NOVICE  

Alpinistične kroge sem, ko me je življenje utirilo v davkoplačevalske vode in mi namenilo še vrsto drugih vlog, postopoma zapustila, in zdi se, kakor da je z oddaljevanjem od dolgoletnega načina življenja počasi med prsti polzela tudi njegova sproščena in smeha polna plat. Saj ne, da bi poslej hodila po svetu le z mrkim obrazom, a vseeno sem sčasoma malce pretresena ugotovila, da se nekam sumljivo hitro najdem v naslednjih rimah izpod peresa Mi2 (no, ne ravno kot muza ...): Moje muze, dobre muze, / kam ste se izgubile, / ste se čisto polenile, / ste pod težo se zlomile? So vas leta poredila, / so vam deca sok izpila, / dedci polomili krila, / vas posoda je pomila? Na to je skoraj odveč vprašati Kje so iskrice v očeh? Kam izginil je vaš smeh? ...

Smeh torej z leti očitno postaja redka dobrina. Ne gre misliti, da na določeni točki življenja ne znamo več razpotegniti obraza v nasmeh ali nimamo več razloga za smeh, bolj se dozdeva, kakor da se v vrtincu tisočerih vsakodnevnih obveznosti sploh nimamo časa več toliko smejati. Če je smeh pol zdravja, potem se nam slabo piše.

Kdaj ste se nazadnje od srca nasmejali? Vesela sem, da se vsaj občasno dobimo z nekaj velikimi šaljivci, ki tako rutinirano duhovičijo, da jim srednje nadarjeni humoristi ne sežemo niti do gležnjev. Kar tekmujejo med seboj, kdo bo prej razdrl naslednjo močno. Vedno uživam v njihovi družbi, kajti smeh do bolečih trebušnih mišic, solz in pojemajoče sape je zagotovljen. Poznam pa tudi nekaj ljudi, ki se skoraj vedno smejejo na tak način. In čeprav so s tem blizu kategoriji tistih štirih dam iz uvoda, jim na neki način zavidam njihov bučni smeh za skoraj vsako malenkost. Še vedno bolje to kot pa štetje nasmeškov ... Čeprav - naj me vrag, če ne bom tudi sama kdaj naredila take statistike ...

Mateja Pate

 Uvodnik in kazalo