NOVICE  

»Že med vožnjo proti Koroški sta nam vedno več snega in ledene sveče nad potokom ob cesti napovedovala pravo zimsko pravljico. Na izhodišču v Podpeci pri vojaški karavli smo se zbrali člani planinskega društva Slovenska Bistrica in člani inPlaninca skupaj 48 pohodnikov, od tega 8 slepih pohodnikov, 2 nevrorazlična, 2 gluha, 3 dolgotrajno oboleli ter 11 vodnikov in 7 spremljevalcev Planinskega društva Slovenska Bistrica ter ostalih prostovoljcev,« pripoveduje Tea Bračič.


Na sliki na zasneženem položnem delu stoji skupina inPlanincev. Trije sedijo na tleh, nakaj pa se jih vzpenja, v leven delu zadaj so na pobočju borovci v desnem delu zadaj pa se odpira pogled na pokrajino prepredeno z oblaki, arhiv inPlaninec

Po dveh urah hoje smo zagledali kočo na Peci. Iz kamna zidana in v les oblečena temnorjava lepotica, ki stoji na višini 1665 m, nam je ponudila toplo zavetje, vroč čaj in malo počitka. Izvedeli smo, da je oskrbnik Andrej posebej za nas odprl kočo, jo ogrel, skuhal toplo malico in se dogovoril, da so za nas splužili cesto. Večina nas je nato nadaljevala pot proti vrhu, do 2125 metrov visoke Kordeževe glave. Snega ni bilo veliko in ni bil pomrznjen, tako da nismo imeli veliko težav. Sonce je vedno bolj pripekalo, postajalo nam je celo vroče, tako da smo v nekem ovinku, ki je bil v senci, to v smehu pozdravljali, kot da smo sredi poletja. Belino, ki je vladala okrog in okrog, so višje prekinili nizki borovci, ki so našim očem ponudili tudi nekaj zelene barve. Vrh nas je pričakal obsijan s soncem, v snegu so se lesketali kristalčki. Veter je pihal le toliko, da smo ga čutili.


Na sliki skupina inPlanincev na vrhu, arhiv inPlaninec

Slepi in slabovidni planinci sicer razgleda v vsej njegovi veličini ne morejo videti, a, kot pravi Anja Uršič, vidijo tisto, kar je očem nevidno. »Prevzame me občutek miru, prostrane svobode in takrat se zavem mogočnosti narave in njene biti ter kako smo ljudje pogostokrat pravzaprav majhni v svoji veličini egocentrizma in posledično nemočni. Ta nemoč videti drugače in biti odprt do drugačnosti je velikokrat odeta v tančico predsodkov, stereotipov in pričakovanj družbe in ne prepušča žarka uvida v svet drugačnosti. InPlaninec je lep primer, ki odstira to tančico in tako osebam z invalidnostjo kot širši javnosti utira nov pogled na zmožnosti posameznikov in njihovo socialno vključenost. Tako kot vsi vzponi do sedaj je tudi pohod na Peco v meni prebudil notranjo izpopolnitev in zadovoljstvo, ko ugotovim, da živim življenje v vseh barvah in odtenkih. In za odtenki je še mnogo več, tam je namreč zgodba življenja, ki jo pišemo in naši gorski podvigi so pomemben del poglavja Uresničene želje.«


Na sliki štiri osebe stojijo ob skrinjici z žigi, ena odpira planinski dnevnik, arhiv inPlaninec

Deležni smo bili dih jemajočih razgledov: Uršlja gora, Raduha, Veliki vrh, Ojstrica, celotne Karavanke, avstrijska Golica, Svinja planina, Košenjak, Pohorje, pogorje s Komnom in Smrekovcem, celo Kum in moj najljubši Boč. Nismo se dolgo zadržali, nadeli smo si dereze in se odpravili nazaj. Med spustom, ki je potekal brez težav, smo za hip s pogledi še objemali zasnežene hribe v nižini. 



Na sliki razgled v dolino in bližnje vrhove, čez katere se vleče kopasta megla, arhiv inPlaninec

V koči nam je oskrbnik Andrej ponudil tople obroke in nam s tem ogrel tudi srce. Zelo prijazno osebje, dobra hrana in topel prostor sta nam dala novih moči za zadnji spust do izhodišča. Pot navzdol je potekala bolj v tišini. Polni energije, ki smo jo dobili od Narave, smo zapuščali ta svet, v katerega se planinci vedno znova vračamo; vsakič iščemo in najdemo kaj drugega. Nekaj energije gozda, potoka, drevja, listja, snega, sonca, neba, vetra, kamenja nesemo s sabo domov. Pridi tudi ti kdaj zraven!« je svoj zapis sklenila Tea Bračič.


Na sliki se trije inPlaninci vzpenjajo po zasneženi poti, arhiv inPlaninec

Nekateri so svoje misli zapisali na družbenih omrežjih. »Čudovita, nepozabna, neprecenljiva izkušnja,« pravi Adrijana Vauh. Spremljevalka Alenka Sakelšek pa je zapisala: »Vodenje Aljaža mi skoraj ni dalo diha na vrhu Pece, njegovo veselje je bilo nepopisno. Ponosna sem, da sem v družbi pohodnikov, ki bi sicer mnoge vikende ostali doma.« Na pohodnike je ponosna tudi vodnica Ivana Leskovar: »S tako ekipo grem kamorkoli,« pravi.


Na sliki planinski dom na Peci, 1665 m in terasa na kateri stojijo inPlaninci, arhiv inPlaninec

In inPlaninci bomo skupaj s svojimi spremljevalci šli še marsikam. Potem ko smo se v letošnjem juliju povzpeli na Triglav, ki nam je do takrat predstavljal skoraj nepredstavljivo, in smo konec septembra z zadnjima dvema žigoma zaključili Slovensko planinsko pot, se nam sedaj odpirajo nove priložnosti, ki jih želimo preizkusiti. Za mesece, ko ne moremo hoditi v visokogorje, bomo hodili po Evropskih peš poteh, ki potekajo po Sloveniji, prvi žig Martinove poti smo že vtisnili v svoje knjižice. V poletnih mesecih imamo znova v načrtu vzpon na Triglav, predvsem za tiste, ki so ga letos iz kakršnega koli razloga izpustili. Še posebej velik izziv pa nam bo vzpon na kar 4164 visok Breithorn. Zimski pohod na Peco je bil odlična pripravljalna tura zanj. Načrtov nam ne zmanjka, odločnosti pa tudi ne.