NOVICE  

Ti se razprostirajo vse do vrha troposfere in na nas, poleg dežja in toče, stresajo še bliske, njihov grom pa se sliši daleč naokrog. Jeseni se vreme spet začne postopno umirjati, a jugozahodni veter in še vedno toplo morje prineseta sive in z dežjem polne nimbostratuse, ki nam pogosto prinašajo jesenske poplave.
Kako torej prepoznati in pravilno kvalificirati oblake, ki jih zagledamo na nebu? Oblake delimo na deset rodov, vsak od teh pa vsebuje številne vrste in podvrste. Vseh oblakov še marsikateri meteorolog nima v malem prstu, zato se tokrat posvetimo le rodovom.

Skica rodov oblakov. Vir Gregor Skok. Uvod v meteorologijo.

Različni tipi oblakov se pojavljajo v ozračju na različnih višinah. Oblake v grobem delimo na nizke, ki jih najdemo le nekaj metrov nad tlemi, pa vse do dva kilometra nadmorske višine, srednje, ki so med dvema in šestimi kilometri, ter visoke, ki kvarijo modrino neba med šestimi in dvanajstimi kilometri. Višino, na kateri se oblaki nahajajo, je precej težko določiti na oko, pri kvalifikaciji oblakov nam zato pomagajo njihove različne oblike. Prevladujeta dve; to sta kopasta in plastovita. Pri kopastih oblakih je spodnji rob običajno raven, zgornji pa razgiban v obliki stolpov in kupol. Pri njih sta vertikalna in horizontalna razsežnost večinoma primerljivi. Plastovite oblake prepoznamo po razmeroma homogeni plasti brez izrazitih posameznih delov, običajno imajo horizontalno razsežnost večjo od vertikalne.

Pa začnimo pri nizkih oblakih. Gotovo je na nebu najlažje prepoznati kumuluse. Po obliki so kopasti, spodnji del oblaka je raven, zgornji pa podoben ovčicam ali cvetači. Običajno so bele barve in večinoma predstavljajo oblake lepega vremena. Tega pa ne moremo reči za nimbostratuse. Če je nad vami siva debela oblačna plast, iz katere padajo enakomerne, dalj časa trajajoče padavine, je to gotovo nimbostratus. Nimbostratus je zato preprosto ločiti od stratusa, saj stratusna siva oblačna plast ne prinese padavin. Stratus, prav tako kot nimbostratus, prekrije celo nebo, zaradi česar se skozenj Sonca niti ne vidi. Padavin pa ne prinesejo niti zadnji izmed nizkih oblakov - stratokumulusi. Njihovo ime je sestavljeno iz stratusa in kumulusa, torej so sestavljeni iz velikega števila kumulusov, ki prekrijejo večji del neba, a je med njimi vidna tudi modrina.

Včasih smo v hribih med dvema plastema oblačnosti, pod nami je megla ali stratusni oblak, nad nami pa altokumulusi. Foto Veronika Hladnik Zakotnik

Podobna imena imajo tudi srednji in visoki oblaki, le da poleg besed kumulus in stratus nastopata predponi alto in ciro. Običajno so ti oblaki bolj beli od nizkih oblakov, njihove razsežnosti pa so manjše. Tako kot stratus sta tudi altostratus in cirostratus plastovita oblaka in večinoma prekrivata celo nebo. Od stratusa sta nekoliko svetlejša, prej bela kot siva, cirostratus je celo nekoliko prozoren. Tudi tanjša sta, predvsem skozi cirostratus se zato okoli Sonca lahko vidi svetel obroč, ki mu rečemo halo. Cirostratusu pogovorno rečemo tudi ciroza.

Podobno kot nizki so tudi srednji in visoki oblaki kumulusi, in sicer se imenujejo altokumulusi ter cirokumulusi. Po velikosti so manjši kot kumulusi ter skupaj s cirusi, ki spadajo med visoke oblake, vsaj deloma ohranjajo modrino neba. Ciruse prepoznamo po vlaknasti obliki z raztrganim ali razcefranim videzom.

V posebno skupino spadajo vertikalno razsežni oblaki, ki so debeli vsaj nekaj kilometrov. Njihov spodnji rob je običajno na višini nizkih oblakov, zgornji pa na višini srednjih ali visokih oblakov.

Primer oblakov, ki se raztezajo preko vseh plasti troposfere, so nevihtni oblaki ali kumulonimbusi. Iz njih se večinoma izlijejo kratkotrajne padavine v obliki ploh ali intenzivne v obliki neviht. Prepoznavni del nevihtnih oblakov sta tudi zvočni in svetlobni učinek - grom ter strela.

Zgoraj omenjenim desetim rodovom oblakov dodajmo še enega, ki v zadnjih letih pogosto nastane na nebu ter ga vsak opazovalec neba hitro prepozna in pravilno poimenuje. Ob dovolj veliki vlažnosti zraka na višinah, kjer letijo letala, se tudi sledi, ki nastanejo za letalom, spremenijo v oblak, ki ima svoje ime: kondenzacijske sledi ali letalski oblaki.

Za marsikoga najlepši oblaki so kumulusi. Njihova prepoznavna oblika spominja na cvetačo ali ovčice. Foto Veronika Hladnik Zakotnik.

Katere vrste oblakov torej največkrat srečamo v hribih? Velikokrat se zgodi, da so vrhovi gora v oblakih. V hribih to opazimo kot meglo, nahajamo se torej najverjetneje znotraj stratusnega oblaka. Če nam družbo pri pohodih delajo snežinke ali dežne kapljice, je nad nami verjetno nimbostratus, če slišimo grmenje ali vidimo blisk, pa se je nad nami razvil kumulonimbus. Ob vročem vremenu bomo veseli, če vsaj za kratek čas Sonce zakrije kakšen kumulus, vremensko spremembo v prihodnjih dneh pa nam bodo napovedali cirostratusi. Ob naslednjem odhodu v hribe poglejte v nebo in poskusite določiti, kateri oblaki so nad vami, če le niste izbrali preveč jasnega vremena za svoj pohod. Številne primere fotografij oblakov in njihovih imen si lahko ogledate na spletni strani atlasa oblakov Svetovne meteorološke organizacije. Tam boste našli tudi mnoge podvrste oblakov, ki se pogosto pojavljajo tudi pri nas.

Veronika Hladnik Zakotnik