NOVICE  

»Na izhodišču, v vasici Rakovica, nas je pričakalo prijetno hladno zimsko vreme, ki je kar klicalo po gibanju v naravi. In res smo se sprva po asfaltni cesti kar zagnali v hrib, a kmalu upočasnili tempo, ko smo stopili na spolzko planinsko pot, polno korenin in mokrega listja. Po uri in pol zložnega vzpenjanja smo prispeli na vrh, kjer smo si nekateri privoščili kuhano vino, drugi čaj ali tak in drugačen topel napitek,« dan opisuje Rok Janežič. »Po prvotnem planu naj bi pot nadaljevali na Špičasti vrh, zatem pa mimo ribogojnice v Zgornjo Besnico v gostilno Pr jazbec. Naši vodniki na čelu z Ludvikom Vebrom pa so presodili, da bo zaradi spolzkega in strmega terena bolje, da jo mahnemo po pobočjih Jošta in tako pridemo na cilj po daljši poti. Tako smo korenine premagovali nadaljnje tri ure, kar je bila vesela dogodivščina za nas planince, ki nam je ura dodatne hoje prej nagrada kot kazen. Med hojo sem nekajkrat omedel sneg z vej, tako da mi je zlezel za vrat. Nazadnje smo vendarle prikolovratili do gostilne Pr jazbec, kjer so nam postregli z dišečo obaro in žganci. Na tem pohodu sem imel kar dva spremljevalca, Joca in Sonjo, ki se jima zahvaljujem za potrpežljivo vodenje po gorenjski zimski pokrajini. Za Sonjo je bil to celo ognjeni krst, saj se je na Joštu prvič preizkusila v vodenju slepih po planinskih poteh. Preizkušnjo je odlično prestala in upam, da se nam bo še večkrat pridružila,« sklene Rok.


Na sliki stojijo štirje inPlaninci v okvirju na katerem piše dom na Joštu, v levme delu se razginja snežna idila hribov, arhiv inPlaninec

O naših aktivnostih govori tudi Sašo: »Z našim udejstvovanjem dokazujemo sebi in drugim, da se ovire da premagati in cilje, ki si jih zastavimo, doseči kljub različnosti težav, ki nam jih prinaša naš hendikep. Ob vseh naših aktivnostih smo mnogokrat priča pozitivnemu odzivu drugih polnočutnih pohodnikov nad našo vztrajnostjo in smo zanje inspiracija, da je v življenju mogoče doseči marsikaj, če le obstaja dovolj močna volja in želja. Ponosen sem na svojo odločitev, da postanem del te zgodbe in tudi sam doprinesem nekaj k ozaveščanju tistih, ki se jim je pred soočenjem z nami in z našimi aktivnostmi morda zdela vsaka stvar bolj ali manj samoumevna. Veliko je pozitivnih zgodb, ko se je tudi z našo pomočjo porušil kak zid in je sogovornik na drugi strani videl, kar je do takrat spregledal, in slišal, kar je do takrat preslišal ter naredil korak naproti nam.«


Angela Klemenčič je del ekipe Inplaninca postala lani. »Hvaležna sem za to, da sem imela lansko leto priložnost opraviti tridnevno izobraževanje in usposabljanje za delo z invalidi/OPP. Spoznala sem, da še kako drži misel, zapisana na zadnji strani priročnika Inplaninec: Prepreke so v glavi, telo ne pozna meja.«


Udeleženci so bili po še enem lepo preživetem dnevu navdušeni, zahvalili so se vodnikom in prostovoljcem, ki jim dajejo občutek varnosti, še posebej pa Jurčku in Marjeti, ki sta že leta gonilni sili naših pohodov. »Z vajino pomočjo slepi, slabovidni, gibalno ovirani in osebe na vozičkih vidijo in občutijo tisto, za kar so sicer v življenju prikrajšani. Brez vaju bi bilo njihovo življenje pusto, samotno in žalostno. Vidva sta luč, ki jim sveti, tudi ko je najtemnejša noč. Vajino poslanstvo je pomoč, podpora in uresničevanje začrtanih ciljev invalidnih oseb, da so sprejeti v družbo, svobodni, da lahko osvajajo gore ter resnično uživajo v življenju. Zaradi takšnih ljudi so invalidi srečni, samozavestni, pogumni in imajo pred sabo cilj, ki ga s pomočjo vodičev/spremljevalcev tudi osvojijo. Vidva pa jim vlivata pogum, bogatita njihovo življenje in sta opora, na katero se vedno lahko zanesejo,« pravi Angela.