|
Ko sem se aprila leta 1948 povzpel po vzhodnem grebenu na Ojstrico, sem opazil lepe stene nad Robanovim kotom, od Križevnika do Velikega vrha. Območje mi je bilo neznano. Vedel sem le, da je tam plezal legendarni Franc Herle, znan po svoji smeri v severni steni Ojstrice. Odločil sem se raziskati ta predel. Na sestanku AO Ljubljana Matica sva se za vzpon v Poljskih Devicah dogovorila z Janezom Zupetom, ki sem ga spoznal dva meseca prej na plezalnem tečaju na Kamniškem sedlu. Šestnajstega junija sva se s kolesi in vso opremo iz Ljubljane odpeljala proti Kamniku in čez Volovljek v Robanov kot. Danes je tam asfaltirana cesta, takrat pa je bil to komaj prevozen kolovoz. Za zavoro sva uporabila veliko vejo, ki sva jo s prusikom privezala na kolo. V dolini do Luč je bilo bolje. Prespala sva na seniku Robanove kmetije. Tu sva dobila tudi mleko, in ko so videli, kam greva, celo klobaso in žgance. To je bil za naju pravi praznik. S seboj sva vzela le nekaj kruha, sladkorja in jabolka ter konzerve mesa, krvavic in margarine, ki jih je tedanja država dobila v obliki mednarodne pomoči (UNRA). Prijazen sprejem pri Robanu je nepozaben. Presenečeni so bili tudi nad najinim kolesarskim dostopom iz Ljubljane. Načrt, da se bova s kolesom vrnila čez Logarsko dolino in Kamniško sedlo, sva seveda zamolčala. Naslednjega dne sva zelo zgodaj zapustila kmetijo in po dveh urah hoje skozi gozd dosegla travnato gredino pod steno. Podrobnosti se danes ne spominjam več. Le previs v zgornjem delu pred položnim kaminom je delal nekaj preglavic. Do previsa sem plezal z okovanimi čevlji, tam čez pa s plezalnimi čevlji s filcem. Čevlje sem obesil okoli pasu.
Plezala sva na tretjo glavo Poljskih Devic. Bil je lep dan, sestopila sva okoli Velikega vrha do Žvižgavca in po označeni poti v dolino. Mimo Rogovilca in Solčave sva hitro dosegla Logarsko dolino. Skoraj do slapu Rinka sva vrtela pedala, potem pa dala do Okrešlja kolesi na ramena. Mimo koče po travniku pa je spet nekako šlo s pedali. Potem pa znova čez ramena do Kamniškega sedla ... Do koče nekaj metrov navzdol sva se seveda peljala. Planincev takrat še ni bilo, le oskrbnik Tone Erjavšek naju je malo debelo pogledal. »To vidim prvič,« je dejal. Navzdol do Klina sva morala večkrat sestopiti. Tudi tu sva vsak na svoje kolo privezala veliko vejo rušja. Od Klina do Rokovnjaških lukenj je še nekako šlo, pravo presenečenje pa je doživela skupina planincev na ravnem delu v pobočju Brane. Pot je tam zelo ozka in na eno stran prepadna. Pasti s kolesa bi lahko bilo usodno. In ravno tu smo se srečali. Pred nama so obstali kot okameneli. Midva sva s koles seveda sestopila in ju dvignila, da so lahko šli mimo. Kaj so si mislili o naju, lahko samo slutim. Tudi sam take vožnje ne bi več ponovil. Potem je bilo bolje in do Žagane peči se je dalo lepo peljati. V Ljubljano sva se vrnila v večernih urah. Tako je potekala verjetno prva gorskokolesarska tura čez Kamniške Alpe.* Dogodek pa je kmalu šel v pozabo, saj se je takrat s kolesi bolj vozilo po mestih in na krajših razdaljah, saj kolesa za podobne podvige niso bila primerna.
S kolesi pa smo se vozili tudi pozimi. Ko smo 14. in 15. marca z Verovškom in Zupanom prečili osrednji greben Kamniško-Savinjskih Alp od Rink do Grintovca, smo se vračali s kolesi. Sredi noči mi je nekje pri Črnučah spustila zračnica. Ko smo jo zakrpali, nisem našel ventila. Vse naokoli smo ga v snegu iskali, a bilo je že temno in komaj se je kaj videlo. Naposled se je le našel v hlačah, kamor je zašel skozi luknjo v žepu. Tega se še danes dobro spominja tudi France Zupan.
* Kolo je s severne strani čez Kamniško sedlo verjetno prvi prinesel Kamničan Slavko Jesenovec, predvojni slovenski kolesarski tekmovalec, in se navzdol seveda tudi peljal, kolikor je šlo ... (op. Franceta Malešiča)
>>> Odlomek je iz knjige Tista lepa leta: Spomini Rada Kočevarja avtorjev Rada Kočevarja in Mojce Volkar Trobevšek (Planinska založba PZS, 2019).
Rado Kočevar (1928), leta 2018 skupaj s Francetom Zupanom prejemnik priznanja PZS za življenjsko delo v alpinizmu,
je eden najuspešnejših slovenskih alpinistov. Pripadal je prvi povojni
generaciji, ki je v takratni alpinizem vnesla nekaj športnega duha, nov
pristop k plezalnim problemom in predvsem drznost. Po vojni so začeli
tako rekoč od začetka. Večkrat lačni kot siti so se najprej lotevali
ponovitev predvojnih smeri in se učili od velikih mojstrov, ki so po
vojni počasi zaključili alpinistično pot. Potem so prišle na vrsto
prvenstvene. Od leta 1946 do sredine petdesetih so se lotevali smeri, ki
so bile za tiste čase na meji možnega. S peto in zgornjo šesto
težavnostno stopnjo so dosegli in presegli dosežke predvojne generacije
in opravili tudi z nekdanjimi predsodki. »Radova zgodba na
videz ni dramatična, ni senzacionalna in ni napeta. V sodobnem svetu, ki
je velikokrat poln lažnivega blišča in zaigranih čustev, se ne počuti
najbolje. Ta zgodba je polna malih korakov, velikih odločitev, trdega
dela, tovarištva, pristne ljubezni do gora in sočloveka ter neomajne
vztrajnosti, ki so iz Rada ustvarili vrhunskega plezalca in vrhunskega
človeka.«- Mojca Volkar Trobevšek, urednica in soavtorica knjige ------------------------- Povezane novice:
|
Prijava na E-novice
Naveza
English language
Društveni portal 
Za oddajo komentarja se 
Prijava
O avtorjih