Prehodili ste ne samo slovenske, temveč tudi tuje gore. Jih je med sabo sploh mogoče primerjati?
Kar se tiče priprav na vzpone, jih je seveda mogoče primerjati. Povsod gre za ista vprašanja, oprema, razmere, vreme, orientacija in tako naprej. Vsa gorovja niso takšna, kot so na primer naše Julijske Alpe. Že malce bolj na zahod proti Dolomitom se začnejo razlike, da ne govorim o ledeniškem svetu. Tudi daljna Japonska, ki je opisana v zadnjem poglavju, je čisto nekaj drugega, kot so gore pri nas.
Daljna Japonska (Foto: osebni arhiv)
Kot rečeno, povsod si ti sam, gora in način, kje in kako se je boš lotil. Pristop je enak, pot do tja pa spet različna. Ampak ravno ta različnost privlači. Da ni vse po istem kopitu.
Kateri od vzponov v knjigi ima za vas posebno mesto?
Težko bi rekel, da ima kakšen vzpon posebno mesto. Verjetno bi se odločil za tistega, ki je bil še posebej začinjen. Recimo Zwelfer s hudo nevihto v sestopu. Dent Blanche, kjer sva z Ireno plezala v hudem vetru in mrazu. Ali pa plezanje v Planjavi s sinom, natančno eno leto po njegovem strašnem padcu, ki ga je čudežno preživel. Ima pa knjiga rdečo nit in ta je razvidna iz naslova: tipanje v neznanem. Naslov se nanaša na turo, ki niti ni kako posebej izstopala, le v tem, da sva jo opravila v dveh etapah, ker prvič nisva bila uspešna. In tako je v bistvu povsod.
Vedno se znajdeš pred neznanim in iščeš prehode - ali tehnično, ali orientacijsko, ali pa kako drugače začinjene. Če bi res moral izločiti eno turo, potem bi tisto v poglavju Čudoviti svet karnijske divjine, kjer gre za vzpone na malokomu poznane in odmaknjene gore: Cima Vezzana, Cima dei Vieres in Monte Turlon. Tam je res čudovito.
Česa so vas gore naučile?
Gore me še vedno učijo ... Tega, kar so me naučile do zdaj, je pa cela vrsta. Težko bi navedel prav vse, bi moral temeljito razmisliti. O tem med vrsticami tudi pišem. Medtem ko se kje vzpenjam, razglabljam o tem in onem, kar počnemo v gorah. Kot je zapisal urednik Miran Hladnik, sem tudi malce poučen ... Tega se je v bogatih letih nabralo kar precej. Recimo skromnosti.
Na vrhu je čas za pisanje zapiskov (Foto: osebni arhiv)
Spoštovanja ciljev, ki si jih zadaš. Spoznavanje sebe v stresnih situacijah in neugodnih okoliščinah. Gibanja v naravi in stenah. Pa prijateljstva, zavedanja, da si lahko komu v pomoč ali pa kdo drug tebi. In veselja! Ob doseženem, ob kolegih, ki so s tabo. Gore nas tudi združujejo, kar se še posebej čuti v tujini, kjer smo vsi tujci. No, razen če nisi ravno na Matterhornu.
***************** Več v knjigi Tipanje v neznanem Vladimirja Habjana (Planinska založba PZS, 2020).
Barbara Gradič Oset
|