NOVICE  

Janez Dovžan si je prisotnost v neformalni skupini Mojstranških veverice zaslužil z izjemnimi domačimi in dolomitskimi vzponi, a pika na i za članstvo je bila udeležba na prvi slovenski odpravi v kalifornijske Yosemite, davnega leta 1973, kjer je z veveričjim soplezalcem, z Miho Smolejem, preplezal slavni steni El Capitan in Half Dom.

Želel si je v Himalajo in jo tudi doživel. Najprej vrh na Kangbacnu, sledil je legendarni Makalu.

Janez nas v pogovoru iskreno in zelo doživljajsko popelje v svoj svet vertikale, v svoj alpinizem, v številne stene ter na dogajanje na odpravah. Makalu ima zanj posebno mesto. Poleg doseženega vrha, ki je bil že sam po sebi vrhunski dosežek, je nesebično izvedel še izjemno dejanje gorskega, pravzaprav visokogorskega himalajskega reševanja, ko je z nečloveškimi napori in v skrajnih okoliščinah spravil soplezalca nazaj v življenje. Zgodba, ki se mora slišati.

Sledile so še druge odprave in druge življenjske Annapurne, a Janezu, kot ostalim Mojstranškim vevericam, je gorsko reševanje ostalo v krvi in stalnica skozi vse življenje.

Janez se nenehno smeje in njegov smeh je nalezljiv. In če se rad pošali na svoj račun glede velikosti možganov, o velikosti njegovega srca ni najmanjšega dvoma.

• Kdo so Mojstranške veverice?
• Pomen gorskega reševanja za člane skupine.
• Plezanje v Treh Cinah.
• Prva odprava v Yosemite.
• Plezanje v El Capitanu.
• Odprava Kanbačen (74').
• Odprava Makalu (75') in dosežen vrh.
• Epopeja reševanja soplezalca na 8000 metrih.
• Poznanstvo z Ricardom Cassinom.
• Plezanje na Yerupajo Grande.
• Prepoved udeležbe na odpravo Everest (79').
• Hvalnica norosti.
• Triglavska stena - moje svetišče.

»Reševanja so bila naše delo, plezanje je bilo pa sprostitev«. »Polulani smo bili. Ta stena je bila tako grozljiva, da smo rekli, zdaj pa hitro fantje rep med noge in gremo nazaj.« »To je bilo simpatično. Zvečer smo bili okoli ognja, malo piva, tam so se deklice smejale, malo se je tudi pokadilo.« »Jaz sem že majčkeno dremal spodaj, ko sem samo slišal, da je zavpil: »fuuuknuuu...«, je že ropotalo zgoraj in je letel.« »Tam na vrhu El Capa sva rekla, nikoli več v nobeno steno. Konec! Zdaj bova doma samo pridna, fotra bova ratala in konec. Jaaa, kje paaa!« »Ja, zakaj!? Zaradi tega, ker je to največji izziv za vsakega alpinista. Vsaj tista naša klasika je bila Himalaja, naj naj naj. To je kot olimpijske igre«. »Se je kar na enkrat odprl pogled na Jannu. Jaz sem se sesedel. Solze so mi tekle, poglej! Tako sem bil raznežen takrat, da ne morem povedat. To je bilo tako fantastičen pogled... Wow. To je bila pravljica od pravljice.«. »Izkušnje iz leta 72' so doprinesle, da smo to južno steno Makaluja preplezali.« »Zoran, ne biksaj ga. Je reku: »Grem! Super se počutim, jaz grem«. Fertik! Jaz ga nisem mogel pregovorit«. »Vzamem radijsko postajo, pokličem dol Aleša. Sem mu rekel, Aleš kaj naj naredim, Zoran noče nazaj! Na vsak način more nazaj, dej mi ga. Ga je še Aleš pregovarjal, samo Zoran je šel naprej!« »Vem, da sem sedel v snegu in jokal« »In ko pridemo nazaj, Škarja piše o svinčenih časih, ko je to bil greh. Jaz sem bil vodja odprave in sem odgovarjal za to«. »Pa če se še tako banalno sliši, jaz sem plezal za svojo dušo.« »Mnogokrat ti odvrnejo, da saj si malo nor. Ko kaj »norega« splezaš.« »Tako svobodnega se nisem počutil nikoli kot pri plezanju.«