Na petek, 7. julija smo se že v zgodnjih jutranjih urah, ko je vse še spalo, odpravili po nove žige. Skupina slepi in slabovidni in nevrorazlični smo se z inPlanincem odpeljali do Vršiča, ki je najvišji slovenski cestni prelaz in povezuje Kranjsko Goro s Trento. To cesto so zgradili med prvo svetovno vojno vojni ujetniki predvsem Rusi. Vršič velja za eno pomembnejših izhodišč na planinske vrhove.
V petkovem obetavnem jutru, že rahlo s soncem obsijanimi okoliškimi vrhovi: »Samo, da ne pada«, je bila soglasna ekipa. Pohodniki smo se razdelili v dve skupini. Jurček je skupino, ki se je podala na skoraj deset urno povratno pot do Zavetišča pod Špičkom prepustil v roke usposobljenim, licenciranim vodnikom.
Na sliki se inPlaninci vzpenjajo po planinski poti obkroženi s skalami in zelenim travnatim pobočjem, arhiv inPlaninec
Druga skupina slepih in slabovidnih ter nevrorazličnih se je podala na Slemenovo špico, ki je obetala razgled na vršace in dolino pod Poncami. Spremljevalci so prevzeli vlogo, navodila so bila jasna, za fotografije je bilo poskrbljeno, kajti tokrat se je pohoda udeležila tudi motivatorka Marjeta, ob kateri je bilo ptičjega petja bolj malo slišati. Hudomušne izjave, petje, žvižganje in skrb za dobro voljo so bile absolutno njena domena.
Na sliki se po skalnati planinski poti vzlenjajo planinci, na desni so nizki borovci, na levi travnato pobočje, proti vrhu pa se vidjo žive skale, arhiv inPlaninec
Nabiramo izkušnje, da bo vzpon na Triglav 18. in 19. julija lažji. Pot na Slemenovo špico je bila zelo razgibana. Po skalah in koreninah. Navodila za varen korak so si sledila. »Dvigni nogo, kamen je pred tabo.«, »Počasi, na levi imaš ozek predel.«, »Zdaj bo korenina, ki je spolzka«., »Prihajava na področje s peskom.«, »Nogo boš postavil na desno in počasi sestopil, globoko je.«, je bilo slišati spredaj in zadaj. Vodnik Marjan je usmerjal Miha, avtorja himne Odločen korak. Miha je bil z usmerjanjem zadovoljen, kajti navodila so bila jasna, zdrsov ali drugih nevšečnosti ni bilo.
Na slki štirje inPlainci na planinski poti med skalami, arhiv inPlaninec
Planinska pot nas je vodila po gozdu in odprtem delu smo se vzpenjali in spuščali. Jurček, ki je tokrat spremljal Ireno, se je odločil, da bomo opravili krožno pot, zato smo na odcepu, kjer je znak za Slemenovo špico, mi odkorakali levo proti Mojstrovki. Tudi na sneg smo naleteli čez katerega je bila uhojena široka polička in smo korakali kot četica pod ostenjem Male Mojstrovke. Nekaj metrov je bilo treba zelo pazljivo preiti čez zaplato snega, ker je bil sneg zbit in zaradi strmega pobočja bi zelo drselo in bilo nevarno, če bi komu spodrsnilo.
Proti vrhu pa se je odprl pogled na travnate površine, kjer so nas pozdravile ovce. Treba se je bilo izogibati njihovim iztrebkom, ki jih je bilo polno naokoli. Po treh urah hoje smo prispeli pod vrh. Dobrih sto metrov do vrha smo morali še premagati, se vmes ustavili pri ovčkah, ki so nam sicer nekaj dopovedovale, a jih nismo razumeli. Na vrhu smo bili deležni 360 stopinj božanskega razgleda na okoliške vršace. Prelep razgled na okoliške vrhove. Prelep Jalovec se je kopal v soncu, Prisojnik, Mojstrovka in še druge gore obdane z modrim nebom, so nam jemale dih. Ujeli smo tudi pogled na dolino pod Poncami. Vzeli smo si čas za malico in uživali v objemu macesnov.
Na sliki večja skupina planincev na travi obkroženi v macesi, v ozadju se dvikuje Jalovec z rutico iz meglic, arhiv inPlaninec
Nives pred nami je Ani dajala tako jasna sporočila, da se nas je kar nekaj poslužilo njenih usmeritev. Ana je zadovoljno in suvereno opravila gib, ki ji je bil svetovan. Čisto na koncu karavane pa je budno oko legendarnega vodnika Marjana natančno spremljalo vso dogajanje.
Na sliki planinka vodi planinsko s pomočjo vrvi pripete na nahrbtnik, za njima na spuščajočem pobočju rastejo macestni, arhiv inPlaninec
Gregor in Rok sta bila tandem, ki je suvereno premagoval majhne in velike kamne ter korenine, vzpone in spuste. Jože je upošteval vse Simonine želje po počitku, hidracij in fotografiranju. Tega, ni manjkalo, saj nas je dan počastil s čudovitimi razgledi, ki so bili olepšani s sončno svetlobo, kar je slepim in slabovidnim vsaj malo orisalo okolje v katerem so se nahajali.
Na sliki se skupina planincev spušča po planinsi poti, ki serpentinasto zavija, arhiv inPlaninec
Z nami sta bili Saša iz Hrvaške in Stamatia iz Grčije, ki delata raziskavo na Univerzi John Moores v Liverpoolu, kako okolje holistično vpliva na občutke človeka z naslovom Dostopnost Julijskih Alpa za gibalno ovirane osebe. Z njima je bil spremljevalec Jani, ki ju je seznanjal z raznimi deli poti, razlagal, kako poteka to spremstvo, povedal, zakaj se uporablja vponka, kje in zakaj se uporablja zvonček, vrv, ki se je slepi drži ... skratka, poln znanja je podajal informacije tujkama v slovenskem, angleškem, predvsem pa nemškem jeziku.
Na sliki se pet planincev dviguje po skalnati planinski poti, prvi ima iztegnjano roko v pomoč planinki za njim, arhiv inPlaninec
Nazaj v dolino smo se spustili po drugi poti, ki se je proti koncu združila s potjo po kateri smo šli gor. Na poti proti izhodišču na Vršiču je za dolgo debato, ki se je razvila iz ene šale, poskrbela Marija, ki je spremljala Marjeto. Z idejami in dovtipi tudi Martin ni zaostajal, ki je bil tokrat varovanec Štefana, prekaljenega gornika in prostovoljca. Domišljija dela svoje in tako smo ob ping pong komentarjih suvereno premagovali pot, ki je bila tu in tam precej zahtevna. Kamni so zahtevali posebno koncentracijo in takrat se je ves smeh polegel, nastala je tišina, slišali smo le navodila.
Na sliki štiri planninke hodijo po ozki planinski poti med macesni, arhiv inPlaninec
V knjižice smo odtisnili še dva žiga na Poštarski koči in Erjavčevi koči. Šli smo mimo Tičarjevega doma, ugibali o skrivnosti Ajdovske deklice in se ustavili na Poštarski koči, peščica se jih je vzpela tudi na vrh Vršiča. Tu smo si vzeli več pavze za kosilo in prečudovitih razgledih na mogočne gore. Nato pa smo se spustili na Erjavčevo kočo. Tu se je naša tura končala. Tudi skupina, ki je šla na Zavetišče pod Špičkom se je medtem že vrnila in se nam pridružila. Skupaj smo v lepem in zadovoljnem razpoloženju še poklepetali, se veselili naših osvojenih vrhov, ter se poslovili z nepozabnimi vtisi tega dne.
Na sliki planinci z zastavo pred Poštarskim domom, v ozadju nekaj macesnov za katermi se vzpenjajo mogočne gore, arhiv inPlaninec1
Občutek, ki smo ga doživeli, je občutek neizmerne povezanosti, solidarnosti, brezpogojnega sodelovanja in hvaležnosti, ki ne zahteva nobenih titul. Roko, glas in občutek sprejetosti. To je vse. Narava pa je že sama po sebi taka kulisa, ki je le dodana vrednost včerajšnjemu izjemnemu pohodu slepih in slabovidnih ter nevrorazličnih planincev, ki so vrhove osvojili s pomočjo spremljevalcev prostovoljcev. In ja, brez njih ne bi bilo nič.
Zahvala vsem spremljevalcem. Vsakemu posebej srčna hvala. Hvala Jurčku in Marjeti, da nam pomagate vse to doživeti.
Na sliki pet planincev hodi po planinski poti, pod njimi rastejo macestni, arhiv inPlaninec
Zaključek poti - Slepi in slabovidni planinci po Slovenski planinski poti na Debelem Rtiču 23. septembra 2023, ob slovenskem dnevu športa in mednarodnem dnevu znakovnih jezikov. Ta dan bo praznično obarvan še z obeležitvijo 70. obletnice Slovenske planinske poti in 130. obletnice Planinske zveze Slovenije. Rezervirajte si datum 23. september in pridite z nami!
Na sliki vabilo na Zaključek poti - slepi in slabovidni planini po Slovenski planinski poti, 23. septembera 2023
Besedilo pripravili Marjeta Malovrh Mlačnih in Nataša Privošnik |