V začetku avgusta je Koroško zajelo močno neurje s poplavami. Koroški markacisti in planinci, ki jih ujma ni prizadela, so znova pokazali, da so srčni ljudje, ki si vzamejo čas za vse, ki so pomoči potrebni. O solidarnostnih akcijah po poplavah na Koroškem piše Drago Kure, vodja Odbora za planinske poti Koroške.
V začetku avgusta, točneje v noči na 4. avgust, je Koroško zajelo močno neurje. V zelo kratkem času je padla velika količina dežja. Reke Meža, Mislinja in Drava so začele poplavljati in pred seboj odnašati praktično vse. Rušili so se mostovi, podirale hiše, ceste so bile neprevozne, s hribov je nanašalo kamenje, les, grušč. Črna, Mežica, Prevalje, Dravograd praktično vse pod vodo.
Čez nekaj dni so se reke začele počasi vračati v struge, ponekod so si ustvarile nove struge, za njimi je ostalo pravo razdejanje. Veliko škode je nastalo tudi na planinskih poteh: zemeljski plazovi, podrta drevesa, skratka, poti so postale nevarne oziroma neprehodne. Po posvetu z načelniki društev, kjer so telefonske linije delovale, smo se odločili, da večino planinskih poti na Koroškem začasno zapremo. Vsem načelnikom sem svetoval, da najprej poskrbijo za svojo varnost in najprej pomagajo svojim bližnjim, prijateljem in znancem, planinske poti pa bomo urejali, ko bodo razmere to dopuščale. Seveda so bile številne ceste neprevozne, ponekod je oskrba potekala samo iz zraka s helikopterji. Stanje je bilo kaotično.
"V slogi je moč. Korošci smo zmeraj za mušter bili." (foto arhiv Draga Kureta)
Kot planinec in markacist sem začutil, da je treba ljudem nekako pomagati. Začel sem zbirati planince in markaciste, ki jih ujma ni prizadela. Vsako uro nas je bilo več. Zelo hitro smo se organizirali, nabrali orodje, ki smo ga imeli shranjenega po kleteh, garažah. Kar naenkrat je bila polna prikolica orodja, krampov, rovnic, lopat, samokolnic, grabelj ... Telefonski klic iz Novega mesta: "Drago, dogovori se in pridemo pomagat. Takoj v akcijo!"
Blizu mene je hudournik poplavil travnik in dvorišče hiše. Takoj smo se z lastnikom dogovorili, da pomagamo trije markacisti in planinci, ko pride bager in kamion. Začnemo ob 7. uri, s seboj pripeljem vse potrebno orodje in visokotlačni čistilnik za pranje. Akcija se začne - bager nalaga na kamion, ki odvaža material in mi z ročnim orodjem urejujemo in čistimo. Ob 14. uri je viden rezultat. Ko vidiš veselje ter nasmeh na licu in solze sreče domačih, začutiš nekaj, kar se ne da opisati.
Seveda sledi malica in neštetokrat beseda hvala. Poslovimo se s stiskom rok ter veseli, da smo s svojo srčnostjo pomagali, da se življenje vrne v stare tire. Po pogovoru z markacisti PD Dravograd sledi naslednja akcija. Hitro razpošljem vabila: zberemo se v Otiškem vrhu , obvezna oprema gumijasti škornji, rokavice, orodje je že pripravljeno. Obvestim še kolege iz Kamnika in Novega mesta.
Na dan solidarnosti se je v Otiškem vrhu za pomoč prizadetim v poplavah zbralo 30 markacistov in planincev (foto arhiv Draga Kureta)
Na dan solidarnosti 14. avgusta se nas v Otiškem vrhu zbere 30 markacistov in planincev. Delamo v skladiščni dvorani, ki jo je zalila voda. Za trenutek vsi umolknemo, niti sanjalo se nam ni, kaj lahko naredi voda. Okrog 160 cm vode je bilo v teh prostorih. V spodnjih policah prevržene, razmočene kartonske škatle, na tleh pa 20 cm mulja - skratka katastrofa.
Razdelimo se v skupine in začnemo v samokolnice nalagati blato, izvlečemo škatle, kolikor se je dalo. Večino materiala je bilo treba preložiti, z ročnim viličarjem premikamo stvari. Po dobri uri si privoščimo kratek odmor, se okrepčamo in malo pogovorimo. Nadaljujemo delo do poznega popoldneva. Močno utrujeni naredimo skupinsko fotografijo. Vodja skladišča se nam zahvali in nas prosi še za nadaljnjo pomoč.
Po krajšem posvetu se odločimo in pri čiščenju skladišča pomagamo še tri dni, v soboto, 19. avgusta, nas je sodelovalo osem markacistov. Ta dan je pomagala tudi skupina lovcev. S skupnimi močmi smo v grobem očistili mulj iz skladišča, nato so ga verjetno gasilci sprali z vodo. Sledila je malica in zahvala direktorja, ki je tudi sam planinec. Veseli me, da smo se odzvali v takem številu. Pokazali smo, da smo srčni ljudje, ki si vzamemo čas za vse, ki so pomoči potrebni.
Po nekaj dneh premora sledi klic župana Občine Podvelka. Pove, kje so domačini potrebni pomoči. Zvečer grem na ogled k hiši, kjer rabijo pomoč. Pridem do hiše, se predstavim in začnem pogovor. Poslovim se s stiskom rok in rečem, ne skrbite, to bomo uredili. Naslednji dan po pohodu povem planincem in prijateljem, kje potrebujejo našo pomoč. Takoj se odločimo, da naslednji dan, v nedeljo, še pred dežjem, priskočimo na pomoč. Telefonsko obvestim lastnico, takoj se čuti, da sem jo presenetil.
V nedeljo se nas zbere sedem planincev. Po jutranji kavi se poženemo v hrib in odstranjujemo kamenje, naplavine, les, grabimo grušč, očistimo mulj iz garaže ... Popoldne, po zaključku in zahvali, reče lastnica: "Veš, zadnjič ti nisem verjela, da nam boste očistili travnik in lopo." Povem ji, da smo planinci resni, odgovorni in srčni ljudje.
Vesel in ponosen sem na markaciste in naše planince. Hvala vam.
V slogi je moč. Korošci smo zmeraj za mušter bili.
Prijava na E-novice
Naveza
English language
Društveni portal 
arhiv Draga Kureta
Za oddajo komentarja se 
Prijava
O avtorjih