NOVICE  

Čeprav je (bil) svedrovec obdolžen za »ubijalca nemogočega«, celo krivca za propad alpinizma, je s časovne distance jasno, da je svedrovec »zmogel« le spremeniti alpinizem, predvsem skalni. Nekako toliko kot klin pred njim in frend vštric z njim.  Še posebej v (pre)obljudenih stenah Alp, kjer danes skoraj ni več prostora za nove klasično varovane smeri (smeri varovane s klini), je svedrovec odprl nove možnosti  in omogočil intenziven razvoja skalnega alpinizma –plezanja novih (delno) s svedrovci varovanih smeri. Trdim tudi, da ob upoštevanju določenih pravil igre svedrovec ne rabi in ne sme ubiti nemogočega in ne pomeni bližnjice k uspehu. A o teh pravilih več kasneje. 

Najprej pa o najbolj žgoči dilemi – opremljanju obstoječih klasičnih smeri z novimi  svedrovci. Sam sem v principu proti navrtavanju klasičnih smeri, še posebej tistih, kjer ni soglasja prvoplezalcev. Alpinistična smer je zame vedno tudi avtorsko delo, ki nakazuje drznost in sposobnost prvoplezalcev – torej je tudi športni dosežek. Obenem smer z leti postane tudi naša skupna alpinistična dediščina, ki jo je vredno (vsaj v čim večjem delu) ohranjati. Ob avanturi in premagovanju plezalnih težav je pomembna komponenta ponavljanja klasičnih smeri tudi nameščanje varovanja (ki je s premičnimi varovali (frendi, zatiči itd.) postalo v primerjavi s klasičnimi klini bistveno bolj razkošno, kakovostno in enostavno. Vse to daje tovrstnemu plezanju poseben čar, plezanje in varovanje se zlijeta v tehnično-taktični in psihološki izziv.  Vse našteto in še marsikaj se z navrtavanjem klasičnih smeri  spremeni, pogosto izniči.

Po drugi strani tudi najbolj zagrizeni konservativci, vključno z mano, nismo povsem odporni proti  modernemu hiperpotrošniškemu in egoističnemu načinu življenja, ki ne prizanaša niti dojemanju gora in alpinizma. Ta trend je vedno bolj usmerjen v prilagajanje gorske narave in dediščine, tudi klasičnih alpinističnih smeri, našim željam in zmožnostim. Skupina plezalcev, ki bi tudi v slovenskih hribih želela več s svedrovci dobro opremljenih smeri, je verjetno vedno številčnejša. Ker pa je število  »zanimivih« klasičnih smeri, pa tudi plezalni prostor nasploh (za plezanje zanimive stene), kljub drugačnemu mnenju posameznih idealistov, omejen, je konflikt interesov (ki se dogaja) neizbežen.

Za kolikor toliko prijazno sobivanje bo zato potreben kompromis, pa tudi (samo)omejevanje. Dejstvo je, da se spremembe v družbi (z zamikom) odražajo v okolju. Idealistično bo vztrajati, da v segmentu alpinistične dediščine – natančneje klasičnih smeri v naših stenah – ostane vse tako, kot je bilo pred desetletji, celo stoletji. Da zaključim razmišljanje. Na eni strani KA in alpinistično javnost, predvsem pa samosvoje posameznike svarim pred tem, da »požegna« samovoljno in brezglavo  navrtavanje klasičnih smeri in s tem uniči avtorstvo prvoplezalcev, materialno in ideološko dediščino našega alpinizma ter možnost izkustva skalnoplezalne alpinistične »trad« avanture. Po drugi strani pa mi je jasno, da stvari (tudi alpinistične smeri) niso večne ter bosta morala KA in alpinistična javnost prisluhniti željam »modernih« uporabnikov slovenskih sten. Slovenski alpinistični etični kodeks povsem smiselno in zdravo obravnava tudi to tematiko (čeprav je vsebina zapisana nekoliko dvoumno) – izjemoma dopušča možnost, da se (ob soglasju avtorjev) s svedrovci opremi smeri, kjer je dosežen splošni dogovor na lokalni (slovenski) ravni. Potrebno bo le natančneje (in dovolj konzervativno) dodelati, kje, kako in še posebej koliko takšnih izjem je sprejemljivih in kdo in kako lahko odloča o izjemah (kdo in kako doseže dogovor na slovenski ravni).

In pri tem upoštevati tudi tole analizo. V slovenskih gorah je proti mojemu prvotnemu občutku (ob nespoštovanju etičnega kodeksa) navrtanih že več deset klasik. Deloma so jih navrtali njihovi avtorji sami (kar se mi zdi še sprejemljivo), deloma pa so to smeri, kjer kakšnega splošnega dogovora ni bilo. Kje? Smeri v Uršlji gori, Raduhi, Klemenči peči, Krofički, Beli peči, pa tudi kakšna nad Vršičem in verjetno še kje. Ne mnogo, pa vseeno. In še to. V slovenskih hribih imamo, vključno z navrtanimi klasikami, več kot dvesto športnih in modernih (s svedrovci na varovališčih in deloma v raztežajih) smeri, težavnosti od četrte pa do desete stopnje, dolžine do 700 metrov. Niti ne tako malo!? Kar nekaj izmed njih je potrebnih sanacije – zamenjave starih, dotrajanih svedrovcev. Zakaj ne bi bila to vrtalska prioriteta? Za kakršno koli odločanje pa bo pomembno ugotoviti tudi število tistih, ki si v naših hribih želijo plezanja navrtanih klasik in tistih, ki temu nasprotujejo.

Zdaj pa še o spregledani, a pomembni vrtalski temi. Kako navrtati smeri v hribih? O tem, da naj bo uporabljen kakovosten material in vrtanje strokovno, ne bom izgubljal besed. Kako glede navrtavanja klasik? Če se že odločimo, da bomo sprejeli navrtavanje nekaj klasičnih smeri, izberimo tiste, ki niso predstavljale mejnikov v razvoju alpinizma v naših hribih. Kljub novim svedrovcem poskušajmo ohraniti čim več značaja, ki ga je imela smer po prvenstvenem vzponu. Če sprejmemo svedrovce na varovališčih, se vsaj omejimo pri vrtanju svedrovcev v raztežajih izključno na daljše odseke, kjer ni mogoče urediti solidnega varovanja s premičnim varovanjem, ter morda zamenjavo posameznih ključnih klinov s svedrovci. V popularnih klasičnih smereh se je namreč od prvega vzpona večinoma nabralo neverjetno veliko klinov (ki prav tako kazijo značaj smeri), zamenjava vseh s svedrovci pa bi pomenila še večje razvrednotenje smeri.

Kako pa z vrtanjem novih smeri? Bistvo o izbiri novih lepih linij je zapisal že Jaka. Prvoplezalci si na področju vrtanja novih smeri jemljemo kar nekaj avtorske svobode (ki nam jo dovoljuje tudi etični kodeks). Če že sprejmemo vrtanje »užitkarskih« oz. plaisir smeri, ki imajo v ozadju predvsem cilj na videz varnega hedonističnega uživanja v plezalnem gibanju v gorskem okolju, moramo ob tem skrbeti, da s tem ne uničimo sten in linij za nadaljnji razvoj skalnega alpinizma, ki ohranja in bo ohranjal vsaj del starih alpinističnih vrednot: raziskovanja, avanture, psihofizične iznajdljivosti, obvladovanja rizika in strahu, ohranjanja »nemogočega«. Kako? Najprej z opremljanjem smeri od spodaj. Le na ta način prvenstveni vzpon ohrani raziskovalni, avanturistični in  psihofizični napor ter lahko ohrani tudi pojem nemogočega. Pri takem plezanju plezamo navzgor, iščemo linijo in najboljše prehode in po potrebi (večinoma zataknjeni na hudičeve krempeljce) vrtamo svedrovce. Če upoštevamo pravilo, da ne vrtamo naslednjega svedrovca viseč v prejšnjem, ohranjamo tudi pojem nemogočega, saj moramo (ali ne zmoremo) določene odseke splezati tudi brez njihove pomoči. Najbolje (in težje) je, če te odseke plezamo prosto. Če poskušamo število uporabljenih svedrovcev zmanjšati na minimum, bomo zagotovo trčili ob svoje meje in doživeli pravo alpinistično avanturo, ki bo primerljiva klasičnim prvenstvenim vzponom. Če pa smer navrtamo z vrha (tako, da se v steno spustimo od zgoraj in jo ob tem opremimo s svedrovci) oziroma vrtamo svedrovce viseč iz svedrovcev, smo drugim plezalcem »ukradli« možnost, da jo preplezajo kot prvi na veliko bolj etičen način, ter hkrati prikrajšali sebe za prav posebno in unikatno alpinistično izkušnjo.

Zato se zavzemam za to, da se slovenski alpinistični kodeks dopolni tudi z usmeritvami, kako se naj uporablja svedrovce v novih smereh ter po potrebi tudi, kako se naj navrtava klasike.

Andrej Grmovšek