PZS: inPlanince na Šmohorju očarale stoletne lipe

četrtek, 2. november 2023, ob 7. uri, ogledov: 1170

inPlanince na Šmohorju očarale stoletne lipe

Splošno \|
Odbor inPlaninec \|

Objavil(a): Jurček NOWAKK
	Teden dni po odtisnjenem zadnjem žigu Slovenske planinske poti na Debelem Rtiču, smo inPlaninci ponovno obuli planinske čevlje in oprtali nahrbtnike. Tokrat je bil naš cilj Šmohor, kjer smo odtisnili naš prvi žig Zasavske poti. Šmohor je dostopen s številih izhodišč. Naša ekipa inPlanincev je vzpon začela v Laškem pred znamenito dvorano Tri lilije, ko je jutro ponujalo še svežino in smo vsi imeli še nekaj toplega na sebi. Da smo sledili pravim markacijam planinske poti je poskrbel član planinskega društva Laško.
Najprej smo v hrib zagrizli kar po asfaltni cesti, s katere pa smo kaj kmalu stopili na planinsko pot. Ta je precej časa potekala po gozdu, ki se že prav počasi odeva v jesenske barve. Teren ni bil zahteven: manjše korenine in kamni, sicer pa opojno dišeči travniki. Ob poti smo se ustavili na kmetiji, kjer so nam prijazno postregli s sladkim domačim zeliščnim žganjem. Na sliki stojijo inPlaninci na robu ceste, v ozadju sevidijo hribi, arhiv inPlaninec Spremljevalka je Roka vodila po planski poti na Šmohor. To je za oba že skoraj rutina, po toliko prehojenih poteh. Dajati navodila, kje stopiti in opozoriti na vejo, ki moli na pot, na kamen, ki se je znašel točno na sredini poti. Ob pričetku projekta, 8. februarja 2020, je tudi Rok stopil na Slovensko planinsko pot: »Ob zaključni poti Slepi in slabovidni planinci po Slovenski planinski poti najprej pomislim na to, da sem v teh dobrih treh letih prehodil veliko Slovenskih planinskih poti in osvojil kar nekaj naših vršacev, za večino katerih prej še slišal nisem, predvsem pa spoznal veliko različnih prijaznih ljudi, tako spremljevalcev kot slepih in slabovidnih pohodnikov. Ob tej priložnosti se zahvaljujem vsem spremljevalcem in organizatorjem, ki so mi vse to omogočili. Za današnji podvig se naj zahvalim spremljevalki Silviji, ki je poskrbela, da sva varno prišla na hrib in potem v dolino.« Na sliki skupina inPlanincev hodi po cesti, ki se vije momo mogočnega dresa z vdolbino na desni strani slike, arhiv inPlaninec Tudi na pohodu na Skupaj v hribe na Šmohor je odmevala himna Odločen korak, ki jo je napisal Miha in hudomušno dodal: »Na samem začetku Slovenske planinske poti, smo nekateri še naslednji dan čutili utrujene mišice, danes pa po vseh teh prehojenih korakih in osvojenih vrhovih za take ture ni nikakršnih težav, torej smo dobro uhojeni planinci. Ko zavrtim čas nazaj si res ne morem misliti, kaj nam je uspelo, koliko prehojenih kilometrov je zanami in s tem tudi osvojenih vrhov. Sam sem bil prepričan, da se bom pridružil kakšnemu pohodu, ko pa greš dvakrat ali trikrat, te kar potegne in padeš not. Vsa ta pozitivna energija, dobra družba te povleče iz domačega kavča in komaj čakaš na naše novo snidenje, da spet osvojimo enega od vrhov.« Andrejka se pohodov udeležuje že drugo leto: »Ti pohodi so enkratni, všeč mi je, da je res prilagojeno, da lahko isti cilj osvojijo osebe, ne glede na način gibanja. Danes je na izbiro daljša planinska pot in krajša pot po cesti, na kateri se lahko pridružijo tudi osebe na vozičkih in mi, ki smo manj kondicijsko podprti. Lepo je videti, kako se lahko vse vrste invalidov povežejo in tako skupaj sodelujejo na pohodih. Inkluzija tako zaživi, da pomagamo drug drugemu in se učimo živeti drug z drugim.« Na sliki skupina inPlanincev pred travnato vzpetino, ki jo obdajajo drevesa, arhiv inPlaninec Današnji inkluzijski pohod na Šmohor je ponovno potekal s prostovoljci, ki imajo okrepljeno zavest o solidarnosti in nesebično spremljajo tistega, ki spremstvo potrebuje. To, kar njih verjetno prepriča v dejanje spremstva so veselje in ganjenost udeležencev. Prostovoljci najštevilčnejše pomagajo inPlanincem akcije Gibalno ovirani gore osvajajo (GOGO), ki gore osvajajo na vozičkih, s pomočjo pohodnih palic ali drugih pripomočkov. Pohod pa se udeležijo tudi nevrorazlični, kar pomeni, da so se pohoda udeležile osebe z nevrološkimi motnjami bodisi zaradi možganske kapi, možganskih poškodb ali tumorjev v možganih, osebe z motnjami v duševnem razvoju in osebe z ADHD - z motnjo pomanjkanja pozornosti in hiperaktivnostjo, gluhi in naglušni ter slepi in slabovidni. Na sliki se inPlaninci vzpenjajo po cesti, osebi na invalidskem vozičku pomagajo prostovoljci, arhiv inPlaninec Lovsko društvo Laško nam je odstopilo parkirišče pred njihovim domom. Kombiji, osebni avtomobili in avtobus je pripeljal pohodnike, prostovoljce in vse željne vzpona in razgleda v dolino. Po krajšem ravninskem delu za ogrevanje se je pot postavili po konci in zagrizli smo v strmino. Po trije prostovoljci so bili zadolženi za pomoč pri vzponu invalidskih vozičkov. Eden je potiskal voziček, dva pa sta prijela za vlečno vrv - gurtno. Tudi oseba na vozičku je pomagala obračati kolega in s skupnimi močmi so dosegli cilj. Vsak pohod je ekraten in postreže s presenečenjem, tokrat je bil to obisk prijaznega osebja zdravstvenega doma Laško. Lahko smo se preizkusili v temeljnih postopkih oživljanja z defibratorjem (AED). Znanja ni nikoli preveč in lutka je bila ves čas oživljana. Za radovedne pa je bila na voljo meritev krvnega tlaka. Na sliki čepijo štiri osebe okrog lutke za oživljanje in AED aparata, arhiv inPlaninec Terasa planinskega doma nas je pričakala s pogrnjenimi mizami. Na poti smo potrošili kar nekaj energije, ki smo jo nadomestili z okusnimi planinskimi jedmi. Če ne slišijo slepi ne vedo, kdo je v njihovi družbi in so se predstavili udeleženci na inkluzijskega pohoda Skupaj v hribe. Planince so pozdravili član PD Laško, oskrbnica koče na Šmohorju, udeleženca akcije Gibalno ovirani gore osvajajo Zvoka ter Štefan, udeleženka akcije nevrorazlični Nataša, prostovoljci iz zavoda Manipura in za Odločen korak slepih in slabovidnih Miha, ki je Roku predal vrečko z majico z napisom »USPELO NAM JE!« in s številnimi koristnimi izdelki uporabmini tako pri hoji v hribe kot nasploh v vsakdanjem življenju. Nataša je spretna na pohodih, v steni in tudi z besedami: »Pozitivna in čarobna energija, ki je menda prav zaradi treh lip prisotna na Šmohorju, nas je vse prevzela. Objemi in iskreni pogovori so pregnali nekaj obupa, ki se naseli v ljudeh. Morda zaradi polne lunce, kdo bi vedel. Vem pa, da podpora zbranih zagotovo vodi v pozitivne spremembe v razmišljanju posameznika in to podporno okolje je za vse vključene tisto okolje, ki omogoči posamezniku, da se počuti sprejetega in da je uživanje, kljub oviram, pravzaprav mogoče. Hvala, inPlaninec - za vse.« Razposajeno vzdušje nas je peljalo tudi do bližnje cerkve sv. Mohorja in mogočnih stoletnih lip, v katere nas je lahko stopilo, no zbasalo, kar več hkrati, saj so votle in je na sredini luknja. Tukaj smo zapeli tudi našo himno Odločen korak, Kelčevo pesem in Luna sije. Na sliki skupina inPlanincev stoji pod mogočno krošnjo, arhiv inPlaninec Korak smo vsi inPlaninci skupaj po asfaltni cesti usmerili proti dolini do vasi Slivno, od tu pa naprej proti domu. »Sonce nas je prijetno grelo in med drevesi smo se lepo ohladili. Učimo se živeti drug z drugim in ob tem rastemo, si polepšamo dneve in se povezujemo. Tudi to nam prinese inkluzija,« je zaključil Miiha.