NOVICE  

Letos se na Mangartu in v njegovi bližnji okolici odvija več dogodkov. Vsaj simbolično so povezani tudi s 70-letnico slovenske poti na njegov vrh. Javni zavod Triglavski narodni park (TNP) je občini Bovec v brezplačno uporabo predal nov električni kombi (ta je bil na dan svečanosti žal v okvari), ki bo namenjen poletnim prevozom turistov in planincev na Mangartsko sedlo, izven sezone pa tudi prevozom domačinov. Gre za prvo tovrstno namensko vozilo, s pomočjo katerega naj bi usmerjali obisk na najbolj obremenjenih točkah v parku. V Logu pod Mangartom so uredili tudi polnilnico za električno vozilo. Takšni načini bodo v bodoče edina možnost prevoza v zatrepnih dolinah znotraj Triglavskega narodnega parka.

Obenem so na Mangartskem sedlu poleti odprli novo učno pot. Zamislili so si jo v sklopu sanacije erozijskih žarišč, ki so nastala zaradi nebrzdane hoje številnih obiskovalcev vsepovsod po travnatih površinah. Informativne table na njej predstavljajo favno in floro območja, geološke posebnosti, zgodovino pašništva in druge pomembne dogodke, povezane s tem območjem. Med drugim je tudi posebna tabla, ki obeležuje slovensko planinsko pot na vrh Mangarta, zgrajeno pred sedemdesetimi leti.

Zgodovina poti in današnji pogled

O odločitvah, ki so pred sedemdesetimi leti botrovale gradnji jubilejne poti na vrh Mangarta je na svečanosti spregovoril Žarko Rovšček iz PD Tolmin.

Vršni del Mangarta je po drugi svetovni vojni prerezala krivična državna meja med Italijo in Jugoslavijo. Planinci so morali po stari planinski poti, ki je vodila čez severno ostenje Mangarta na vrh in obstaja še danes. Pri tem so morali dvakrat prečkati državno mejo in kake pol ure napredovati po italijanskem ozemlju. Gibanje v mejnem pasu, povezano s pogostimi kontrolami obmejnih enot, je predstavljalo resno oviro razvoju slovenskega planinstva na tem območju. Zato se je PD Tolmin pred sedemdesetimi leti odločilo, da za 60-letnico SPD zgradi po našem ozemlju preko 500 metrske zahodne stene novo planinsko pot. V planinski zgodovini to ni osamljen primer. Tako sta nastali tudi Hanzova na Prisojnik (l. 1926) in zavarovana severna pot na Mojstrovko (l. 1928). Dotedanja južna dostopa na omenjena vrhova sta namreč po prvi svetovni vojni nenadoma ostala onstran rapalske meje.
Ključ lažjega dostopa na mangartsko sedlo je bila cesta, zgrajena pred drugo svetovno vojno, v prvih letih po njej pa zanemarjena in delno poškodovana. Več delovnih akcij je bilo potrebnih, da so jo usposobili; največje, 28. junija 1953 se je udeležilo približno 300 planincev iz Posočja in drugih krajev na Primorskem. Prostovoljci so skupaj z delavci Uprave za ceste Okrajnega ljudskega odbora (OLO) Tolmin odstranili približno 7000 m3 zasipnega materiala, zgradili 47 m3 betonskega podpornega zidu in obnovili enega izmed mostov. Taka so bila prva leta prekipevajočega veselja nad življenjem v svobodni domovini, na Primorskem še posebej. Obnova ceste in nadelava nove poti na Mangart nista bili več »navadni« društveni akciji, ampak sta v razmerah političnih napetosti s sosednjo Italijo postali tako pomembni dejanji, da ju je, kljub začetnemu oklevanju, gmotno podpirala tudi tedanja oblast. Pripomogel je tudi tisk, ki je o prizadevanjih planincev obširno poročal. Predstavniki PD Tolmin so skušali pri oblasteh izposlovati tudi odprtje Predela za mednarodni promet. Naročili so tudi izdelavo načrtov za stavbo na Predelu z gostinskim in uradnim delom za obmejne organe. Želeli so namreč odpreti vrata tudi ljubiteljem gora iz Italije in Avstrije. Rojevale so se že prve ideje o poteku nove poti na vrh Mangarta.



Številni arhivski dokumenti pričajo, da je bil pri tem Franc Ceklin, takratni podpredsednik PD Tolmin in načelnik Alpinističnega odseka, gotovo osrednja osebnost. Tudi sam se še živo spominja svoje odločitve o smeri nove poti. 11.4.1953 sta se skupaj s članom AO Jankom Korenom mudila na mangartskem sedlu, da bi določila smer. Ceklin se je odrekel prvotni zamisli o smeri preko JZ dela stene, ker je predvideval večjo izpostavljenost vetru. Smer bi bila obiskovalcem, ki se pripeljejo na sedlo, preveč od rok in izguba višine do njenega vstopa bi bila prevelika. V svojem pričevanju utemeljuje: »Odločil sem se za traso po SZ steni, kakršna je še danes. Ta ima bolj logičen potek in s pridom izkorišča naravne razčlembe, poleg tega pa od zadnje pentlje mangartske ceste do vstopa ni daleč.« Ceklin je bil kasneje še večkrat na ogledih na Mangartu, saj si je bilo potrebno zamišljeno smer ogledati bolj od blizu, jo preplezati in sprejeti prve operativne odločitve glede gradnje. Za delovanje v mejnem pasu je bilo nujno tudi soglasje oblasti. Na Ceklinovo pobudo je OLO imenoval uradno komisijo za ogled bodoče trase, v katero so ob sodelovanju predstavnikov gozdarske uprave in PD Tolmin pritegnili tudi poveljstvo območne enote KNOJ. Potem so lahko priprave na gradnjo šele uradno stekle. Začetnih težav za planinsko društvo ni bilo konca: usposobitev ceste in gradnja nove poti je predstavljala prevelik finančni zalogaj, razdalja od Tolmina do mangartskega sedla je bila na tedanji stopnji razvitosti prevoznih sredstev in zvez težko premostljiva, primernih izvajalcev ni bilo na voljo, v visokogorju je bilo potrebno računati na zelo kratko gradbeno sezono itd. Že slab teden po dogovoru o izvedbi del (točneje 19.6.1953) je žal preminil predvideni izvajalec, vsem znani graditelj planinskih poti Anton Kravanja - Kopiščar. Kot nadomestna rešitev se je mesec dni kasneje dela lotila okrepljena skupina delavcev Uprave za ceste OLO Tolmin. Pred tem so društveni prostovoljci zgradili na sedlu še zasilno zavetišče za prenočevanje delavcev. Minerska dela je vodil Jože Čerin (njegov sin Rajko Čerin iz Obalnega PD Koper se je tudi udeležil sobotne slovesnosti na Mangartskem sedlu!). Odgovornost za napredovanje in varnost delavcev v steni je prevzel član alpinističnega odseka in gorski reševalec Peter Berginc, ki je opravil tudi levji delež delovnih ur. Kljub temu, da je večkrat ponagajalo vreme, je delo potekalo neprekinjeno do 26. avgusta, torej še tri dni po svečani predaji poti namenu.

Novo pot so v prisotnosti številnih ljubiteljev gora, zastopnikov oblasti in PZS (dr. Potočnik in dr. Brecelj) slovesno predali namenu 23. avgusta 1953 ob 10.00. PD Tolmin je pred tem razposlalo propagandni letak trinajstim poslovalnicam Putnika, 73 planinskim društvom, 47 turistično-olepševalnim društvom ter večjim podjetjem, uradom in ustanovam po Sloveniji. Tisk in radio pa sta objavljala priložnostne prispevke s kronološkim povzetkom gradnje in vabila na svečanost. Po nočnem neurju pred slovesnim dogodkom, ko je proti jutru zapadlo že 20 cm snega, se je Mangart odel s prazničnim poprhom. Večina udeležencev se je povzpela na vrh. Na ta dogodek nas spominja tudi plošča PD Tolmin ob vznožju smeri.



Živimo v času, ko so nekdanje napetosti med dvema bližnjima narodoma, ki so nastale na pogorišču druge svetovne vojne, le še stvar preteklosti. Planinska pot na Mangart je še vedno živa. Po njej se namreč dnevno pretaka veliko navdušenih obiskovalcev, saj jim dovozna cesta omogoča lahek dostop. Tudi na dan prireditve jih je bilo veliko. Slovenska planinska pot na Mangart uspešno kljubuje človeškim korakom in naravnim silam. Od odprtja pred sedemdesetimi leti dalje so bili na njej opravljeni številni posegi markacistov. Tudi z njihovo neutrudno pomočjo se ohranja kot trajno izročilo nekdanjih časov. Žal je italijanska pot na vrh v zelo slabem stanju, kar otežuje običajen povratek na sedlo. V današnjem času medsebojnega sodelovanja dveh narodov in sosednjih občin dogovor o njeni ureditvi ne bi smel biti težava, saj je popravilo poti na to zelo obiskano obmejno goro gotovo v interesu planincev stičnih narodov. Župan Trbiža je žal s svojo odsotnostjo na jubilejni svečanosti izpustil možnost, da bi pojasnil razloge za tako stanje poti.