NOVICE  

 Pri tem vsekakor ne smemo spregledati deleža Skalašev pri gradnji bivakov, kar je omogočilo alpinistično dejavnost tudi v bolj odmaknjenih predelih in v vseh letnih časih. Gledano z današnjega zornega kota sta tako Slovensko planinsko društvo kot Turistovski klub Skala s svojim delovanjem, čeprav z razlikami v usmeritvah, skupaj prispevali k usklajenemu razvoju planinsko-gorniške dejavnosti v obdobju pred drugo svetovno vojno.

Obdobje delovanja TK Skale velja za eno najbolj vsestransko bogatih v slovenski planinski - gorniški zgodovini. Namen TK Skala je bilo gojiti poletni in zimski alpinizem, smučanje in gorsko fotografijo. Klub je bil ustanovljen na svečnico, 2. februarja, leta 1921. Kasneje so ustanovili več podružnic in sicer v Bohinju, na Jesenicah in v Lučah.


V dvajsetih letih delovanja je klub zrasel v močno avantgardno organizacijo, v kateri je bilo članstvo čast - član pa ni mogel postati kdorkoli. Fantje skalaši so želeli »dejanj, ki vsebujejo telesni napor, premagovanje in spoznavanje samega sebe, svojih telesnih in duševnih zmožnosti, ki se pri plezanju razvijejo do dramatične napetosti,« je zapisano v knjigi Slovensko planinstvo avtorja Petra Mikše in Kornelije Ajlec. Eno osnovnih poslanstev Turistovskega kluba Skala je bilo širjenje skalaške misli po vsej Slovenij. Svoje društvo so pojmovali kot izrazito vzgojno organizacijo. 

»Skala ni rušila, čeprav je nastala iz upora, temveč je gradila.« Miha Potočnik

Po prihodu Klementa Juga v TK Skala 1922 so se alpinistični vzponi članov dvignili na evropsko raven. Ustvaril je prvo jasno ideologijo alpinističnega dela TK Skale, s svojimi vzponi je začel osvajalno dobo slovenske alpinistike. 

Po Jugovi smrti leta 1924 je v TK Skala prišlo do skoraj popolnega alpinističnega zatišja. Klub je iz nekakšne otopelosti potegnila generacija ljubljanskih in jeseniških plezalcev, ki so ob Jugovi smrti šele začenjali plezati. To sta bili Mira Marko Debelak, Pavla Jesih, Joža Čop, Miha Potočnik, Stanko Tominšek in drugi. 

Začeli so razvijati plezalno tehniko, preplezali so vedno zahtevnejše smeri in do leta 1932 so alpinisti opravili številne plezalne vzpone v Alpah, ponovili skoraj vse nemške smeri v Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alpah.

Znotraj kluba so bili uspešni tudi številni odseki, kot recimo fotografski, ki je promoviral slovenske gore. Pod vodstvom režiserja Janka Ravnika je leta 1931 nastal prvi slovenski nemi, delno igrani, delno dokumentirani celovečerni film V kraljestvu Zlatoroga. 

»Izoblikovali so lik alpinista, lik gornika, ki še danes mnogim ljudem služi kot vzor in bo tak tudi ostal.« (Miha Potočnik,1961)

V začetku druge svetovne vojne je klub prenehal delovati. V devetdesetih letih dvajsetega stoletja je njegov duh ponovno oživel. Z namenom združevati gorniške klube in gojiti slovensko gorniško izročilo je v obliki zveze gorniških klubov 23. junija 1997 nastal Slovenski gorniški klub Skala, zveza gorniških klubov, ki je združil že leta 1995 ustanovljen Slovenski gorniški klub dr. Henrika Tume v Ljubljani.

»Biti skalaš je pomenilo človeka v gorah, na katerega si se lahko zanesel. Zato so bili skalaši načelni, včasih morda bolj, kot je bilo treba. Skalaštvo je pomenilo način življenja, ki je imel mnoge pozitivne vplive na duha in telo, kar v današnjem jeziku pomeni živeti običajno športno življenje, vendar ne vrhunsko ali celo astetsko. In vendar TK Skala ni strmel za elitizmom, temveč za prevlado kvalitete nad kvantiteto.« (Tone Strojin: Zgodovina slovenskega planinstva: Slovenska planinska organizacija)