NOVICE
petek, 14. december 2018, ob 12.30 uri, ogledov: 2982 Ante Mahkota (1936-2018)| Alpinizem | | | Komisija za alpinizem | | | | Objavil(a): Manca Ogrin | | Poslovil se je Ante Mahkota, eden najboljših alpinistov svojega časa, zadnji še živeči član prve slovenske (jugoslovanske) himalajske odprave - Trisul 1960, slovenski javnosti pa najbolj znan po izjemnem dosežku v Severni triglavski steni, kjer sta leta 1966 s Petrom Ščetininom preplezala znamenito Sfingo. Pomembno je zaznamoval tudi slovenski novinarski prostor in veliko prispeval k popularizaciji planinstva in alpinizma. |
Ante se je rodil l. 1936 v Dolu pri Hrastniku. S svojim gorsko-alpinističnim ekspedicijskim popotništvom pa se je trajno zapisal v anale in zgodovino slovenskega alpinizma. Postal je pionir sodobnega modernega slovenskega alpinizma. Več kot pol stoletja je skrbel za popularizacijo alpinizma, plezalstva in tudi kot novinar in urednik je s pisanjem in uvrščanjem atraktivnih planinsko-alpinističnih reportaž, zapisov »nehote« učinkovito skrbel za slovensko popularizacijo in ljudsko navdušenje za približevanje in obiskovanja gorskega sveta. Postal je neposredni profesionalni medijski posredovalec in z odličnim znanjem tujih jezikov atraktiven informator o novostih in dogajanju iz plezalskega sveta; iz vseh gorstev sveta.
S prvimi plezalnimi oprimki in vrvno tehniko se je že kot dijak in nato študent strojništva soočil in začutil slast plezalstva na kamnitih fasadah ljubljanskega gradu in z enako zagnanostjo v Turncu pod Šmarno goro. Tam se je izkazalo, da je Ante izjemno nadarjen plezalec in je z Markom Dularjem v letu 1955 preplezal Severno steno znamenitega Dedca, goro nad štadionom na savinjski Korošici, in sicer smer Šarina poč V+ in nato še v istem letu poleg ostalih plezalnih smeri še izstopajočo Rumeno zajedo zgornje težavnostne stopnje v kamniškem Koglu. V zimi 1959 je Mahkota s Kunaverjem v navezi opravil slavno in zahtevno alpinistično zimsko dejanje, prečenje Savinjskih Alp z dvema bivakoma od Severozapadnega grebena Kočne nad Povšnarjevo Kočno v Kokri in nato po grebenih preko Jezerske, Kokrske Kočne, Grintovca do Ojstrice. To je bil alpinistični maksimum tega leta. Konec petdesetih let je postajal Ante vse bolj vrhunski alpinist, uspelo mu je preplezati: Zajedo v Šitah l. 1956 z Nadjo Fajdiga, Rakovo špico, Rdečo zajedo, v Travniku slovitega Aschenbrennerja. Do leta 1960 je Mahkota opravil več deset izstopajočih plezalnih vzponov, plezalnih smeri v Savinjsko Kamniških in Julijskih Alpah. Med njimi v l. 1955 tudi prvo ponovitev zimske Dolge nemške smeri v Severni triglavski steni. Vseh pomembnih vzponih se mu jih je nabralo več kot 150.
V petdesetih letih je Mahkota opravil tudi precej primerjalnih vzponov v zgornji težavnostni stopnji v tujini: Avstrija Gesause: Dachl v severni steni VI–A-2, prva slovenska ponovitev; V Dolomitih: Cima Su Velika zajeda VI–VI+; V montblanški skupini v l. 1959 prepleza Zahodno steno Dru Aig. Du Petit Dru VI. stopnje; deset razstežajev A-2; V Dauphineji Franciji v letu 1959 s soplezalcem Wollgangom Štefanom opravi prvenstveni vzpon v Grand Pic dela Meije, direktna v J steni /IV.-VI.–A1/. V letu 1960, ko se je zgodila prva jugoslovanska himalajska odprava Trisul, katere član je bil tudi Ante, sta z Alešem Kunaverjem dosegla najvišjo višino na gori Trisul, t. i. odpravarski himalajski vzpon na grebenski vrh, v grebenu gore Trisul II z višine 6690 metrov.
V letu 1963 je Ante Mahkota postal tudi član prve jugoslovansko-slovenske alpinistične odprave v Centralni Kavkaz. Klub temu da so bili v članstvu te odprave odlični alpinisti, so bile Antejeve alpinistične reference in alpinistični renomeji nad ostalimi. Ko smo se na tej odpravi Kavkaz 1963 morali za t. i. kondicijsko aklimatizacijski vzpon povzpeti na vrh Elbrusa, se je Ante na vrhu odločil in predlagal, da se z vrha spustimo še v podnožje drugega vrha in nato povzpnemo še na drugi vrh Elbrusa, da bomo v taki obliki kompletno popolni, Rusom pa tudi obenem pokazali in dokazali naše gorske spodobnosti. Sprva Rusi niso hoteli verjeti tej nameri, niti dati dovoljenja, vendar je bilo za razmišljanje in administracijo že prepozno, kajti četverca alpinistov, članov slovenske odprave, se je že spuščala po pobočju glavnega vrha Elbrusa in vpenjala proti drugemu vrhu, kot pravijo osvojitvi kompletnega oprsja Elbrusa. Čeprav Rusi niso dovolili vzpona na prečenje Užbe, kar je bil en izmed glavnih namenov in želja članov odprave, je slovenska odprava dobila dovoljenje za plezanje drugih, kar precej zahtevnih plezalnih smeri v zgornji težavnostni stopnji. Ante je s soplezalci med ostalimi vzponi preplezal tudi zahtevno smer /V.–VI./ v ostenju Pik Voljnoj Spaniji. Jugoslovansko-slovenska alpinistična odprava je z osvojenimi in tehnično pomembnimi smermi v vsej popolnosti prepričala rusko federacijo alpinizma, da ima Slovenija dovršene visokousposobljene alpiniste ter da ima v slovenski alpinizem popolno zaupanje in odprta vrata tudi v prihodnje, t. j. dovoljenja brez omejevanj za najzahtevnejše plezalne vzpone v ruskih gorstvih. Ob taki kakovosti in vrhunskem alpinizmu je bilo na tej odpravi dogovorjeno in sklenjeno, da bodo v naslednjih letih potekale nekajletne alpinistične izmenjave med slovenskimi in ruskimi alpinisti.
V letu 1964 Mahkota uresniči veliko afriško pustolovščino: preplezanje ledne smeri - prek ledenika Deken. To je med drugim prvi solo vzpon z dvema bivakoma na vrhove vrha Kilimandžara. V tem letu Planinska zveza Slovenije, podkomisija za gorsko vodništvo, izvede izpite za gorske vodnike po alpsko primerljivih zahtevah in predmetnikih. Izdani so slovenski vodniški znaki z uradnimi dokumenti. Tudi Ante Mahkota je izjemno ponosen na ta gorskovodniški znak in status plezalnega in turnosmučarskega vodnika. Pred tem pa je bil sprejet tudi že v moštvo gorskih reševalcev Planinske zveze Slovenije.
Vrhunec Antejevega alpinističnega opusa je zanesljivo, ko je s soplezalcem Petrom Ščetininom v letu 1966 preplezal Obraz Sfinge v Severni triglavski steni, opravljen v 11 urah, ki ga je osvajal polnih deset let. Smer je ocenjena s težavnostjo: VI,VI+A2, A3, A4. O tem je napisal tudi knjigo in imel eno osrednjih vlog v filmu Sfinga.
V letu 1967 sva se z Antejem spet znašla v prvi jugoslovansko-slovenski odpravi v Pamir, na streho sveta, s ciljem osvojiti prvi samostojni vrh gore sedemtisočaka Pik Lenin. Rusi so tokrat prvič odprli to mejno, skrbno varovano področje s Kitajsko. Ante je že v domovini, doma izdelal projekt oz. predlog, da se izvede celotno prečenje sedemtisočaka s skoraj 30-kilometrskim grebenom z osvojitvijo sedemtisočaka. Ante je to držal v tajnosti, saj ruske oblasti tega ne bi dovolile. Ko je prišel čas za naskok za na vrh Pik Lenina, sva se zavedala, da gore ne smeva podcenjevati, saj ima na vesti že preveč alpinistov, ki so za večno ostali na gori. Ko sva ob vzpenjanju v vihravem vremenu prišla na vrh Pik Lenina (7132 m), me je Ante napodil, naj grem hitro do piramide vrha, da pač potrebuje fotografijo. Tako se je odrekel, da bi bil prvi Slovenec na tem tisočaku on. Sestop je bil prava drama, vzpon s prečenjem in osvojitvijo vrha ter spust pa ocenjen kot najzahtevnejši in naj vzpon Alpiniade 1967. V bazi sva prejela čestitke ne samo od naših članov odprave in od zaslužnih mojstrov športa vodstva alpinjade, ampak tudi od Italijanov in Avstrijcev. Bili smo veseli, da je Barbka Ščetinin - Lipovšek dosegla slovenski ženski višinski rekord in je bila tudi prva ženska, ki je prečila vrh Pik Lenina.
Skoraj zadnje slovo od visokogorja in svojevrsten rekord pa je Ante Mahkota doživel na zimskem prečenju Fudžijame pri minus 25 stopinjah Celzija in hitrosti vetra 125 kilometrov na uro. Ta vzpon in prečenje je opravil v rekordnem času, v enem dnevu. Ante Mahkota je tudi primer razsodnosti, saj je cilj hotel doseči, ga uresničiti le z varnim tveganjem. Znal pa je tudi v pravem trenutku sestopiti s plezalne poti, smeri, se odreči cilju in notranjemu hotenju. Tako se je kar nekajkrat vračal, sestopal iz severne stene Eigerja, čeprav je priplezal že do drugega ledišča.
Za slovensko planinstvo je izjemnega pomena tudi Antejeva gorska literatura, ob množici objavljenih člankov je tudi avtor in soavtor v edicijah: Noči in viharji, Na vrh sveta in Sfinga, ki je doživela štiri ponatise.
Anteja, kot dušo športa in alpinista najdemo tudi v funkciji predsednika Veslaške zveze Slovenije, in to v času, ko je bilo l. 1979 svetovno veslaško prvenstvo na Bledu. Zasluge za šport pa si je Mahkota zaslužil in večno pripisal kot ustanovitelj akcije Podarim – dobim, akcije za pridobivanje sredstev za napredek in razvoj slovenskega vrhunskega športa. To dohodkovno uspešno akcijo je Ante deset let osebno vodil. Posebno vsakoletno planinsko dinamično gibalo pa je nastalo z Antejevo pobudo in neposrednim sodelovanjem, vodenjem dogodka Sto žensk na Triglav. S ciljem na neposreden in varen način približati ženskam gore, Očaka.
Antejevo službeno delovanje in poslanstvo se je s kakovostjo pozitivno in odmevno odražalo, ko je bil dopisnik dnevnikov: Delo, Politika, Oslobodjenje v Vzhodni Afriki, Delov poročevalec na Japonskem in ZDA. Bil je glavni in odgovorni urednik revije Avto, prvi in glavni urednik revije Jana in tednika Teleks. In poleg številnih odgovornih gospodarskih funkcij je postal generalni direktor Časopisno grafičnega podjetja Delo.
Ob Antejevem slovesu se na njegova dela, vrhunske alpinistične dosežke in vso njegovo zapuščino lahko s hvaležnostjo in ponosom spominjamo, zahvaljujemo in mu zaželimo, naj počiva v miru.
|
 Komentarji
| |
|
Prijava na E-novice
Naveza
English language
Društveni portal 
Za oddajo komentarja se 
Prijava
O avtorjih