NOVICE
sobota, 20. avgust 2022, ob 8.30 uri, ogledov: 1128 Odprava v Cordillero Blanco po mariborsko| Alpinizem | | | Komisija za alpinizem | | | Planinsko društvo TAM Maribor | | | | Objavil(a): Matej Ogorevc | | Ideja o odpravi v Peru je tlela že nekaj let. Najprej jo je odneslo oklevanje zaradi pomanjkanja časa, nazadnje pa še negotovost zaradi COVID-a. Na koncu pa je le uspelo. In bilo je odlično. |
- Lokacija: Cordillera Blanca, Peru
- Trajanje: 20. junij - 20. julij 2022
- Udeleženca: Primož Plohl (vodja) in Luka Juhart
Cordillera Blanca je postregla z lepim vremenom, dobrimi razmerami za plezanje in seveda dobro izkušnjo. Dodobra smo spoznali, da je promet v Sloveniji super urejen, da pa bi tudi pri nas kdaj prav prišel kakšen osliček za razbremenitev hrbta.
V Peruju sva z Lukom preživela 1 mesec, pri plezanju se nama je pridružil tudi Aleš, ki je tudi član AO Tam, saj je njegov soplezalec imel zdravstvene težave. Po letu v Limo sva z nočnim avtobusom odpotovala v Huaraz in med premori med spancem preverjala višinomer, ki je že med potjo dosegel 4000 m. Po prihodu v Huaraz nas čaka lokalni gorski vodnik Aritza Monasterio, ki je že stari znanec slovenskih plezalcev. Pomaga nam, da se lažje znajdemo v Huarazu in nakupimo manjkajočo opremo. Naslednji dan se odpravimo na laguno Churup (4450 m) za aklimatizacijo. Po poti doživimo 2 prometni nesreči, na srečo zgolj z zvito pločevino in iztekajočo hladilno tekočino. Promet v Peru je vsekakor poglavje zase. Na laguni si pripravimo čisto pravi piknik in se najemo do onemoglosti. To nato nekoliko obžalujemo, saj nas naši polni želodci še bolj upočasnijo, ko višina počasi pokaže zobe.
Za prvi cilj izberemo dolino Ischince. Na pristopu imamo prvič opravka z arijeroti in osli. In če se nam na začetku malo zasmilijo, smo potolaženi, ko osli z našo prtljago začnejo drveti po poti, malo pa tudi po grmovju v okolici in kmalu nam izginejo izpred oči. V Ischinci se utaborimo poleg koče, ki je trenutno zaradi birokratskih razlogov zaprta. Naslednji dan se povzpnemo do bivaka pod Ischinco (5000 m) in nato nazaj do baznega tabora. Ponoči pade nekaj cm snega, a se vseeno v orkanskem vetru povzpnemo na vrh Urusa (5420 m). Naslednji dan prečimo Ischinco (5530 m). Luka Juhart in Primož Plohl se naslednji dan povzpneta do moraine campa pod Tocllaraju (5000 m), naslednji dan vstopita v direktno smet v zahodni smeri, a na 5600 m obrneta zaradi slabega počutja. S tem se naš prvi teden v hribih zaključi in sledi krajši počitek v Huarazu.
Naslednji cilj je Alpamayo, zato se odpravimo v dolino Santa Cruz. Sedaj se že po znanem vzorcu dogovorimo z arijeroti in se odpravimo na 24 km dolgo pot proti baznemu taboru. Dolina Santa Cruz ponuja zanimive poglede, začne se z ozkim kanjonom, konča pa z prostrano dolino pokrito z mivko. Pokaže se tudi piramida Artensoraju-ja, ki jo občudujemo ves čas bivanja v tej dolini. Dobro uro pred baznim taborom nas ujame tema, zato se ustavimo in prenočimo. Naslednje jutro mimo baznega tabora nadaljujemo direktno proti moraine kampu na 4900 m. Tu ni več pomoči, oslov zato nas težki nahrbtniki precej upočasnjujejo. Naslednji dan dosežemo high camp na 5400 m. Letos je objektivno najbolj varna Ferrarijeva smer po kateri se je povzpela večina (mogoče celo vsi) predhodnikov. Na dan vzpona nas že hitro zaustavi krajna zev, ki sicer ni zelo velika, ampak je sneg zelo neuporaben. Tu porabimo precej časa. Nadaljevanje vzpona poteka brez težav, uživamo v dobrih razmerah. Sestopimo s spusti po vrvi. Zvečer spoznamo, da smo naredili začetniško napako in si v oblačnem vremenu nismo nadeli sončnih očal. Z občutkom peska v očeh zaspimo, a na srečo hujših posledic naslednji dan ne čutimo več. Sestopimo do baznega tabora, kjer nam ostane še en dan počitka zaradi čakanja na arijerote. Sledi še sestop čez dolino v vročem in suhem vetru, da imamo občutek kot da smo v puščavi.
Po počitku v Huarazu si za cilj zadamo še Chopicalgui. Taksi nas odloži na cca 4200 m od tod pa si nadenemo težke nahrbtnike in se povzpnemo do moraine kampa 4900 m, kjer prespimo. Nato nas pot vodi preko relativno razbrazdanega ledenika do tabora na 5500 m. Proti vrhu štartamo okoli 1. ure zjutraj. Ponoči je mrzlo, zebe nas v roke, a pot potek brez težav. Vzpon na vršno gobo zgleda od daleč kar spektakularen, a je ob odličnih razmerah pravi užitek. Sestopimo do tabora na 5500 m, za sestop nižje se zaradi peklenske vročine in objektivne nevarnosti (padanje kamenja, ledenik...) ne odločimo. Naslednji dan smo v Huarazu že malo čez poldne. Ostane še par dni za turizem po Huarazu, ogledamo si tudi inkovske razvaline. Nato pa sledi še pot domov in s tem se odprava zaključi, ostanejo pa dobre izkušnje ter lepi spomini.
Opravljeni vzponi:
- Urus este: JV pobočje in V greben (normalna smer), PD-, 50°, 5423 m
- Ischinca: vzpon po JZ greben, sestop po SZ pobočjih, PD-, 60°, 5530 m
- Alpamayo: Ferrarijeva smer, AD+, 70°, 400 m
- Chopicalqui- JZ greben (normalna smer), PD+/AD-, 60°, 6354m
Vtisi udeležencev:
- Primož: Moja prva izkušnja z visokimi hribi izven Alp. V Huarazu sem se dobro počutil, saj je simpatično mesto, ljudje so prijazni, hrana dobra. Urejanje logistike je bilo proti koncu odprave skoraj lažje kot v Evropi, saj so colectivoti in taksiji zelo dobro dostopni in relativno ugodni. Samo plezanje pa užitek ob relativno stabilnem vremenu in dobrih razmerah v hribih. Vsekakor super izkušnja, ki mi bo prav prišla pri mojem nadaljnjem ukvarjanju z alpinizmom. Vsekakor hvala KA PZS, da je pomagala pri odpravi.
- Luka: Za cilje odprave sva si s Primožem Plohlom zadala spoznavanje s področjem Cordiliere Blance, nabiranje izkušenj z višino ter plezanje ledno snežnih smeri. Vse to sva v mesecu dni dodobra izkusila. V hribih sva preživel 3 tedne in pristopila na nekaj lepih vrhov. Razen pri poizkusu v zahodni steni Toclaraja pri katerem sva se obrnila zaradi slabega počutja, sva vse vzpone opravila v navezi treh plezalcev in sicer se nama je pridružil Aleš Fajmut. Aleš Fajmut je ravno tako član našega alpinističnega odseka, a je ostal brez soplezalca po tem, ko je ta zbolel. Skupaj smo doživeli intenzivne dni in se spoznali z logistiko in specifiko tamkajšnjega plezanja. Ocenjujem, da je odprava uspela in da bomo pridobljene izkušnje v prihodnje lahko dobro izkoristili pri našem udejstvovanju v hribih. Za podporo naši odpravi se zahvaljujem Komisiji za alpinizem PZS.
|
 Komentarji
| |
|
Prijava na E-novice
Naveza
English language
Društveni portal 
Za oddajo komentarja se 
Prijava
O avtorjih