NOVICE  

Lepo je držati svojo knjigo v rokah. Predvsem sem hvaležna. Ker lahko hodim v gore, ker imam rada gorsko naravo, ker jo močno doživljam. Hvaležna sem za navdih za pisanje. Za vzpodbude, najprej Vladimirja Habjana, ki je tudi urednik knjige in za sodelovanje lektorice, oblikovalke in ostalih, da je knjiga taka, kot je.

Od otroštva. S starši smo hodili na Šmarjetno goro in na Sv. Jošt nad Kranjem, pogosto smo obiskali Kriško goro in včasih Kališče. V zgodnjem otroštvu me hoja v gore ni posebno zanimala, raje smo se otroci igrali in lovili okrog hiše in po bližnjih travnikih. Nekoč smo obiskali Storžič. Ne vem točno, kaj me je tako prevzelo: razgledi, skale, širina obzorja, občutek svobode, povsem drugačno cvetje ali življenje na gori. Takrat sem se zaljubila v gore. Od takrat menda prav vsak dan hrepenim po življenju na gori, po obisku nekje gor, če je le mogoče nad gozdno mejo.

Že od otroštva nisem najbolj zgovorna. Zgodaj sem odkrila način izražanja s pisanjem. To mi je od nekdaj všeč, saj imam ob pisanju več časa za razmislek, kako bom nekaj predstavila. Čeprav sem že od malih nog le iskala možnosti, da sem bila kolikor je bilo le mogoče zunaj, v naravi, pa sem imela že v nižjih razredih osnovne šole še eno strast in sicer sem izjemno rada brala. Zgodbe so me ponesle v druge svetove.

Spominjam se, kako sem se veselila šolskih spisov, saj sem vedno bila dobro ocenjena, v pisanju pa sem uživala.

Ko so me gore posrkale, sem kmalu začela z opisi poti. V gorah sem se počutila tako lepo, da sem želela, da bi spomine na pohode ohranila. Dolgo sem pisala le zase, za svoje veselje. Vendar sem sčasoma opazila, da bi lahko kvaliteto pisanja izpopolnjevala. Velik preskok je bil, ko sem se pred dobrimi dvajsetimi leti odločila in poslala svoje pisanje na naslov Planinskega vestnika. Vladimir Habjan je bil že takrat urednik in očitno je bilo moje pisanje dovolj dobro, da me je vzpodbudil, naj napišem še kaj. Lahko sem sodelovala z lektorji, to je izjemna izkušnja. Pogosto sem ob branju svojega prispevka v PV videla, kaj in kje bi lahko napisala še bolje. Tako sem se tudi učila in gradila boljšo kvaliteto pisanja.

V tistem obdobju sem v samozaložbi izdala dve knjigi poučnih planinskih zgodb za otroke. Precej sem tudi sodelovala s pisanjem v PV. Potem pa so prišli moji vnuki, katerim sem dala prednost pred pisanjem.

Zato sem bila presenečena, ko me je urednik po daljšem obdobju nepisanja povabil, da pripravim besedila za knjigo.

Obiskom gora dajem prednost pred raznimi druženji. Gore in bližnje griče obiskujem, kolikor mi le uspe poleg vseh ostalih obveznosti. Včasih je to več, včasih manj. Kot sem že omenila, si vsak dan želim, da bi šla hodit. Pogosto je to ob vikendih, saj med tednom zmanjka časa. Zadnja leta nekoliko manj, saj preprosto opažam, da potrebujem nekaj več časa za počitek. Vedno je v meni želja, da grem, da doživljam gorski mir in lepoto narave, zato včasih pretiravam. Veselim se, ko se pridružijo vnuki in popoldne po delovnem dnevu preživimo na planinski poti.

Mogoče v trenutku, ko je treba zapustiti toplo posteljo. Vendar najlažje vstanem, ko vem, da grem hodit! Tako ali tako je treba zgodaj vstajati za vsak delovni dan, ko pa vstanem za v gore, je to čisto druga, odlična energija. Poleg tega me v gorah niti ne zebe pogosto, saj se s hojo ogrejem.

Ogromno.

Veselje ob hoji. Svobodo. Sonce, zvezde, modro nebo, veter, viharje, dež in sneg.

Pogum in strah, negotovost in odločnost, smeh in radost ob srečanjih, zaupanje, vero, da so ljudje dobri. Mir, občutek miru in popolnosti.

Razmišljanja ..

... o življenju,

... o rojstvu in vedno znova porajajočem življenju,

... o vztrajanju, saj roži je vredni živeti za nekaj dni cvetenja,

... o moči, saj viharnik kljubuje viharjem, snegu in sušnim obdobjem,

... o upanju ... kajti grm, čez katerega vodi nova stezica spomladi znova ozeleni,

... o ljubezni, še posebej, ko opazujem drobne in velike živalske prebivalce gora in njihovo skrb za zarod,

... o hvaležnosti ... za vodo in hrano, za možnost, da grem in sem tam, delček čudovitega življenja na gori, nenazadnje tudi za hvaležnost za streho nad glavo

... o razočaranju, kadar mi ne uspe iti, ali moram obrniti pred vrhom,

... o smrti, ki je del življenja, a se zdi, da jo želimo potisniti daleč stran.

Gore mi ogromno pomenijo!

V gore hodimo različni ljudje, po stezicah nas vodijo različni interesi.

Nekateri hodijo, ker gore in naravo doživljajo, imajo radi trave, drevesa, skale. Pravzaprav niti ni nujno, da obiskujejo gore, uživajo tudi v naravi v dolinah, na ravninah, travnikih in gozdovih. Mislim, da ljudem, ki imajo radi naravo in gore.

Tem je namenjeno moje pisanje.

Moja prijateljica mi je napisala: »Tvoje stezice so me popolnoma posrkale. Sem bila kar tvoja sopotnica. Lepo, lepo...« Takih odzivov sem izjemno vesela, saj imam občutek da je knjiga dosegla svoj namen.

Hmmm... Ne vem, kaj naj bi bilo označeno kot slabo.

Padec enkrat, dvakrat? Bila sta izkušnji, zame zelo poučni. In vsakokrat sem se globoko zavedela, kako zelo hvaležna sem, da se je izteklo, kot se je.

Smrt? Plaz? Vse so življenjske izkušnje. Nekatere zelo boleče, žalostne. Ne, mislim, da ne bi našla slabih gorskih izkušenj. Na srečo.

Jana Remic (1965) iz Kranja je bila rojena kot prva od treh otrok v družini. V rani mladosti se je zaljubila v naravo, v svež vetrc in neskončno skrivnost porajanja, rasti, življenja. Vsaki njeni odločitvi v življenju je botrovala ljubezen do življenja v naravi. V zgodnji dobi odraslosti se je tej pridružila še ljubezen do dveh hčerk. Zanimanje za celo paleto doživetij in znanj jo je vodilo v različne zaposlitve, od tovarne Rašica, dela v gradbeništvu, z otroki, pa do Planinskega društva Radovljica, kjer bila je vodnica Planinske zveze Slovenije. Zdaj je samostojna podjetnica. V vsakem obdobju njenega življenja je bil pogoj za sprejem zaposlitve, da je imela čas tudi za svoji dve hčeri in gore. Ko sta se dekleti osamosvajali, je proste trenutke izkoristila za svoja najlepša in najbogatejša doživetja v gorah. Povsem zaljubljena v domače Julijce, v Zahodne Julijce in Karavanke je sčasoma obiskala tudi nekaj gor v tujini. Vpijala je lepote gora, nekoliko drugačne, kot so doma, na dosegu roke. A ob vrnitvi je vedno pohitela v znana pobočja in zatrdila: »Povsod je lepo, naše gore pa so najlepše!« Čuti veliko strast za pisanje. Nekoč se je opogumila in svoje delo poslala uredništvu Planinskega vestnika, kjer je bilo lepo sprejeto. Sodelovanje z revijo je potekalo dobro desetletje. Bogastvo doživetij ji je kar nizalo zamisli in v samozaložbi je izdala dve planinski knjigi za otroke ter vse mlade po srcu, poučne Zgodbe za male planince, in drugi del zgodb, Mali planinci, novim doživetjem naproti.