NOVICE  

Letošnje srečanje je potekalo v severnem Wellsu, natančneje tik pod prelazom Llanberiss pass, ki še najbolj spominja na angleški Vršič. Wells je najmanjša »država« na otoku, ima štiri milijone prebivalcev in svoj jezik, ki nima skoraj ničesar skupnega z angleščino. Poleg ragbija (najpopularnejšega športa) je tukaj izrazito močna plezalna tradicija. Območje odlikuje prisotnost različnih kamnin na relativno majhnem področju. Večina smeri se nahaja v nacionalnem parku Snowdonia in v morskih klifih Gogharta. BMC (British mountaineering council) je poskrbel za organizacijo srečanja, ki je potekalo tako, da so vsakemu gostu dodelili lokalnega plezalca, s katerim sta uskladila želje in izbrala eno od plezalnih področij.

Prvi plezalni dan se je začel pod vtisom predavanj in slik prejšnjega dne. Črno-bele slike s platna je zamenjala realnost. Nahajali smo se v Dinas Chromlech in moj soplezalec tisti dan je bil Steve McClure, legenda britanskega športnega in tradicionalnega plezanja. Steve, ki bo prihodnje leto star 50 let, je pred dvema letoma preplezal prvo športnoplezalno smer težavnosti 9b na otoku. Zavedal sem se, da njegov pojem ogrevanja zame pomeni pregrevanje, vendar sem kljub temu takoj ugriznil v vabo ob njegovem prvem predlogu ogrevalne smeri. Seveda me je navilo, skoraj do nezavesti! A je bilo plezanje z njim resnično zanimiva izkušnja, saj ljudje v njegovih letih ponavadi govorijo več o svojih poškodbah in preteklih vzponih, Steve pa je z veseljem govoril o smereh, ki bi jih še rad preplezal. Sicer pa so smeri, ki potekajo levo in desno od legendarne Cenotaph corner, pojem estetike in kljub svoji skromni višini dajejo veliko mogočnejši vtis, kot bi jim ga prisodil po metrih. Po preplezanih petih smereh sem imel roke do tal in Steve se je odločil, da bo še nekajkrat poskusil svoj projekt. Na mojo srečo je bila smer nekoliko mokra in je ni preplezal, tako da mi ni bilo treba spraševati, če ima kdo s seboj kakšen žemar.

Ob večerjah v bližnjem kulturnem domu je ponavadi potekala zanimiva debata o plezanju in temah, povezanih z njim. Gostje iz različnih držav so ob slikah predstavili domače stene in plezarijo v svojih državah. Tako so predavali gostje iz Kazahstana, Južne Afrike, Madžarske in Hrvaške. Ob poslušanju slednjih se mi je res uspelo nasmejati, ko sta sicer nič hudega sluteči par z Reke razglasila Paklenico za alpinistični raj na Hrvaškem. Če bi tako kot v Paklenici opremili stene v južnem Wellsu, bi ta postal drugorazredna destinacija s pregovorno slabim vremenom. V druščini z vsega sveta se je znašel tudi kakšen, ki je prvič v življenju plezal, ne da bi vpenjal svedrovce. Na koncu dneva smo imeli vsi zadoščenje v športnem smislu, zato ni bilo nobene potrebe po alpskem športnem plezanju, ki ga doma nekateri očitno zelo pogrešajo.

Najzanimivejše plezalno področje, ki smo ga obiskali, je bil zagotovo ogromen kamnolom skrilavca, velik za približno deset Calcitovih kamnolomov. V bližini so zrasle vasi in manjša mesta zaradi ogromne potrebe po delavcih. Skrilavec so izvažali po vsem svetu in lastniki kamnoloma so bili med najbogatejšimi ljudmi na svetu. Zdaj je kamnolom nekakšen muzej na prostem in vsa kamnoseška oprema je ostala tam. V kamnitih kočah visijo obleke kamnosekov, kot da bi nenadoma vse pustili in odšli. Delo kamnosekov je bilo zelo nevarno, pogosto so se spuščali po vrvi, da so zvrtali luknje za eksploziv, prižgali vžigalno vrvico in po vrvi pobegnili na varno. V 19. stoletju je bila njihova povprečna življenjska doba 35 let. Nato so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja kamnolom »odkrili« plezalci. Skrilavec je zelo gladek in ponuja malo možnosti za varovanje, zato so številne tamkajšnje smeri redko ponovljene.

Kulturno-plezalni šok je bil precejšen in apetit po kakšni »testpiece« smeri je upadel, vendar se je zaradi tega povečalo zanimanje za okolico. Sektorji plezališča so poimenovani po državah, v katere so izvažali kamnine, na primer Serengeti, Brazilija in podobno. Pri plezanju si moraš večkrat pomagati s kakšno železno cevjo, ki štrli iz stene, kar ponuja zanimivo kombinacijo tradicionalnega plezanja po umetnih stenah.

Gogarth je obmorski klif, ob katerem se največkrat spomnim na plezalca Paula Pritcharda, ki klif opisuje v knjigi Nevarna igra. Obalni travniki se v trenutku prevesijo v 100-metrski prepad. Dostopen je največkrat s spustom po vrvi, zato je treba za vrnitev nujno plezati. S soplezalcem Simonom sva nevede zgrešila dostop in se nato tik nad gladino oceana spraševala, »če je to tista streha od tiste smeri« in podobno. Seveda ni bila, ker sva bila od prave smeri oddaljena 50 metrov in nama ni preostalo drugega, kot da »'nekje pač splezava«. Izbrala sva linijo, ki se nama je zdela najbolj primerna in previdno začela. Lokalni plezalci pravijo, da je pri plezanju v teh razmerah treba upoštevati »Gogarth factor«. Za odtenek slabša skala, vlaga in bližina oceana, sem si mislil. Izkazalo se je, da ni samo to. Plezanje je ves čas potekalo po zavidljivi strmini, vedno je mogoče iti levo ali desno, ampak na koncu zaviješ tja, kamor te zapeljejo obeti boljšega varovanja. Zaloga za pasom počasi kopni, ja, šparat bo treba! Na koncu pa sledi izdelovanje visečega sidrišča v enaki strmini, kot je potekalo plezanje. Pri varovanju soplezalca v mislih premlevam preplezani raztežaj, nič težkega, nič nevarnega, samo neki »Gogarth factor«, ki prikuje plezalčevo pozornost na naslednjo možnost varovanja.

Teden je ob vsakodnevnem plezanju prehitro minil. Velikokrat sem si rekel, da bom naslednji dan počival, potem pa preizkusil nekoliko zahtevnejšo smer. A oddiha ni bilo, posledično tudi ne skalpa kakšne težje smeri. Šestdnevno plezanje mi je že samo po sebi predstavljalo dovolj velik izziv, tako mi žal ni uspelo preplezati tako težkih smeri kot ob prvem obisku Otoka. Plezal sem na pogled do težavnostne stopnje E5, za kaj več ni bilo ....... razmer, če se izrazim v slogu lokalnih plezalcev in brez samokritike. Sicer pa niti ni pomembno, saj se bom v južni Wells vrnil!

V času srečanja mi je uspelo preplezati naslednje smeri, ki sem jih vse preplezal v vodstvu in na pogled:

• Dinas Cromlech:
  • Foil E3/6a, 24 m
  • Left wall E2/5c, 40 m
  • Resurection E4/6a, 44 m
  • Right wall E5/6a, 46 m
  • Cemetery gates E1/5b, 52 m
  • The Monster E2/5c, 21 m
• Diffwys Ddu:
  • Lubyanka E3/5c, 117 m
  • Cwm Glas Bach:
  • Rimsky Korsakov E5/6a, 24 m
  • Rembrant Pussyhorse E3/6a, 21 m
  • The Stebbing E2/5b, 40 m
• Slate:
  • Comes the Dervish E3/5c, 40 m
  • Bella Lugosi is death E1/5b, 25 m
  • Ride the wild surf E4/6a, 45 m
  • Pull my daisy E2/5c, 40 m
  • The Mau Mau E4/6a, 22 m
  • German schoolgirl E2/5c, 22 m
• Tremadog:
  • The weaver E2/5c, 64 m
  • Cream E4/6a, 61 m
  • Vector E2/5c, 75 m
  • The atomic fingerflake E4/6a, 63 m
  • Pincushion E2/5c, 59 m
• Gogarth:
  • The flytrap E2/5b, 82 m
  • A dream of wild horses HVS 5a ,150 m
  • The sun E3/5c, 44 m

Tadej Krišelj