NOVICE  

Vse leto nas je z vzponi in zgodbami, ki po zaslugi prigaranega renomeja sežejo na vse konce sveta, razveseljeval Luka Lindič: edini, ki je konstantno plezal vse leto in vzpone na najvišji ravni nizal tako v ledu, snegu kot skali. Njegova najodmevnejša dosežka sta prvenstvena smer The sound of silence v vzhodni steni Mt. Fay (Skalno gorovje, Kanada) v navezi z Ines Papert in Brette Harrington, posvečena preminulemu prijatelju, soplezalcu, in End of silence (severna stena Feuerhörndla, X+, 350 m), mojstrovina Thomasa Huberja, ki sodi v slovito alpsko trilogijo modernih športnih smeri. Za morda najbolj iskreno navdušenje med domačim alpinističnim občestvom sta z aljaško avanturo poskrbela Miha Zupin in Janez Svoljšak. Trije tedni samotne in oddaljene pokrajine, pet zahtevnih prvenstvenih smeri, trije še neosvojeni vrhovi. Doživetje brez primere, alpinizem v popolnosti. Žal je preostale bolj ali manj izstopajoče vzpone pretekle sezone zasenčila Svoljšakova smrt na odpravi v Pakistanu - bil je eden vodilnih alpinistov mlade generacije v svetovnem merilu, ki je v slabem desetletju v gorah doma in na tujem pustil neizbrisen pečat.

Odpravarsko leto sta sicer odprla Lačen in Gradišnik v Patagoniji; uspel jima je lep vzpon (Lačen prosto in v vodstvu) v Pilar Goretta (del Fitz Roya) po smeri Mate, Porro y Todo lo Demas. V Himalajo se je spomladi podala s strani KA izdatno podprta akcija mladinskega pogona - s Chamlangom kot glavnim ciljem. Večinoma prvič v visokih gorah so mladenki in mladeniči pod vodstvom Blaža Navršnika in Nejca Marčiča obdelovali pretežno vrhove okoli baze, zarisali nekaj lepih smeri, glavni cilj pa pustili nedotaknjen. Nepalski Rolwaling sta spomladi na kratko obiskala Močnik in Gorenšek ter potegnila novo smer v manj pomembnem grebenu nad dolino. Topli del leta je zaznamovalo nekaj društvenih akcij v Peruju, na Denaliju in v kanadskih Bugaboojih, največ pa je gotovo obetala odprava SMAR pod vodstvom Luke Stražarja v indijski Zanskar, na območje gore Hagshu. Soočeni s posledicami globalnega segrevanja ozračja so po aklimatizaciji ostali zgolj pri (dobrih) poskusih v svojih ciljih; naveza Stražar-Levičnik-Štular je zmogla severno steno Hagshuja po prvenstveni smeri, a žal ostala brez vrha, Volontarja in Oražma pa so venomer ustavile objektivne nevarnosti. Ekipa SMAR se je sicer pod vodstvom novega vodje Aleša Česna dobro ujela ter poleg odprave izpeljala še načrtovani akciji v pogorje Ecrins in jordanski Wadi Rum ter izkazala gostoljubje gruzijskim in bosanskim alpinistom.

Topli del leta je prinesel dogajanje v okvirih običajnega. Hladni majski dnevi so botrovali postopnemu obisku resnejših sten. Oživela je nizka stena Kozjeka, ki sta ji Mavhar in Volk dodala smer Arhivski kader; aktivna sta bila tudi v Krofički in ustvarila Modrost starega učitelja. V Skuti sta plezala Debeljak in Pintar (Sončina direktna), odlično sezono je znova sestavil Lačen, ki je Patagoniji in smerem na Lofotih dodal še kombinacijo Na drugi strani časa s Srpom v Steni in nekatere druge zahtevne smeri. Levičnik in Štular sta oddelala tris Skalaških v enem dnevu, v Steni je, poleg pogosto plezanih smeri v zahodnem delu, omembe vredna redka ponovitev Stebra Franca Jožefa (Balažic-Plohl). V drugi polovici poletja je obleganje doživel martuljški konec - Široka peč je bogatejša za dve smeri: Steber (Karo-Lindič) in Duh klasike (Debeljak-Pintar). Slednja sta dodala zahtevno prvenstveno (delno v območju že obstoječe Pretnarjeve) še v Rakovi špici - Mana v nebo. Pintar je z Grmovškom skalno sezono končal v Višu - v duhu časa sta smer poimenovala Ni planeta B. Poleg odličnih skalnih podvigov Lindiča je za najodmevnejšo in najbolj doživeto zgodbo poletja poskrbel prav Grmovšek. V predostenju Križevnika je dokončal svoj štiriletni projekt - Frančkova šola - in ga z bogatim zapisom posvetil legendarnemu alpinistu. Odličen nabor skalnih smeri (Nebeška streha, Čingul maki, Campagni di merenda, Das phantom der Zinne ...) je z različnimi soplezalci v svoj bogat opus dodala Jakličeva - večino naštetih je odplezala na pogled ali flash.

Komisija za alpinizem PZS je dokaj mirno plula med rednim delom in številnimi idejami, za katerih izvedbo pa se kaže kronično pomanjkanje energije (in vizije?), kar resno kliče po večjem vključevanju posameznikov za skupno dobro. Radosti mnoštvo prijav na tabore perspektivcev (čeravno so, po oceni vodij, dostikrat uspešnejši po družabni plati kot po kakovosti vzponov), žalosti duh usihanja mnogih alpinističnih kolektivov. In medtem ko se domača scena še naprej giblje v zatišju napetosti med klini in svedrovci, kjer pa se z novim letom končno le nakazujejo konkretnejše poteze, in je - ob malce potuhnjenem kresanju mnenj (je »naš« ali ne?) - Tomaž Rotar po Everestu in K2 vknjižil še Kangčendzengo, vse bolj kot posamezniki, ki si zaslužijo le čestitke, v oči bode povprečnost, ki zaseda mesta v poročilih in novicah. V dobi vsesplošne dosegljivosti, družbenih omrežjih in poplave novic se na alpinistični sceni soočamo z veliko krizo poročanja, novičarstva. V strogo samozadostni, pokončni drži nas očitno ne skrbi za nasledstvo, ki se mu bo morda zabrisala sled pravih avantur, doživetij in smeri prvopristopnikov, ki bo - nezmožno ločiti zrnje od plev - morda ostalo brez svetilnikov, nemočno v boju s sodobnimi FB pozerji in teptalci uhojenih poti, preplezanih smeri. Iskreno upam, da ne, pa vendarle: so nam, odrinjenim med relikte, uvrščenim na seznam nesnovne kulturne dediščine UNESCO, v družbo tistih, ki jih zgolj še oživljajo ali obujajo, šteti dnevi?