NOVICE  

Tabor smo pričeli na precej klavrno in deževno soboto, pa si vendar obogatili dan z obiskom Šunikovega vodnega gaja ter testiranjem doma pečenih slaščic. Hribolazenje ni naš edini hobi, v katerem blestimo – dokazano. V visokogorju je padal sneg, mi pa smo v zavetju planinskega učnega središča že snovali ideje za naslednji dan. V hladnem jutru smo se podali na razglednik, ki se skrito, a ponosno dviga nad dolino Zadnjice; Zadnjiški ozebnik. In res, kot napoveduje ime, nas je precej zazeblo, posamezne zaplate snega na vidiku pa so naredile našo odpravo še bolj pristno. Kljub uvodniku v hladne jesenske dni nismo izgubili upanja, pač pa so se naši načrti za naslednji dan usmerili v nekoliko bolj dolinske aktivnosti. In skoraj smo se ušteli, naslednji dan je bil vroč in skoraj smo si zaželeli kopanja v kateri izmed alpskih rek. Namesto tega pa se je del zbrane študentarije odpravil do Kobarida, kjer smo se spoznali s še enim športom pod okriljem PZS, turnim kolesarjenjem. Vodnik nam je predstavil osnove tega športa ter nam podal nekaj nasvetov, ker pa se študentje radi nagibamo stran od teorije, smo se kar takoj strmo vzpeli proti Robidišču, od tam pa se precej adrenalinsko spustili po enem izmed t.i. trailov. Z malo sreče in veliko spretnosti smo se nazaj vrnili nepoškodovani, svoje vtise pa ob povratku v Bavšico podelili z ostalimi udeleženci tabora, ki so se tega dne deljeno podali na vrhova 1313 ter Vrh Brda.

Škoda bi bilo prelepe dneve v odlični družbi zapravljati za počitek, zato smo se tudi naslednjega dne zbudili s kokošmi, se po osvojitvenih željah razdelili na dve skupini in odpravili na različni izhodišči. Prva skupina se je podala na razgledno turo nad dolino Zadnje Trente, se najprej povzpela do Zavetišča pod Špičkom, nato pa skoraj obhodila dolino po brezpotnih stezicah, se spustila na planino Zapotok ter nazaj do izhodišča. Druga skupina je tega dne osvajala kralja gora, ter ga  iz smeri Loške Koritnice tudi osvojila. Da pa za mlade noge ne bi bilo prelahko, se je skupina odločila za spust preko Zavetišča pod Špičkom (gotovo jih je zanimalo, če jim je prva skupina tam pustila kaj malice) ter sestop nazaj v Zadnjo Trento. Obe turi sta nam udeležencem ostali v lepem spominu, saj smo v adrenalinskih doživetjih uživali prav na vsakem koraku.

Kljub naši mladostni radoživosti, smo si morali priznati, da tudi naša telesa potrebujejo nekaj počitka, zato smo si sredo rezervirali za nekoliko manj zahtevne aktivnosti. Absolutno ni govora, da bi mirovali. Odpravili smo se v Trento, kjer smo uživali v športni plezariji ter martinčkali na zgodnjem jesenskem soncu. Ob povratku v Bavšico smo ugotovili, da nam energija še vedno ostaja, zato smo se, da je slučajno ne bi prihranili, odpravili na učno ferato v Bavšici, se seznanili z osnovami feratanja ter spuščanja po vrvi (ti. abzajla), potem pa nas je mrak prepričal, da bodi za ta dan vendarle dovolj.

Še en cel dan tabora nam je ostal in napovedano je bilo sončno vreme, zato kam pa drugam, kakor spet v višave. Skupinica z energijo na obroke se je podala na Razor in Planjo iz doline Zadnjice. Skupina opešanih pa h Krnskim jezerom, kjer je del pohodnikov ugotovil, da tako malo hoje vendar ni dovolj za zaključek poletja, in se podal še na Veliko Babo. Sledilo je veselo snidenje v Bavšici, druženje in petje ob zvokih kitare ter harmonike, kuharja pa sta nam dobrovoljno pripravila vse potrebno za peko na ognju. Po tej veseli noči, nas je naslednjega dne zbudilo sonce in nas pribilo na realna tla. Treba je pospraviti, dom kliče. Poklapani smo počistili učno središče, ki nam je za en teden postalo dom, naredili skupinsko fotografijo, ter se poslavljali ob spremljavi objemov ter izmenjave kontaktov. Čas je bil za odhod.

Klara Kavčič

P. S.: vabljeni tudi, da si ogledate izbor fotografij, ki so nastale s strani udeležencev in vodstva.