Primorka Anja Klančnik je 14. avgusta 2018 postavila nov ženski rekord Slovenske planinske poti, ki je prej pripadal Ruth Podgornik Reš. Mama štirih otrok, ki je za 600 kilometrov dolgo pot s 45 tisoč višinskimi metri vzpona potrebovala 11 dni, 23 ur in 49 minut, poudarja, da je njen rekord ekipni uspeh, saj je imela močno podporo družine in ekipe Ultra Traila Vipavska dolina. Več pa v pogovoru z gorsko tekačico, ki jo odlikujeta pozitivno naravnana psihološka odločenost in izjemna regeneracijska sposobnost.
Anja, iskrene čestitke za nov ženski rekord na Slovenski planinski poti. Kaj je bilo ključno, da ste za več kot 30 ur izboljšali rekord Ruth Podgornik Reš iz leta 2010?
Predvsem to, da sem hotela svojo pot, svoj tempo, svoja doživetja in trenutke v gorah. To sem si zastavila kot izziv in bila pripravljena reševati vse probleme. Začela sem neobremenjeno, a z jasnim ciljem. Vedela sem, da je pot zahtevna, a nisem se zavedala, kako zelo. Navdih mi je bila tudi Ruth in njena ljubezen do gora in tudi življenja. Uživam v pravi ultraški akciji in za povrh imam pravo primorsko trmo.
Kako pomembna je bila na poti podpora družine in gorskih tekačev, ki so vas spremljali na posameznih odsekih?
Seveda mi je bila najpomembnejša podpora otrok. Bila sem namreč z njimi na morju in idejo sem najprej povedala njim. Najstarejša hčerka je takoj vprašala: "No, kdaj greš? Po navadi imaš od ideje do izvedbe največ dva dni." S Cresa sem tako prišla domov, spakirala in takoj naslednje jutro začela svojo pot. Imela sem svoj, tudi hiter tempo, a po nekaj dneh smo ugotovili, da sem kljub daljši poti nove trase Slovenske planinske poti z 80 žigi hitrejša kot Ruth. Takrat se je spontano oblikovala majhna, aktivna in zelo uigrana skupina Ultra Trail Vipavske doline z vodjo Ožbejem Marcem. Vsak dan sem dobila načrt poti, spanja, vremenske napovedi in prognoze. Prav tako so iskali spremljevalce, ki bi mi lahko pomagali pri iskanju poti in pri nošenju nahrbtnika. Prvih sedem dni pa sem nahrbtnik z vso opremo nosila sama.
Anja Klančnik je za Slovensko planinsko pot od Maribora do Ankarana potrebovala 11 dni, 23 ur in 49 minut. (foto osebni arhiv)
Katera etapa vas je najbolj izčrpala in katera je najgladkeje stekla?
Najlažje je bilo na začetku prek Pohorja in koroških hribov. Tudi čez Kamniško-Savinjske Alpe sem zelo uživala, predvsem v plezalnih delih. Morda je bila najtežja etapa čer Karavanke, ko je bilo skoraj 60 kilometrov in več kot 4000 višinskih metrov. Takrat sem bila tudi že malo utrujena in začele so se prve težave z mišicami. Vendar se je ravno v tistem trenutku, nenačrtovano, a verjamem da ne naključno, skupini pridružila maserka Tea Bajc. Uspelo ji je neverjetno, da me je spravila v popolnoma sveže stanje. Čez Julijske Alpe je bilo nepozabno, vsi tisti razgledi in zavarovane poti enostavno pobožajo dušo. Naporn pa sta bili dve nočni, in sicer od Vršiča prek Jalovca, Trente, Prehodavcev, Triglavskih jezer, Bogatina, Krna, pod Peski do planine Razor. Tja sem prišla ob sedmih zvečer, ob polnoči pa štartala na novo nočno na Vogel, Rodico, Črno prst, potem spust v Petrovo Brdo ter vzpon prek Porezna, Bolnice Franja, Bevkovega vrha do Mrzlega vrha. Od tam sem prišla na znane domače primorske hribe, kjer sem bila že kar utrujena, vendar sem imela prav tam največ podpore. Tako da sem z veseljem prešla Golake, Čaven, Sinji vrh do Javornika, kjer sem nazadnje spala. Potem pa 100-kilometrska etapa prek Nanosa, Vršiča, Slavnika, Socerba, Ospa, Tinjana do Debelega rtiča.
Koliko časa ste si privoščili za počitek in občudovanje razgledov? Kako vam je služilo vreme?
Počitka ni bilo veliko, razgledi pa so mi bili navdih. Slovenski hribi so me enostavno sprejeli vase. Imela sem občutek, da še vreme sodeluje z mano. Kar nekaj hudih neviht nas je dobesedno obšlo in je ostalo le pri grmenju. Imela sem dež prvi dan čez Pohorje, potem pa šele na Cerkljanskem in zadnji dan – ko mi je celo zelo ustrezal, saj mi je hladil mišice in krvave žulje.
Kakšen odziv ste doživeli med drugimi planinci, ki ste jih srečevali na poti, in med oskrbniki planinskih koč?
Vsi so bili navdušeni, da sem tako hitra in mi marsikatero malenkost podarili, npr. čokolado za dodatno moč. Zanimivo je morda to, da sem tretji dan v Kamniških Alpah srečala izkušenega planinca Romana Novaka in z njim skupaj opravila vzpon na Ojstrico, nato pa sva se na hitro dogovorila, da me je spremljal še čez Cerkljansko. Moja čutenja in občutki so me usmerjali. Verjamem, da vse to niso bila naključja, ampak sem čutila, da mi je pot sama ponujala možnost, da je vesolje sodelovalo z mano. Nekaj problemov je bilo, ker sem v koče prihajala zelo pozno in odhajala zelo zgodaj, vendar so bili oskrbniki pripravljeni sodelovati, saj sem tako zvečer kot zjutraj potrebovala hrano.
Nova rekorderka SPP poudarja, da je vse mogoče, tudi svojo strast in svoje sanje je mogoče živeti. (foto osebni arhiv)
V cilj ste po 11 dneh, 23 urah in 49 minutah prispeli 14. avgusta zgodaj zjutraj. Kako ste se regenerirali v teh dneh in kako podoživljate svoj podvig?
Naspala sem se, vnetje na žuljih je malo popustilo. Teja me je dobro zmasirala in pravi, da sem medicinski fenomen, da so moje noge kot nove. Seveda pa je telo utrujeno. Drugače pa sem dobro. Mirna sem, vesela, enostavno uživam v podoživetih čutenjih, v tem, kako so se vse stvari poklopile. Bila sem kot v drugem stanju, neskončno sem uživala, grizla do konca in na krilih aktivne skupine sem dobesedno poletela v cilj. Vse je mogoče, tudi svojo strast in svoje sanje je mogoče živeti. To bi rada povedala vsem, predvsem ženskam!
Glede na to, da rekorda niste načrtovali, ampak ga začeli loviti šele naknadno, ko vam je šlo tako dobro, je ostalo še kaj rezerv?
Moja pripravljenost je bila dobra, fokus neverjeten, vreme odlično, je pa še veliko rezerv ostalo v predhodnem načrtovanju ekipe. Ekipe za take podvige so sestavljene veliko prej in tekač ima vedno vsaj dva stalna spremljevalca in lokalnega, ki pot pozna. Moja ekipa je imela štiri glavne člane in osem spremljevalcev in je nastala po Kamniško-Savinjskih Alpah. Moj prvotni načrt je bil namreč vsak večer v koči pregledati pot za naslednji dan in s hitrim tempom preteči SPP v 14 dneh. Ob nastanku ekipe sredi mojega podviga pa smo v nadaljevanju optimizirali načrt poti po posameznih dneh ter spremljali vreme. Ekipa se je kdaj tudi malo jezila, ker sem podaljšala kakšen postanek, zanimivo je bilo predvsem v Alpah, ko sva z Anejem javljala lokacijo šele, ko sva krenila na pot in tako niso mogli spremljati dolžine postanka. Le tako sva namreč lahko v miru pojedla kmečki krožnik. Zgodilo se je tudi, da sem namesto spanja po svojem občutku noč pretekla. Vsak je pač opravljal svojo nalogo. Ob odličnem sodelovanju ter marsikateri šali pa smo dosegli rekord, tega sama ne bi zmogla. Tu gre zahvala celotni ožji ekipi Ultra Trail Vipavska dolina, ki je že dobro uigrana: Ožbej Marc, Boštjan Mikuž, Tea Bajc in Tomislav Klančnik. Spremljevalci so me motivirali, mi skrajšali iskanje poti in olajšali težo opreme: Anej Kodele, Andrej Zaman, Roman Novak, Mihaela Tušar, Marko Puc, Stojan Kodele, Simon Hrvatin in Venčeslav Japelj. Brez te ekipe se rekord ne bi zgodil, zato res hvala vsem!
Na SPP se je z načrtom novega rekorda danes podala tudi Katja Kegl Vencelj, s katero sta ultratekaški kolegici. Ste ji morda dali kakšen nasvet?
Vem, da bo šla Katka svojo pot in da bo na njej neskončno uživala.
Anja Klančnik na cilju z družino in delom spremljevalne ekipe Ultra Trail Vipavska dolina (foto osebni arhiv)
Ker Anja Klančnik poudarja, da je njen rekord ekipni uspeh, je na prgišče vprašanj v imenu spremljevalne ekipe Ultra Traila Vipavska dolina odgovoril Ožbej Marc.
Kakšna je bila vaša naloga pri Anjinem teku po Slovenski planinski poti?
Skrbeti za načrtovanje napredovanja predvsem v odvisnosti med Anjino hitrostjo, zahtevnostjo proge in vremenom. Zagotavljali smo spremljevalce, ki so jo razbremenili bremena, jo orientirali in skrbeli za prehrano in počitke. Na težjih odsekih je bila na prvem mestu varnost, zato je bil tam vedno z njo Anej, ki je hkrati odličen tekač in gorski reševalec, zaposlen v ekipi nujne pomoči.
Zakaj pri takšnem podvigu tako pomembno vlogo igra spremljevalna ekipa?
Predvsem zato, da bila Anja kar se da razbremenjena vsega, razen skrbi za tek, hojo, vnos hrane in nekaj malega spanca in počitka. Na tako dolgi poti pa ostalega ni malo. Predvsem skrb za orientacijo, prehrano, oskrbo žuljev, masaže, spanje ...
Trenutni rekorderki ste na SPP ob strani stali večinoma moški. Je to naključje ali ste že uigrana ekipa?
Bolj kot ne gre za naključje. Kot del ekipe Ultra Trail Vipavska dolina smo uigrani in najboljši, ko je to najpomembneje. Znamo se organizirati na način, da tudi z omejenimi resursi izvlečemo maksimum. Ekipa je bila v bistvu relativno majhna. Med nami kroži šala, ki ni daleč od resnice, da ja Anja izjemno učinkovito "uničevala" moške spremljevalce. Ko je nekdo končal spremstvo, je bil videti slabše od nje. :) Kar nekaj izkušenj smo pridobili pri sodelovanju pri dveh moških rekordih Marjana Zupančiča. Anjo je odlikovala izjemna regeneracijska sposobnost, vseskozi odličen vnos hrane in skrajno pozitivno naravnana psihološka odločenost.
Prijava na E-novice
Naveza
English language
Društveni portal 
arhiv Anje Klančnik
Za oddajo komentarja se 
Prijava
O avtorjih