Kako se spominjaš svojih turnosmučarskih začetkov?
Moji začetki so bili kar zanimivi, že v osnovni šoli me je oče s sabo vzel na marsikatero turno smuko, s tem da sem gor hodil s planinskimi čevlji, na hrbtu pa imel alpske smuči z alpskimi pancarji in vse skupaj po navadi odvlekel precej visoko. Še danes se čudim, da me ni minilo, ampak sem bil nad hribi vedno bolj navdušen. Spomnim se, da sem že kot 15-letnik sam pozimi osvojil Grintovec in z njega tudi smučal. Pa še en pravi old school podvig mi je lepo ostal v spominu, ko sva v srednji šoli s kolegom Nejcem Česnom neki petek po šoli stopila na avtobus, se odpeljala do Gozda Martuljka, šla prespat na bivak za Akom, naslednji dan po Jugovi grapi osvojila Križ in nazaj odsmučala, pa potem naslednji dan ponovila še pod Kačji jezik. Skratka, do 18. leta sem si nabral že številne alpinistične izkušnje, z 18. letom naredil tudi izpit za alpinista, nato pa me je počasi vedno bolj vleklo v tekmovalni šport.
Katera pa je bila tvoja prva mednarodna tekma in kakšna preizkušnja je bila to zate?
Prvič sem na mednarodni tekmi nastopil na Slovaškem, na evropskem prvenstvu v turnem smučanju v kategoriji kadetov, mislim da je bilo to leta 2003. To je bila moja in tudi nasploh slovenska prva prava turnosmučarska tekma v takem formatu, kot potekajo še danes. Spomnim se, da smo bili na tekmi čisti outsiderji, nismo imeli konkurenčne opreme in nismo niti dobro vedeli, kaj nas čaka. Zanimivo pa je, da je bila to ena od dveh tekem, kjer sem premagal Kiliana Jorneta, ki je bil - kot kaže - takrat še večji outsider od mene. Še enkrat več pa sem še danes ponosen, da so me vsi taki 'porazi' še bolj podžgali, da sem kasneje še bolje treniral ter se iz njih veliko znal naučiti.
Nejc Kuhar, dolga leta najuspešnješi slovenski turni smučar, ki ni le krojil domačega vrha v tem športu, ampak bil med boljšimi tudi na mednarodnih tekmovanjih. (foto Iztok Cukjati)
Po letu 2004 se je za Slovence začelo obdobje mednarodnih tekem na najvišji ravni - od udeležbe na svetovnih in evropskih prvenstvih do nastopov na tekmah za svetovni in evropski pokal -, kjer si oral slovensko ledino. Kako se je sama športna panoga spremenila od tvojih začetkov pa do danes?
V nekaj besedah bi najlažje opisal - od divje lige do olimpijskega športa v 15 letih. Od takrat do danes se je res ogromno spremenilo, od opreme, kakovosti organizacije tekmovanj, števila tekmovalcev, konkurence, do podpore sponzorjev itd. Skratka šport je postal prepoznan tudi s strani Mednarodnega olimpijskega komiteja in je na pragu olimpijskih iger.
Katera je bila tvoja najuspešnejša sezona?
Težko bi se odločil za eno samo sezono, saj so bile sezone 2011-2018 zame osebno vse zelo uspešne in zelo sem vesel, da sem bil v svoji karieri zelo redko razočaran nad rezultatom.
V svetovnem pokalu si se v članski konkurenci najvišje zavihtel do 5. mesta, na svetovnem prvenstvu je tvoja najboljša uvrstitev 8. mesto, oboje v tvoji paradni disciplini vzpon, ter nanizal še vrsto odličnih rezultatov. V javnosti odmevajo le vrhunski dosežki, ne pa trud, ki ga vanje vložite tekmovalci. Kakšna je bila tvoja pot med najboljše turne smučarje na svetu?
Srečo imam, da sem se odločil za šport, ki mi je hkrati vsa leta predstavljal tudi hobi. Ne predstavljam si, da bi šel po vsej poti, če ne bi v turnem smučanju, gorskem teku in gibanju po gorah na splošno tako užival. Da postaneš uspešen turni smučar, moraš imeti res rad gore, sneg, mraz in znati trpeti, ker statistično gledano, je le polovico dni v gorah lepo vreme, trenirati pa je treba tudi drugo polovico dni. Mislim, da lahko na prste ene roke preštejem, kdaj sem trening izpustil zaradi vremena, in to je ob načrtnem treningu glavni razlog za uspehe.
Kaj je bilo ključno, da ti je najbolj ležala disciplina vzpon?
Prvi razlog je ta, da imam najboljše telesne predispozicije za to disciplino, drugi razlog pa, da sem imel v prvih letih premalo pravega treninga spustov in primerjave s konkurenco, da bi lahko posegel po še višjih mestih na klasičnih tekmah.
Zadnja leta so ti izziv predstavljale tekme svetovnega pokala, slovenski pokal in prvenstvo pa sta bila zate dober trening. Kakšen je (bil) razkorak med slovensko in mednarodno konkurenco?
Razkorak je bil res ogromen, kar je tudi povsem normalno, saj je večina tekmovalcev v svetovnem pokalu zadnjih pet let profesionalcev in živijo le za trening in tekme. Zato je primerjava s slovensko konkurenco, kjer je večini tekmovalno turno smučanje le hobi, povsem neprimerna.
Kot dolga leta najuspešnejši slovenski tekmovalec si bil tudi serijski zbiralec naslovov državnega prvaka, v zadnjem desetletju te je na državnem prvenstvu uspel premagati le Luka Kovačič, lani v vzponu in letos v vzponu in posamezno, kar kaže, da je mentor imenitno opravil svoje delo, kot je dejal Luka.
Ja, res praktično celo desetletje v Sloveniji nisem imel konkurence, ampak je tudi to povsem logična posledica tega, da sem imel edini do športa povsem profesionalni pristop. Od treninga, opreme, sponzorjev, trenerja, svoj čas tudi športnega psihologa, skratka nekaj let sem večino svoje energije usmeril v to, da bi postal čim boljši turni smučar. Za Luka sem hitro vedel, da je iz pravega testa, saj ima pravo miselnost, ki jo potrebuje zmagovalec - znati iz porazov črpati energijo za zmage. Upam, da bo imel voljo vztrajati vsaj tako dolgo kot jaz.
Kako pomembna pa je bila zate vloga trenerja Iztoka Cukjatija?
Vedno in vsakomur priznam, da brez Iztoka ne bi bilo mojih rezultatov, in za to sem mu bil in mu bom vedno hvaležen. On me je naučil trenirati, kdaj moram na treningu omedlevati od naporov in kdaj moram uživati. Z Iztokom sva se odlično dopolnjevala in mislim, da se je skozi vsa ta leta tudi on marsikaj naučil. Predvsem pa je Luku zdaj veliko lažje, ali pa težje, kakor vzameš (smeh) - trenira ga namreč Iztok.
Si imel kdaj večje težave s poškodbami? So dolga leta tekmovanj in trdega treninga pustila kakšne posledice?
Moram priznati, da v vseh letih nisem imel niti ene resne poškodbe. Če pogledam nazaj, sem vedno znal poslušati svoje telo in pravi čas odreagirati, ko me je začela mučiti kakšna malenkost. Lahko bi rekel, da končujem s povsem zdravim telesom, pripravljenim na nove izzive.
Nejc Kuhar je s tekmo na Zelenici končal tekmovalno kariero (foto Žiga Eržen)
Kaj je botrovalo odločitvi, da se s tekmo državnega prvenstva na Zelenici posloviš od tekmovalnega turnega smučanja?
Ideja ni dozorela čez noč, dejansko sem o koncu razmišljal že več kot leto dni. Razlog je predvsem v tem, da ob napornem urniku, ki ga imam zadnje čase - služba, družina in številne druge aktivnosti -, včasih ni bilo več motivacije in moči za vsakodnevni trening. Preprosto sem se naveličal lovljenja vsake minute dneva in hkrati zamujanja trenutkov življenja normalnega človeka. Enkrat se je ta odločitev morala zgoditi, in da bo to na Zelenici, sem se dejansko odločil tri dni pred tekmo.
Je bila zadnja tekmovalna preizkušnja zate zato tudi bolj čustvena?
Prav posebno čustvena ni bila ravno zaradi tega, ker je odločitev zorela zelo dolgo in sem jo, kot kaže, sprejel že pred časom. Poleg tega pa sem imel veliko dela z organizacijo tekme in za razmišljanje o slovesu sploh ni bilo časa.
Že drugo leto si nastopil tudi v vlogi organizatorja tekmovalno-rekreativne preizkušnje Zelenica Ski Raid in tekmo državnega prvenstva dvignil na višjo raven in jo približal tudi rekreativcem. Kakšen korak naprej vam je uspelo narediti s tem?
Predvsem je bila želja tekmo narediti zanimivo in atraktivno tekmovalcem, hkrati pa tudi obiskovalcem in navijačem, zato smo temu prilagodili traso, na tekmi imeli komentatorja, snemalno ekipo, skratka vse z namenom pozitivne promocije športa, ki je pri nas neupravičeno zapostavljen. Mislim, da smo na dobri poti in ob naklonjenosti lokalnega okolja lahko tekma res preraste v odmeven mednarodni dogodek.
Svoje znanje in izkušnje z največjih tekmovanj deliš tudi v Društvu za razvoj turnega smučanja, katerega ustanovitelj in predsednik si. Kakšne vizije imaš za prihodnost?
O vizijah za zdaj še ni bi javno razlagal, dejstvo pa je, da bom postal bolj aktiven tudi na netekmovalnem področju.
Kaj bi bilo treba narediti za popularizacijo tekmovalnega turnega smučanja?
Najboljša popularizacije športa so vrhunski rezultati tekmovalcev. Zelo lep primer je športno plezanje - komu bi bilo mar, da bo postal olimpijska disciplina, če ne bi Janja in ostali dosegali takšnih rezultatov? Mislim, da je tekmovalno turno smučanje danes precej bolj prepoznavno, kot je bilo pred 15 letimi, ko ni nihče vedel, da sploh obstaja. Menim, da bi vidnejšo vlogo morala odigrati tudi krovna zveza (PZS), saj bi lahko z malo truda in pomoči omogočila zelo dobro naložbo za prihodnost.
Tekmovalno turno smučanje se bo predvidoma leta 2022 predstavilo na zimskih olimpijskih igrah v Pekingu. Kaj to pomeni za ta šport?
Turno smučanje je po mojem mnenju pred velikim razpotjem in mednarodna zveza ga trenutno ne zna oz. mogoče še ni čas, da bi ga zapeljala v pravo smer. Trenutno se turno smučanje bori med tem, ali postati (ostati) množičen rekreativen tekmovalni šport ali se usmeriti v ozko usmerjen profesionalni tekmovalni šport, ki bo del olimpijskega gibanja. Oboje ima svoje prednosti in slabosti, s prvo različico se obdrži tisti čar turnega smučanja, z drugo pa šport postane pravi tekmovalni šport, ki pa po vsej verjetnosti ne bo imel več prav veliko skupnih točk s čarom turnega smučanja. Katera varianta je prava, pa bo pokazal le čas.
Nejc Kuhar, dvakratni zmagovalec gorskega teka na Grintovec - v letih 2015 in 2018 (foto osebni arhiv)
Poleti si eno glavnih imen na tekmah v gorskem teku, dvakrat si bil celo kralj Grintovca. Kaj je skupno gorskemu teku in turnemu smučanju, da gresta tako dobro z roko v roki?
Oboje se odvija v gorah (smeh), vsekakor pa se odlično dopolnjujeta s treningom, saj je turno smučanje sezonski šport in gorski tek je odlična poletna dopolnitev.
Kateri so tvoji najljubši kotički za turno smuko?
O tem vsak pravi turni smučar ne govori javno (smeh), je pa veliko odvisno od razmer. Vsekakor pa na turni smuki vedno bolj iščem in cenim samoto ter odmaknjenost.
Si želiš, da bi tudi tvoja otroka vstopila v svet tekmovalnega turnega smučanja?
O tem me vprašajte čez 10 let, ko bom videl, v katero smer bo šport šel, vsekakor pa si želim, da bi uživala v tem, kar bosta počela.
Če potegneš črto pod polovico svojega življenja, zaznamovanega s tekmovanji v gorskem teku in turnem smučanju - bi želel kaj spremeniti?
Da bi bil 15 let mlajši z istim znanjem in izkušnjami, kot jih imam danes (smeh).
Nejc, hvala za pogovor in za dragocen doprinos k slovenskemu turnemu smučanju. Srečno ob novih življenjskih izzivih!
Manca Čujež
-------------------------
Povezane novice:
Prijava na E-novice
Naveza
English language
Društveni portal 
Za oddajo komentarja se 
Prijava
O avtorjih