NOVICE  

Organizatorji so nas pogostili s čajem, kavico in malico za na pot. Nagovorila sta nas predstavnik planinskega društva Opatija Stiven Knaus in Kristina Marjanović, voditeljica Radne skupine za osobe s invaliditetom. Zatem smo se odpravili proti vrhu, del skupine po cesti, drugi del po planinski poti. Med potjo so nam domačini razlagali, kaj vse vidimo in kako se narava spreminja skozi leto. Povedali so nam še za več drugih zanimivih destinacij. Pogovor je bil sproščen in vesel. Ker smo uhojeni planinci, se nam pot ni zdela naporna, a pomembna, saj je medsosedsko sodelovanje pomembnejše od višine gore, ki jo dosežemo.


Na sliki skupina inPlanincev hodi cesti, na desni strani se vzpenjajo antene, arhiv inPlaninec

To je na svojem prvem pohodu spoznala tudi prostovoljka Nevenka. »Pohod s slepimi in slabovidnimi je dogodek, na katerem skupaj premagujemo izzive narave in dokazujemo, da tudi slepi zmorejo doseči cilje. Taki pohodi spodbujajo medsebojno sodelovanje in krepijo solidarnost. Vseeno pa sem si težko predstavljala, kako slepi zmorejo hojo v hribe. Če bi bila pot brez ovir, že, a po planinskih poteh? To soboto pa sem spoznala, da za slepe in slabovidne res ni ovir. Premagujejo jih s pomočjo prostovoljcev. Domov sem prišla bistveno bogatejša, tako fizično kot duševno, kot sem zjutraj odšla.«


Na sliki osem inPlanincev okrog velike markacije, ki ima v sredini luknjo in skozi katero gledata moški in ženska, pod markacijo čepita moški in ženska, na obeh straneh stojita ženski, arhiv inPlaninec

Do vrha 1396 metrov visokega Vojaka smo hodili približno dve uri. »Z vrha so se odprli razgledi na morje, bližnje otoke in v ozadju Velebit, ki so nam jih opisali spremljevalci. Po krajšem postanku z malico smo se vrnili do planinskega doma. Sledilo je druženje in obvezno petje naše himne Odločen korak, nato pa smo se počasi poslovili od prijaznih gostiteljev in se odpeljali proti domu. Meni je bil pohod všeč. Naši spremljevalci budno pazijo na nas in nam pričarajo lepe dni v gorah. Hvala Marjeta in Jurček, da sta tu z nami,« je povedala pohodnica Marija.


Na sliki skupina inPlanincev z zastavo pred okroglim stolpom izza katerga kuka sonce, arhiv inPlaninec

Že tako mednarodno obarvan pohod sta obogatili še Belgijka Emilie in Italijanka Valentina, mednarodni ESE prostovoljki zavoda Nefiks. Emilie je povedala, da je morala zgodaj vstati, a je bilo vredno. »Spoznala sem ljudi, ki so bili ganljivi, prijazni in zares skrbni. Kot osebi, ki obožuje pohodništvo, mi je bila všeč soudeležba tako velike skupine, ki je skupaj delila to strast do pohodništva. Resnično me je navdušila spretnost ljudi, ki nimajo vida, da bi se znašli na poti, a čutijo kamenje, korenine in luknje na poteh, na katerih sem tudi jaz včasih skoraj padla. Pokrajina je bila dih jemajoča, z morjem na eni strani in dolinami na drugi. Resnično neverjetno. Hvala za dan, poln pustolovščin.« Tudi Valentina je bila navdušena: »Bil je čudovit dan, spoznala sem veliko novih, zabavnih in prijaznih ljudi, organizatorji so bili na voljo za vse in za različne potrebe. Osebje v koči je bilo zelo gostoljubno, postregli so s hrano in pijačo, pohod pa je bil zelo lep, prijeten in zadovoljujoč.«


Na sliki skupina inPlanincev v koloni hodi po jesensko obarvanem gozdu, arhiv inPlaninec

Tokratno srečanje s hrvaškimi inPlaninci pa ni bilo prvo. Hrvaški pohodniki so se udeležili že prvega pohoda slepih in slabovidnih planincev po Slovenski planinski poti, 8. februarja 2020 smo šli skupaj od Mariborske do Ruške koče na Pohorju, z nami pa so bili tudi 23. septembra letos, ko smo na Debelem rtiču v naše knjižice odtisnili zadnji žig Slovenske planinske poti. Mi pa smo jim obisk vrnili 3. junija letos, ko smo se udeležili pohoda Podaj mi roko iz Zelenika na Cesargradsko goro na Japici.

Organizatorji so pripravili objavo s foto galerijo [FOTO] Osobe s invaliditetom na vrhu Učke u organizaciji PD „Opatija“ (poduckun.net)