NOVICE
ponedeljek, 18. september 2017, ob 14.30 uri, ogledov: 9146 Planinski vestnik z Andrejem Štremfljem in na Menino planino| Planinska kultura | Planinska organizacija | Alpinizem | Turno kolesarstvo | Narava | Mladi | | | Planinski vestnik | Odbor za založništvo in informiranje | Komisija za alpinizem | Komisija za turno kolesarstvo | Mladinska komisija | Komisija za varstvo gorske narave | | | | Objavil(a): Manca Ogrin | | Po poletnem premoru zveste bralce razveseljuje septembrska številka Planinskega vestnika, ki prinaša pogovor z letošnjim dobitnikom priznanja PZS za življenjsko delo v alpinizmu Andrejem Štremfljem, vabi nas na raziskovanje Menine planine in po poteh Alpske konvencije 2017, obeleži 120-letnico ustanovitve Češke podružnice SPD v Pragi, prinaša test koles za turno kolesarjenje in planinčkov kotiček ... Naj vam planinsko čtivo polepša dneve, ki že dišijo po jeseni! |
Po poletnem premoru smo za vas pripravili novo izdajo Planinskega vestnika,
kjer si lahko preberete članek o izobraževalnem potovanju Sekretariata
Alpske konvencije na temo voda v Alpah, ki je potekal od Dunaja do Nice
Vide Petrovčič, Olga Kolenc opisuje cvetlični Foran dal Mus na severni
strani kaninskega pogorja, Srečko Klemenc se spominja prigode z
graničarji v času, ko še nisi smel, kamor bi želel, Dušan Škodič o
120-letnici ustanovitve Češke podružnice SPD v Pragi in Nina Rman o
raziskovanju lastnostih kamnin v gorah. Predstavljamo skupni projekt PZS
in Amfibije Slovenska planinska pot v enem dnevu ter odprtje vzorčnega
tabornega prostora PZS za mlade v Mlačci.
Za vas smo se pogovarjali z letošnjim dobitnikom priznanja Komisije za alpinizem PZS za življenjsko delo v alpinizmu Andrejem Štremfljem. V rubriki Z nami na pot se v
septembru odpravljamo na nekoliko nižje hribovje med Tuhinjsko in
Zadrečko dolino, na Menino planino, ki svoje lepote odkriva v vseh
letnih časih. Preberite si tudi test opreme, tokrat so na vrsti gorska kolesa.
Sledijo stalne rubrike: miniatura,
kolumna, Vsi moji Triglavi, planinčkov kotiček, novice iz tujine,
športnoplezalne novice, pisma bralcev, literatura, planinska
organizacija, Slovenski planinski muzej, Triglavski narodni park, V
spomin.
UVODNIK: Za vsaj malo enake možnosti
Moj oče je kar srkal in pil novosti, ki so se kot po tekočem traku vozile v naša življenja. Hkrati pa je celo življenje ponavljal lajno: "Če nas je nekoč v tej bajti živelo šestnajst, bo pa tudi nas sedem!", ko smo ga nagovarjali, da bi si, za božjo voljo, vsaj malo izboljšali bivalne razmere. Vsi smo enaki; takoj uporabimo iznajdbe, ki nam ustrezajo, a pred stvarmi, ki nam bi bile pretrd oreh ali nam je odveč prilagajanje, so nam tradicija in preverjene vrednote kar pravšnji izgovor. Tisoč utemeljenih in dobro razumljivih argumentov nam uspejo domisliti naši možgani. A svet se razvija naprej, mi pa kot želimo – z njim ali za njim.
Znani arhitekt Podrecca deli ljudi v tri skupine. Prva razmišlja, gluha za kritike ustvarja in vleče svet naprej. Drugi tretjini je mar le za svoje udobje, briga jih le to, da imajo vedno vsega dovolj pri roki. Tretja tretjina, ti so posebni: kjerkoli, kadarkoli in za karkoli se pritožujejo, kritizirajo in, ne boste verjeli – le oni vedo, kako je prav. A sami niso poleg tega sposobni dosti več kot pritiska na daljinec in morda frkanja po LCD-jih telefona, tablice, za računalnik se jim najbrž že ne da. Rezultat so polni forumi do skrajnosti sarkastičnih besedil brez slovničnih pravil, da kulturnega nivoja niti ne omenjamo …
Planinstvo iz tega ni izvzeto. Že od nekdaj se lomijo kopja; bomo smučali v visokogorju, plezali v stenah, bomo uporabljali pomagala, gradili udobnejše koče …? Vsak dan smo še vedno soočeni z novimi izzivi; športne ferate, gorsko kolesarjenje, jadralno letenje, žičnice, otočki neokrnjene divjine … Tudi slednje ima nasprotnike.
Vsakodnevno poslušamo o razvoju trajnostnega turizma. Skrb je upravičena, a rezultatov zagotovo ne bomo dosegli z zgražanji nad novostmi in prepovedmi, sploh ne s prepovedmi dejavnosti, ki zagotavljajo trajnostno mobilnost. Električna vozila v velikem delu Alp neslišno in marsikje že zastonj dostavljajo izletnike in pohodnike na izhodišča tur, na planine, gorske prelaze. Pridružujejo se jim skuterji, gorska kolesa in skiroji na električni pogon. Je razen pešačenja in klasičnih koles sploh mogoč bolj trajnosten dostop v naročja gora? Zakaj bi se zgražali nad "novostmi", ki v gore na naravi prijazen način pripelje obiskovalce, željne miru in čistega zraka? Želela bi, da bi se moja mama, ki se pri petinosemdesetih ta trenutek že petič v življenju postavlja na noge (ja, toliko sklepov so ji uspešno zamenjali), lahko usedla na izposojeno kolo, ki bi jo ob minimalnem naporu (zanjo maksimalnem) popeljal v Tamar ali kam drugam. Ne skrbi me, da bo mladina, čeprav je sposobna mnogo več, sedala na to isto kolo in se ne bo niti prepotila ob dosegu Mangartskega sedla. Zaupam, da ljudje skrbijo za svoje zdravje z dovoljšno telesno aktivnostjo. Prepričana sem tudi, da bo pošteno ocenjen in cenjen trud posameznika, ki je maksimalno izrabljal svoje moči, ne glede na to, če bo uporabljal pomagala ali ne. Za hendikepirane je pomoč nujna, za zdrave pa izboljša in podaljša izkušnjo, so zapisali ob odkritju tako "nepotrebne" modre tabletke.
Ko sem nedolgo tega zaključevala daljšo visokogorsko turo po za skoraj tovornjak široki poti ob znanem dolomitskem jezeru, sem imela možnost opazovati vse našteto. Od planincev, alpinistov z vso opremo, tekačev, tudi z malčki v nahrbtniku, gorskih kolesarjev, sprehajalcev z odejicami pod pazduho, vozičkarjev, sprehajalcev psov in uporabnikov električnih koles. Bilo mi je lepo: vsi skupaj in vsak si je zaslužil svojo mero občudovanja in spoštovanja. Nič me ni skrbelo, kako jasno se vidijo moji napori, ker sem tri dni trdo garala za vsak višinski meter. Morda sem v svoj dosežek vložila veliko manj truda kot dedek, ki ga je pod roko podpirala vnukinja in sta ob jezeru mukoma naredila le dobrih petsto metrov.
Gorski svet je mnogim pribežališče, naša skrb naj bo, da tako tudi ostane. Preveč sprememb se je že zgodilo, zato zagotovo ne bo šlo brez premišljenih korakov. Verjamem v razum, zato živel napredek in živel trud za enake možnosti! Kaj hitro se nam lahko gore zaradi takih ali drugačnih vzrokov odmaknejo, z leti vsakomur nepreklicno postajo višje in višje. Pomirjujoč je občutek, da obstajajo ljudje iz tiste prve skupine, ki nam omogočajo, da jih bomo lahko čim dlje in čim pristneje uživali.
|
 Komentarji
| |
|
Prijava na E-novice
Naveza
English language
Društveni portal 
Za oddajo komentarja se 
Prijava
O avtorjih