopci pred hišo in zrl proti hribom, na debelo obloženim s spomini. Pomisel, da Andrejev neugnani duh ne bo dopustil posedanja na klopci, nas prepričuje, da je čas za poklon povsem ustrezen. Andreja to ne bo ustavilo, morda pa utegne v njem najti navdih tudi kdo od mlajših. V času, ko pretvarjanje postaja splošno sprejeta norma, je Andrej njegov antipod in zato ustrezno netilo za mlade, ki jih razganja od želje po dokazovanju in prepoznavnosti.

Vsak človek se po svoje trudi, da sestavi svojo zgodbo življenja. Kako je sestavljal in prestavljal odločitve, ki so ga privedle do točke, kjer je zdaj, morda ve le Andrej sam. Tiho in sočutno upam, da bo zmogel delček svojih prigod sestaviti tudi v knjigo. Jaz lahko le skromno in hvaležno sklenem, da je Andrejev alpinistični, tudi življenjski opus vreden iskrenega spoštovanja. Ker je zavist najbolj iskrena oblika spoštovanja, je on eden redkih, ki mu kdaj tudi malce zavidam. Zato, ker je znal in zmogel vsa svoja leta ostati original.
Andrej.
Ki je en sam.
Mojster.
Če bomo sami dovolj dolgo sledili skupnim vrednotam, bomo mogoče kdaj srečali tudi svojega »Andreja« ...



Zato: Srečno Andreju in bodočim »Andrejem«, ki jih res ni nikoli preveč!

Marko Prezelj