NOVICE  

• Naziv akcije in trajanje: Rolwaling 2021, 6. oktober - 5. november 2021
• Pogorje akcije: Rolwaling, Nepal, Himalaja
• Člani odprave: vodja Luka Stražar in člani Nejc Marčič, Marko Prezelj, Matija Volontar

Čudoviti prehodi osrednjega dela. Foto: Luka Stražar

Nejc Marčič
Ideja o odpravi naju je prevzela v začetku leta. Pravila so bila: ne previsoko in ne za predolgo od doma. Vedel sem, da je Luka že bil v dolini Rolwaling. Vseeno sem mu predlagal območje, strinjal se je, saj naj bi bilo tam še veliko zanimivih ciljev. Že dolgo nisva bila skupaj na odpravi, zadnji dve sta padli v vodo (poškodba/covid) zato je bila želja še večja. Ekipa se je povečala še za dva. Marko in Matija sta se pridružila ideji. Uigrani stroj z ogromno malho izkušenj in mladostna zagnanost s torbico.

Začelo se ni po planu, saj sem do vasice Na prišel z zadnjimi močmi, potem pa obležal naslednjih sedem dni. Prikazovale so se mi že črne misli, da je vsega konec, saj na tako kratki odpravi ni popravnih izpitov. Do ključnega aklimatizacijskega vzpona sem se le spravil na noge in se postavil v vrsto, v kateri so fantje utrjevali pot do sedla na višini 5700 m. Presenetljivo hitro sem se spoprijateljil z višino in začel uživati ob pogledu na Gaurišankar in Menlungtse, na katerega se je 29 let nazaj povzpel Marko v navezi z Andrejem Štremfljem. Super je bilo opazovati, kako Marko s fotoaparatom v roki podoživlja tisti čas. Ves čas aklimatizacije sva z Lukom lahko opazovala tudi severozahodno steno Tsoboje, ki je prihajala na vrsto.

Dostopala sva v trdi temi direktno iz Na-ja in vstopila v strmino. Ta ni hotela popustiti, snežne razmere za plezanje so bile skoraj sanjske. Malo manj je za to veljalo za varovanje. Bivak sva si uredila pod balvanom na strmem razu, že v temi. Nekako nama je bilo jasno, da bo po tej steni zelo zahteven povratek zaradi pomanjkanja ledu in preveč svežega snega, ki je skoraj povsem prekrival skalo. To me je še posebej motiviralo drugi dan, ko so naju ves dan obletavali pršni plazovi. Drugi bivak sva imela v ledni razpoki, kjer sva se lahko razkomotila in mirno ležala celotno noč, ne da naju bi motil veter. Tretji dan sva osvojila vrh po severovzhodnem grebenu. Med močnim vetrom naju je občasno pogrelo sonce in nama vlilo dodatno energijo. Vrh sva osvojila v času kosila in vesela sva opazovala okolico. Na sestopu pa sva se zelo razveselila ledu, ki se je kazal v zahodni steni in nama močno olajšal povratek v dolino. Tako sva še isti dan potrkala na vrata našega lodga, kjer sta že bila Mark in Matija.

Konec dober, vse dobro. Hvala moji družini za podporo in seveda Dr. Mihu Gašperinu za pomoč v ključnih trenutkih bolezni.

Plezanje v zahodni steni. Foto: Matija Volontar

Luka je bil odličen vodja, jaz sem se bolj aktivno vključil le pri nakupu hrane in tozadevnemu dogovarjanju z agencijo. »Alpinizem gre skozi želodec«, zato sem se energično zavzel za več pestrosti pri izbiri hrane. Zdaj, ko se vračamo domov, vemo, da vseh dodatnih priboljškov še nismo spravili skozi prebavila, so pa kljub temu ugodno vplivali na naše počutje in odločitve. Vemo tudi, da je bil priboljškovni strošek na posameznika zanemarljiv glede na skupen vložek v uspešno odpravo. Glede na to, da smo imeli »bazo« v čajnici zadnje vasi Na v dolini Rolwaling, smo jedli odlično. Še Nejc, ki sprva ni maral liofilizirane hrane, je gurmansko užival ob LYO obrokih. Dober tek in dober vzpon sta si bolj blizu kot utegne priznati zaprisežen asket.

Z Matijo sva se ujela kot se lahko najbolje ujameta dva, med katerima so tri desetletja starostne in izkustvene razlike. Na začetku sem poskušal z bolj lahkotnim očetovskim pristopom, ki je bil pogosto mladostno zavrnjen z odrezavo utemeljitvijo, da sem pameten. Temu nisem hotel oporekati ...
Prvi dan vzpona na Tsoboje sem med malico ob sproščenem pogovoru situacijsko ugotovil, da so moje izkušnje in razmišljanja iz nekega drugega časa. Nezavedno je vame spolzelo tudi tiho spoznanje, da se ne smem močno vpletati v Matijeve odločitve. Ker se je mračilo, sem vztrajal le še pri bivaku na drobnem sneženem izrastku, potem pa sem odločitvene vajeti prepustil Matiji, ki je s svojim prijaznim povabilom v ekipo povzročil, da sem se sploh znašel na strmih pobočjih Tsoboja. Tisti, ki mislijo da me poznajo, utegnejo pomisliti, da sem se moral za to podreditev potruditi, vendar sem se tokrat brez zadrege prepustil mlajšemu, ki prav s prevzemom polne odgovornosti lahko pridobi pomembne izkušnje.
Na grebenu so naju drugi dan vzpona pozdravili močan veter, spremenljive snežne razmere in razmeroma dolg snežen raz, ki se je tik pred koncem prevešal na vrh. V vrtincih snega in ledenih drobcev je Matija sredi dneva najprej izrazil dvom v najino zmožnost dosege vrha, potem pa predlagal sestop. »Pameten«, kot sem bil (menda) na začetku, sem se sprijaznjen lahko le strinjal s predlogom. Nekaj jutranjih če-jev se mi je sicer še vrtelo v glavi, a sem »pametno« molčal. Ko ugasne močna volja, osredotočenost spremeni orientacijo.
S spusti ob vrvi sva pozno popoldne dosegla šotorček, pospravila vse v nahrbtnika in sestopila še do skalnega raza, kjer sva ponovno postavila šotor, prebivakirala noč in naslednje dopoldne sestopila v vas Na.

Zvečer sem bil kar nekoliko ganjen, ko sta se z vrha vrnila še Luka in Nejc. Z iskreno naklonjenostjo, pravzaprav posebno častjo, sem spremljal in sprejemal njuno veselje in ugibal koliko zrele energije jima je še ostalo po strmem in negotovem vzponu. Vame se je prikradla tudi nečimrna misel, da mentorsko delo ni zaman.

S hvaležnostjo sestavljam te misli, medtem, ko se naše letalo približuje domačemu letališču. Fantje, upam, da me še kdaj povabite v svojo družbo in me morda še malo pomladite in malo pozorite.

Na aklimatizaciji. V ozadju severozahodna stena Tsoboje. Foto: Nejc Marčič

Luka Stražar
Zelo sem vesel, da sem po dolgem času lahko delil himalajsko izkušnjo z Nejcem. Tekom let se je marsikaj spremenilo, a tista osnovna energija ostaja in se kaže v najinem pristopu, do izzivov, ki jih ponuja plezanje v alpskem stilu v visokih gorah. Gora in stena sta s svojo obliko, kar vabili, k izbrani direktni liniji. Tako, kljub začetnim zapletom z boleznijo, ni bilo težko staviti vseh kart na ta vzpon. Uspel je v odličnem slogu, tik pred iztekom odprave. Pred odhodom, bi si težko želel kaj več.

Bivak v zahodni steni Tsoboje. Foto: Marko Prezelj

Že dolgo časa nisem bil na plezalnem izletu izven skupine SMAR, v kateri smo vsi približno enako izkušeni. V tem primeru, sem bil kot najmanj izkušeni član osebno malo pod pritiskom. Hkrati, pa sem se zavedal, da imam na tej odpravi možnost velike nadgradnje mojih izkušenj v visokih hribih. Ob pregledu slike stene doma, je bil najin prvotni plan plezanje v desnem delu zahodne stene in po razu do vrha. V realnosti, je bila ta možnost zaradi različnih dejavnikov hitro opuščena. Med prvo aklimatizacijo Mark predlaga meni ne preveč privlačen jugozahodni raz, ki se pne od vznožja do vrha. Z negotovostjo se strinjam, da poizkusiva. S plezanjem začneva po travnatem grebenu, kamor sva nekaj dni pred tem znosila približno polovico opreme. Strme trave nekajkrat presekajo skalne pregrade, preko katerih priplezava do snežne meje. S plezanjem nadaljujeva po snežiščih in skalnih odstavkih v bližini jugozahodnega raza in z mrakom na majhni polički postaviva šotor okoli 5800 m visoko. Plan za naslednji dan je bil, da šotor in ostalo bivak opremo pustiva na tem mestu, splezava do vrha in se vrneva do šotora. No, to je bila moja ideja. Mark predlaga, da z vso bivak opremo plezava naprej, ponovno prespiva in naskok na vrh prestaviva za en dan. Zvečer v šotoru debatirava med omenjenima možnostma. Jaz sem bil v uspeh moje ideje močno prepričan, saj tak način - lahek in hiter - deluje v večini primerov. Tokrat, to ni držalo. Mark je sicer izrazil resne dvome v moje prepričanje, vendar se je kljub temu strinjal z mojo idejo. Pri količini njegovih izkušenj, bi brez zadrege lahko vztrajal pri svojem, pa ni. To zelo cenim. Naslednji dan začneva s plezanjem in na začetku, vsaj v moji glavi, napredujeva precej hitro. Po nekaj urah pogledam na višinomer na uri in ugotovim, da sva splezala šele 250 m. Hitro izračunam, da bova s tako hitrostjo na vrh prišla precej pozno. Pa potem bova šele na pol poti in še brez bivak opreme sva. Z vsakim pridobljenim metrom, veter pridobiva moč, ki krepi dvome o napredovanju. Na zadnjem varovališču pred vršnim grebenom, najdem star zatič, kar seveda nakazuje, da je tukaj že nekdo bil. Osebno mi to precej zbije motivacijo, saj sva imela v načrtu prvenstveno smer. Mark se mi samo nasmehne v obraz in prepleza še zadnji raztežaj na vršni greben. Veter je na grebenu na trenutke neznosen, kar naju v glavah dokončno porine v povratek. Na tem mestu se strinjava, da tudi prestavitev šotora najverjetneje ne bi bila rešitev, saj je bilo na primernem mestu enostavno preveč vetrovno. V dveh dneh se vrneva v bazo, kamor zvečer prideta tudi Luka in Nejc. Ob njunem povratku v bazi zavlada val pozitivne energije, ki ga lahko do neke mere čutim še sedaj, ko to pišem, nekaj dni kasneje. Prav ta dogodek, ko sem začutil kako se vztrajnost, trdo delo, pretekle izkušnje in dobra ideja sestavijo v celoto, mi je od celotne odprave vlil veliko mero motivacije za nadaljnje podvige v visokih hribih. Hvala.

Hvala Planinski zvezi Slovenije za finančno podporo.

Vršni greben na Omi Tso Go. Foto: Nejc Marčič

Kronološki potek odprave:

• 6. oktober: Let Brnik - Dubai
• 7. oktober: Let Dubai - Katmandu, urejanje opreme.
• 8. oktober: Sestanek ministrstvo, nakup opreme in hrane.
• 9. oktober: Vožnja Katmandu - Chetchet in hoja do vasi Simigaun (2 h)
• 10. oktober: Hoja Simigaun - Dognang (4 h).
• 11. oktober: Hoja Dognang - Beding (4 h).
• 12. oktober: Hoja Beding - Na (2 h), sortiranje opreme in urejanje baze
• 13. oktober: Nejc zbolel, Matija, Marko, Luka aklimatizacija nad vasjo Na
• 14. oktober: Nejc bolan. Marko, Matija in Luka za aklimatizacijo prespijo na 4950m.
• 15. oktober: Marko, Matija in Luka se vzpnejo do 5250m in sestopijo nazaj v Na.
• 16. oktober: Počitek, plezanje balvanov.
• 17. oktober: Nejc bolan ostali aklimatizacija. Marko razišče dostop do jezera 5150m.
• 18. oktober: Počitek in plezanje balvanov
• 19. oktober: Slabo vreme, močan dež in sneg, počitek
• 20. oktober: Slabo vreme, počitek, plezanje balvanov, pakiranje
• 21. oktober: Vsi člani dostop do ledeniškega jezera in spanje na 5100 m
• 22. oktober: Vzpon na sedlo in spanje na 5700 m
• 23. oktober: Vzpon na Omi Tso Go (6237 m) in sestop do sedla 5700 m
• 24. oktober: Sestop s sedla 5700 m v bazo.
• 25. oktober: Počitek
• 26. oktober: Nošnja opreme in ogled smeri v stenah gore Tsoboje.
• 27. oktober: Počitek in pakiranje opreme
• 28. oktober: Prezelj, Volontar do 5800 m na JZ grebenu Tsoboje. Marčič, Stražar do 5800 m v SZ steni.
• 29. oktober: Prezelj, Volontar do 6100 m, nato sestop do 5400m. Marčič, Stražar do 6200 m v SZ steni.
• 30. oktober: Prezelj in Volontar sestop v Na. Marčič, Stražar dosežeta vrh Tsoboje in sestop v Na.
• 31. oktober: Hoja Na - Dongang
• 1. november: Hoja Dognang - Chetchet, vožnja Charikot
• 2. november: Vožnja Charikot - Katmandu
• 3. november: Katmandu, urejanje formalnosti
• 4. november: Katmandu pakiranje, ob 18:30 let Katmandu - Dubai
• 5. november: let Dubai - Ljubljana, prihod ob 13:15

Plezanje na jezerom Tso Rolpa. Foto: Marko Prezelj

• Omi Tso Go, 6237 m, severni greben, vsi člani odprave.
• Tsoboje, 6683 m, Jugozahodni greben, poskus do višine 6100 m, Matija Volontar in Marko Prezelj
• Tsoboje, 6683 m, Severozahodna stena, Slovenska direktna, ED, 1700 m, M5, AI5, Nejc Marčič in Luka Stražar (prvenstvena smer).

• Omi Tso Go, 6237 m, severni greben, vsi člani odprave.
• Tsoboje, 6683 m, Jugozahodni greben, poskus do višine 6100 m, Matija Volontar in Marko Prezelj
• Tsoboje, 6683 m, Severozahodna stena, Slovenska direktna, ED, 1700 m, M5, AI5, Nejc Marčič in Luka Stražar (prvenstvena smer).