NOVICE  

Dostopna dolina je bila snežena in mokra. Obilno sneženje je skupaj s konjskimi karavanami pot spremenilo v blatno drsalnico. Po njej smo skupaj z zveznim oficirjem/kuharjem/vodnikom Aaronom (3 v enem; kot gel za tuširanje, šampon in balzam za lase v eni embalaži) razmeroma hitro dosegli livado kjer imajo konjarji postavljen šotor, ki je nekakšna postojanka na poti. Tam smo čakali na konje, ki so nosili našo prtljago. Prišli so pozno. V oblačnem, meglenem vremenu sva bila seznanjena s tem, da je bazni tabor na nasprotnem bregu reke ob kateri smo hodili ves dan. Najprej so reko prečkali otovorjeni konji, potem pa sta dva osedlana konja prišla še po naju z Urbanom, da nama ni bilo potrebno bresti mrzle reke. Tik pred mrakom smo sredi nizkega grmičevja v sneg uspeli postaviti šotor za kuhinjo in šotor za jedilnico. Ker je bilo ravnega prostora zelo malo, sva z Urbanom prespala kar na snegu v jedilnici.
Zjutraj sva po zajtrku odšla pogledat okolico in hitro ugotovila, da sta naju konjar in »3venem« »nategnila«. Manj kot uro hoda od mesta prenočevanja, sva se znašla na prostrani ravnici kjer je bazni tabor. Aaron je (seveda) vedel kje želiva imeti bazo, še preden sva mu to jasno povedala. Sledilo je organiziranje transporta hrane in opreme do prave baze. To je trajalo do noči, ko smo bili vsi trije spet zbrani v bazi.
Premik je terjal veliko energije. V bazi je bilo še precej snega, zato sva z Urbanom prvi dan predvsem čistila prostor za šotore in urejala opremo. Sledil je ogled in iskanje optimalnega dostopa pod steno. Hitro sva našla in z možici označila prehod prek vznožnega ledenika na orografsko desno moreno kjer je bilo vsaj pol metra prhkega snega.
Po dnevu počitka sva za aklimatizacijo odšla na pettisočake zahodno nad bazo. Vetrovna noč in kložasta severna pobočja so dušila najino navdušenje nad plezanjem. Debela plast sipkega, skorjastega snega je prekrivala pobočja in s kamni obložene predele kjer sva se nepredvidljivo pogrezala kot na luknjastem minskem polju. Dva dneva aklimatizacije sta izrazito pokazala kakšne razmere utegnejo biti v višjih legah. Tolažila sva drug drugega, da imava časa še veliko. »Razmere se lahko kasneje obrnejo nama v prid.«
Vsakodnevno sneženje, veter in mraz so poskrbeli za to, da so plezalne razmere v prvih dveh tednih postajale manj ugodne kot sva si želela. Posledično je bilo čutiti, da najina odločenost ni pridobila ostrine.
Po dveh sneženih tednih sva pripravila opremo in hrano, potrebno za vzpon v SZ steni Jiazija. Najprej sva proti steni odnesla plezalno opremo in utrla gaz do zgornjega dela ledenika od koder je bilo do vstopa v smer na videz blizu. Drugič sva ob pomoči kuharja prinesla še hrano in poskusila vse skupaj prenesti čim bliže vstopu v smer. Utrujajoče in duhamorno gaženje snega prek valovitega ledenika prekritega s kamenjem smo prekinili na polovici "kratkega" dostopa, ko je postalo jasno, da nas je globok sneg energetsko in časovno izčrpal. Očitno je bilo, da bova s krpljami lažje prišla do vstopa v smer. Krplje sva imela v bazi.
Čez dva dni sva se vrnila pripravljena in sva s krpljami prenesla opremo in hrano do zadnje varne izravnave pred vstopom v izbrano smer. Že med postavljanjem šotora je močan veter poskrbel za to, da sva temeljito obtežila robove in napela vse vrvice. Zvečer in ponoči se je veter okrepil. Zjutraj so posamezni sunki vetra grozili, da bodo podrli šotor. Odločila sva se, da bova najprej odšla pogledat kakšne so razmere v steni in kako se morava opremiti, da bova varno napredovala. Do mesta kjer sva razvila vrvi so naju sunki vetra prestavljali in zasipali s snegom. Povzpela sva se približno 150 metrov in ugotovila, da v takih razmerah za naju plezanje ni varno. Sunki vetra, pršni plazovi in padajoče kamenje so prepričljivo poudarjali tveganje. Vremenska napoved, ki jo je Urbanu pošiljala žena Monika, je obetala še močnejši veter v naslednjih dneh. Brez globokoumnih razprav sva soglašala, da v danih razmerah nimava realnih možnosti za varen vzpon. Pospravila sva vse kar sva v treh dneh prinesla pod steno in se otovorjena odpravila proti bazi. Modro nebo je vrtincem snega navkljub podžigalo dvome o ustreznosti odločitve. Morda počakava še en dan??

Urban Novak med vzponom v steni Jiazi Fenga. Foto: Marko Prezelj