Pogovarjali smo se z Marjeto Keršič Svetel, veliko ljubiteljico gora, naravovarstvenico, interpretinjo naravne dediščine na zavarovanih območjih, morda pa jo najbolj poznate s televizijskih zaslonov, ko je leta nazaj pripravljala in vodila čudovite oddaje Gore in ljudje.
Drugi intervju je s plezalko Martino Čufar Potard, nekdanjo svetovno prvakinjo v težavnostnem plezanju in večkratno zmagovalko na tekmah svetovnega pokala, ki je osvetlila olimpijsko zlato najboljše plezalke na svetu, Janje Garnbret, na letošnjih olimpijskih igrah v Tokiu.
V sredici Z nami na pot se podajamo v Obsotelje, kjer nas Franci Horvat vabi na Plešivec nad Olimjem, Bredič, Silavec in Vetrnik.
Pišemo še o prvem slovenskem sedemtisočaku, o Domu Planika pod Triglavom, ki praznuje letos stodeset let, pa o merjenju višine Triglava, o radijskih javljanjih iz planinskih koč, in tudi o tem, kako najti dobrega oskrbnika koče. Osvežili smo se še med slapovi in dolinami, v prvi pomoči pa boste našli številne koristne napotke in vzgojne vsebine.
Sledijo stalne rubrike: Planinčkov kotiček z vilo Krivopetko, novice iz vertikale, pisma bralcev, literatura, planinska organizacija, v spomin.
Iz uredništva vam želimo vam prijetno branje Planinskega vestnika! Poiščite ga v svojem kiosku, spletni Planinski trgovini, naročniki pa kar doma v svojih nabiralnikih.
Uvodnik, kazalo
VISOKO DRŽAVNO ODLIKOVANJE
Red za zasluge
TEMA MESECA
Triglavski narodni park
INTERVJU Marjeta Keršič Svetel
KOLUMNA Kako najti dobrega oskrbnika
Z NAMI NA POT Prezrto neokrnjeno območje
PLANINČKOV KOTIČEK
Vila Krivopetka dopostuje
SLAPOVI IN DOLINE Več kot navaden potep
ZGODOVINA Nespremenjena že 110 let
PLANINSKA ZGODOVINA Hacquetova vloga pri merjenju višine Triglava
INTERVJU
Prvi program v hribih
DRAMA V HINDUKUŠU Prvi slovenski sedemtisočak
ZADNJE PISMO Nada Ružić Kostanjevic
PRVA POMOČ Vse je (lahko) strup
INTERVJU Tri discipline v nekaj urah je preveč
NOVICE IZ VERTIKALE
PISMA BRALCEV
LITERATURA
PLANINSKA ORGANIZACIJA
NOVICE
V SPOMIN
|
|
OD TRNJA DO ZVEZD IN NAZAJ
»Kličem iz urada predsednika države,« je povedal glas iz telefona, ko sva se konec julija z Ireno vozila po italijanskih avtocestah dopustu naproti. Čez nekaj trenutkov se je oglasila vodja kabineta in povedala, da ima veselo novico. Predsednik Borut Pahor mi bo čez en mesec v predsedniški palači izročil red za zasluge, ki ga prejme Planinski vestnik. Tako se je začela pravljica, ki ni izmišljena, pač pa še kako resnična in je trajala kar cel mesec avgust. Ves ta čas so namreč potekale priprave na slavnostni dogodek. Treba se je bilo dogovoriti sto stvari, od tega, kdo vse bo prisoten, pa vse do tega, kaj bomo oblekli ...
Po vseh pripravah je le prišel dan D, ko smo se člani uredniškega odbora, predsednik Planinske zveze in generalni sekretar zbrali na platoju med predsedniško palačo in Cankarjevim domom. Mene so hitro potegnili v dvorane, kjer smo pred dogodkom dobre četrt ure v sproščenem vzdušju trije slavljenci klepetali s predsednikom in njegovimi sodelavci. Vodja kabineta me je povabila, naj jim razložim, kako je možno, da je Planinski vestnik uspel preživeti toliko let, celih 126.
V tem trenutku sem se zazrl v preteklost in se poskušal vživeti v vseh sedem urednikov pred mano. Kako si predstavljati, koliko naporov so vložili v svoje delo urednika, koliko odrekanj je bilo potrebno, s koliko težavami so se spopadali. Skoraj nepredstavljivo. Težko si namreč predstavljam, kako so recimo med drugo svetovno vojno uspeli zbrati vsa besedila in stiskali glasilo. Pa kako so reševali mnoge zaplete s pomanjkanjem sredstev? Mnogo, mnogo tega bo ostalo skrivnost, zagotovo pa je jasno, da so vsi uredniki delali s srcem in žarom, ki ga v sebi nosimo tisti, ki zahajamo v gorski svet in ga poskušamo približati množicam. Obenem sem spoznal tudi daljnovidnost prvega vodstva planinske organizacije, ki se je zavedala pomembnosti medija, ki informira, razsvetljuje in povezuje.
V teh dneh smo prejeli vrsto čestitk, za katere se na tem mestu vsem zahvaljujem. Naj delček tega delim tudi z vami. Kolega urednik Žarko Rovšček iz Tolmina je takole napisal: »Jaz vidim podelitev kot (obvezen) podaljšek 125-letnega jubileja Planinskega vestnika ali nujno oddolžitev države generacijam, ki so ga ustvarjale. Ne morem pozabiti »vaših nebes« v Mojstrani, res prijeten in hudomušen (za nepoznavalce tudi poučen) način obeležitve jubileja. (Mišljena je veseloigra v Slovenskem planinskem muzeju, kjer smo igrali vsi člani uredništva z vsemi lektoricami, predsednikom PZS in referentko za Planinski vestnik.) Sedaj pa že povezujem domačo sceno (Ireno v halji) in tebe s kravato, saj gre za simboliko. Halja (seveda z Ireno) je prepričljivo pričarala vajino domače okolje, jaz sem jo razumel kot večini skrito ozadje nastajanja revije. Tistega, ki je globoko vpleten v tako ustvarjanje, gotovo preganjajo misli in skrbi o konceptu, poslanstvu, nazadnje roku izdaje, celo med sproščenimi trenutki doma. Gotovo gre za stalen miselni proces, ki ga je težko izklopiti; če drugega ne, je prisoten nekje v miselnem ozadju. V tem je tudi vsa teža bremena odgovornosti urednika. Lahko mi kadarkoli zatrdiš, da je to delo užitek. Seveda je, a je na trenutke, ko pritisne ura, tudi tlaka. Sočustvujem, obenem pa čestitam!
Na drugi strani tega loka je tvoj portret s kravato (tak je te dni krožil po medmrežju), ki simbolizira slavnost jubileja, obračuna rezultatov dolgoletnega dela. Ob 125-letnici (ob vsem spoštovanju uredniškega odbora) pripada kravata glavnemu »priganjaču«, ki vedno pooseblja Vestnik, ob 50-, 90-letnici je spet nekomu drugemu. Tak je torej ta lok, od trnja do zvezd. Naj ti zdravje in kompas dobro delujeta tudi na poti k naslednjim zvezdam!«
Sam lepše ne bi znal povedati. In še kako prav ima kolega Žarko. Po slovesnosti v predsedniški palači smo se preselili v prostore Planinske zveze in proslavili. Vsi skupaj, kot se spodobi, saj je to praznik vseh, ne le uredništva. Potem ko smo se poveselili, sva z Ireno tri ure delala na novi knjigi naše založbe. Res je, od trnja do zvezd - in spet nazaj. Hvala, Žarko, za te lepe besede in hvala vsem, ki nam omogočate, da še pišemo in izhajamo. S to močno spodbudo bomo to s še večjim žarom počeli še naprej.
Vladimir Habjan
|