NOVICE  

Prvi cilj letošnje jesenske odprave, katere člani so bili Matija Volontar, Žiga Oražem in Bor Levičnik, je bil skoraj 7000 metrov visok Tengi Ragi Tau (6938m). Nahaja se v nepalskem delu Himalaje na meji med dolinama Rolwaling in dolino Thame. Dostop v dolino Thame, je v začetnem delu skupen s potjo, ki vodi pod Everest.

Trije izkušeni plezalci, ki so že plezali skupaj, tako doma v slovenskih gorah kot v Južni Ameriki, poleg tega so vsi nekoč pripadali Slovenski mladinski alpinistični reprezentanci (SMAR), so med aklimatizacijo opazili še eno zanimivo možnost: Pomlaca. To je manj znani 6180 m visok vrh, ki se imenuje tudi Ngole East.

»Precej presenetljivo je najti še tako neraziskani vrh v priljubljeni dolini Khumbu, a prvi razlog je, da je Pomlaca v senci veliko večjih vrhov. Drugi razlog je, da je težko najti pot do vznožja gore. Pet ur smo iskali pot med seraki. A nepoznana gora nas je omrežila in odpovedali smo se osnovnemu cilju, na katerega smo se pripravljali več mesecev ter osredotočenost preusmerili na novo goro,« je povedal vodja odprave Matija Volontar.


»Začetek našega potovanja v Nepalu se je začel v dežju, blatu in nervoznem čakanju na izboljšanje vremena. Notranji let je bil odpovedan in tako smo si podaljšali pot v bazo za 4 dni. V bazi je po 12-ih dnevih dež končno ponehal in začeli smo se aklimatizirati. Prvič smo si imeli tudi možnost ogledati hribe, ki obdajajo dolino Thame in kmalu je našo pozornost pritegnila zahodna stena šesttisočaka Pomlaca. Motivacija za popolnoma nedotaknjeno in plezalsko zanimivo steno je bila večja od načrtovanega cilja, tako smo se odločili za poskus,« je dodal Bor Levičnik.

Dobro aklimatizirana ekipa je do vrha preplezala v izjemno hitrem času. »Prva tretjina stene je precej strma oz. navpična, večinoma smo plezali po zbitem snegu, ledu in nekaj tudi po skali. Ves čas je bilo med 70° in 90° naklona. Srednji del stene je bil malenkost položnejši, vendar nas je iskanje primernih prehodov dodobra zaposlilo. Za premagovanje vršnega grebena smo večinoma plezali po skali, z izjemo zadnjih 50 metrov, ko se je teren postopoma položil in nas pripeljal na vrh Pomlace 6180 m.«

»Po dobrih 8 urah plezanja smo tako stopili na vrh. Izjemen občutek! Sledil je še sestop do baze, ki sledi grebenu v smeri vzhoda preko bolj ali manj izpostavljenih snežnih in skalnih vesin. Razmere v steni so bile, z izjemo kratkega odstavka v srednjem delu, zelo dobre, kar nam je omogočilo hitro napredovanje in izvedbo ture v dveh dneh. Pripravili smo se namreč na tridnevno turo,« je razložil Volontar. Ekipa se je nato vrnila v svojo bazo, v vas Thyangbo.


Smer so poimenovali »Screaming Barfies«, kar bi nekako v slovenščino prevedli, da je to tisti občutek, ki ga dobiš v prstih, ko po otrplosti od mraza ponovno začne krožiti kri in takrat zelo boli. »Smer ponavadi dobi ime po prigodi, ki se zgodi med samim plezanjem. Tokrat je bil med plezanjem peklenski mraz, ki je povzročil krike ob vračanju krvi v ude.«

Četudi so bili fantje sprva po govoricah lokalnih prebivalcev mnenja, da so preplezali deviški vrh Pomlace, kar so jim tudi potrdili kronisti nepalskih odprav (Himalayan Database) v Kathamnduju, so kasneje ugotovili, da to ne drži popolnoma. »Po več urah brskanja po spletu in kontaktiranju različnih ljudi sem le prišel do informacije, da nismo prvi, ki smo osvojili ta vrh. Francoska ekipa je leta 2005 že stala na vrhu. Drži pa, da smo prvi, ki smo preplezali zahodno steno,« je dodal vodja odprave Matija Volontar in zaključil.



»Na začetku smo mislili, da je vrh neosvojen, vendar se je po obsežnem brskanju izkazalo drugače. To seveda ničesar ne spremeni. Glavna motivacija za plezanje je bila nova smer, čez nepreplezano steno. Novo osvojen vrh bi bil le jagoda na torti. Razlog, da so predstavniki Himalaya Database prvotno potrdili deviškost vrha je ta, da so iskali pod napačnimi gesli in zapisa o osvojenem vrhu niso našli v svoji bazi.«

Bor Levičnik: »En mesec Himalaje ponuja doživetje, ki se mi je vtisnilo v spomin za zelo dolgo časa. Med spomine štejem tako majhna zmagoslavja, kot spodrsljaje, s katerimi sem se spopadal na redni bazi. V tej deželi velikanov sem imel naenkrat ogromno časa za posvečanje svojim mislim, kar je precejšen šok za nekoga, ki ima vsakdan komaj kaj časa pogledati na uro. Tam pa je najmanjša časovna enota dan in še ta ima po mesecu dni bivanja popolnoma drugačen način štetja. V goratih vasicah se celotno življenje vrti okoli te mentalitete in živčnost, ki smo jo navajeni, dostikrat zamenjajo preprost nasmeh, skomig z rameni ter misel: "Ah belček, nikamor se ne mudi.«

Matija Volontar: »Vesel sem, da je pri odločitvi o zamenjavi cilja prevladala negotovost le-tega. To nam je omogočilo, da smo se znebili vseh morebitnih predsodkov in samo uživali v podvigu. Mogoče uspe, mogoče ne. Na koncu se je naš skok v neznano obrestoval. In to močno. Splezali smo prvenstveno smer preko deviške stene v dobrih razmerah. Še sedaj ne morem popolnoma dojeti, koliko stvari se je moralo poklopiti, da nam je to uspelo.«