Zakaj ste se ravno letos odločili, da boste prehodili SPP?
Letos so mi zaradi koronakrize odpadle vse načrtovana tekme ultramaratonov, zato sem se odločil, da bom poskušal uresničiti dolgoletno željo; preteči oziroma kar najhitreje premagati v samooskrbi, torej brez podporne ekipe in brez pomoči na trasi. Na delih trase je tekla z mano tudi žena Marjeta, ki prav tako teče ultramaratone ter v drugem delu Matej Sušnik, ki je premagoval polovičko SPP, s štartom iz Mojstrane.
Kdaj in kaj je bilo na poti najhuje? Najhuje mi je bilo, ko me je od Golice proti Mojstrani presenetila močna toča v dveh intervalih, zaradi slabe označenosti sem se tudi precej namučil z orientacijo. Je pa zaradi "slabše" označenosti na vitalnih delih trase (povezovalni deli med točkami, pri sestopih iz določenih vrhov, nadaljevanje s koč) bilo pretečenih kar nekaj dodatnih višincev in kilometrov. Drugič bo bolje.
Kaj ste jedli za zajtrk? Nisem imel redne prehrane, saj sem bil odvisen od njene dostopnosti. Kakšen dan sem izvisel, včasih sem si pa obrok v planinskih kočah privoščil dvakrat na dan. Predvsem sem bil pozoren na vnos tekočine. Kolikor je to bilo mogoče.
Koliko denarja sta zapravili na poti? Trenutno še ne vem, kolikšen je bil celoten strošek, ampak je minimalen glede na dolžino "dopusta". Cene prenočišč v planinskih kočah so s planinsko izkaznico ugodne, prav tako tudi hrana.
Srečko in Marjeta Gomilšak sta SPP začela skupaj, pot je zaključil zgolj Srečko. (Foto: osebni arhiv)
Ste imeli ves čas vklopljen telefon? Telefon sem imel ves čas vklopljen, se mi je pa vmes izpraznila baterija na območju Jezerske Kočne in kasneje še pred Nanosom.
Ste poslušali glasbo oziroma katero pesem ste si vmes zaželeli in zakaj? Glasbe nisem poslušal, se mi je pa vmes porodila oz. prikradla kakšna naključna pesem, ki me je nato spremljala kar nekaj kilometrov. V evforičnih trenutkih v drugem delu trase je bilo tega več, od Vremščice naprej proti morju pa skoraj pravilo.
Kakšna »razodetja« ste doživeli na poti? Trasa SPPja mi je ponudila stik s prečudovitimi kotički Slovenije, ki jih sicer verjetno ne bi spoznal.
Kako in koliko ste dejansko spali na poti? Spanje sem moral prilagajati dostopnosti planinskih koč, kar pomeni, da sem kak dan moral zaključevati precej hitro (na Kriških podih ob 18.uri...), kak dan se je pa zavlekel precej v noč in trajal tudi 23. ure (Kriški podi-Prehodavci). Od Tržiča do doline Vrat pa nisem spal zaradi nepremišljeno zaužite hrane in posledično velikih prebavnih težav.
Na Jalovcu
Koča, na kateri ste se najbolje počutili? Najbolje sem se zaradi gostoljubnosti počutil na Koči na Zelenici in Kamniškem sedlu, najslabše pa na Kališču.
Koliko žuljev ste »sanirali« oziroma »pridelali«? Žuljev kljub dežju nisem dobil vse do Nanosa, verjetno zaradi obutve, ki mi je zelo ustrezala. Zadnji dan sem pa začutil rahlo pekočino na obeh petah in žulja sta bila "inkluzive".
Česa ne bi več ponovili? Ob naslednji priložnosti ne bi več ponovil "fast food" omame ter orientacijskih napak, predvsem v Kamniško-Savinjskih vršacih, sestopu iz Grohota ter dodatnih kilometrov iz Golice proti Dovju.
Kateri del oblačila je bil popolnoma odveč? Oblačil sem imel s sabo ravno pravšnjo mero, tako da okrog tega ne bi nič spreminjal.
Koliko je bil težak nahrbtnik? Teža nahrbtnika se je po trasi zelo spreminjala, odvisno od odseka in dostopnosti do hrane. Sam sem sicer po dolgoletnih izkušnjah planinarjenja, alpinizma in ultratraila, mnenja, da nahrbtnik ne sme (zaradi varnosti in boljše funkcionalnosti organizma) vsebovati "balasta", mora pa vsebovati najnujnejše in obvezne stvari, ki naj bodo v minimalističnih izvedbah; ultralahka oblačila...
Ojstrica
Naslednji izziv? Naslednji izziv je seveda tekma Megarace 1001k (ultratrail 1001 km, 30000 vm, ki poteka po treh državah; Nemčija, Avstrija, Češka), na kateri nas bo nastopilo 110 tekmovalcev iz celega sveta in je bila iz letošnjega septembra prestavljena na september 2021. Tudi ta odpoved je bila razlog, da sem lahko letos zaužil lepote SPP-ja.
Slovenska planinska pot (SPP) je najbolj priljubljena vezna pot v Sloveniji ter ena najstarejših v Evropi in na svetu. Za boljši občutek in orientacijo se na pot podajte z vodnikom Slovenska planinska pot, ki so ga napisali prekaljeni pisci gorniške literature Gorazd Gorišek, Mojca Stritar Kučuk in Andraž Poljanec. O priljubljenosti SPP priča podatek, da je bilo prodanih že več kot 100 tisoč Dnevnikov s SPP, v celoti jo je prehodilo 10.522 ljudi.
|
Barbara Gradič Oset
Preberite še ostale zgodbe s Slovenske planinske poti:
Na Slovenski planinski poti prišla do novih spoznanj Za rojstni dan plesala na Krnu Kljub številnim žuljem in želodčnim težavam ne bi ničesar spremenila Marjan Zupančič ne bo več podiral rekorda SPPja
|