»Na nek način sem potreboval frustriranega človeka. Frustriran junak je neskončno bolj zanimiv kot npr. nekdo, ki nima nobenih težav v življenju. Jaz sem temu svojemu Tarasu obesil pač to, da se je ukvarjal z alpinizmom, da je bil zelo zagret alpinist ter je moral nehati zaradi zunanje prisile. Zaradi otrok, žene in vsega tega. Jaz sicer nikoli v življenju nisem nehal, ampak si pa znam predstavljati, kako bi mi bilo pri srcu, če bi me nekdo poskušal prisiliti v to, tako da sem mu obesil kar precejšnjo dozo frustracije.«
»Ko sem bil v Nemčiji na frankfurtskem sejmu, me je nemški novinar predstavil, da sem edini slovenski pisatelj, ki živim od pisanja. Ne vem, kdo mu je to zaupal. Ne vem, ker se veliko ne družim s drugimi pisatelji, tako da, pojma nimam!«
»Pri plezanju mi je bila strašno všeč ta skupnost. Mi smo se vsi tikali. Jaz sem tikal Toneta Škarjo, ki je takrat bil kar precej starejši od mene. Na kraj pameti mi ni padlo, da bi ga vikal. Tudi Tarasov odnos do vikanja je popisan. Zdaj, ko pridem v PCL, me vsak vika in moram priznati, da mi gre to najbolj na živce.«
»Ves čas je deževalo. En dan, ko je pa zjutraj majčkeno nehalo, smo pa šli pod steno, jo splezali in ko smo sestopali, je spet deževalo. Ampak takrat se spomnim tistega občutka, ko smo prišli na vrh, vsi dvomi, so se razblinili in jaz sem takrat vedel, da hočem preostanek svojega življenja to početi.«
»Na srečo alpinizem ni samo šport, je neki več. Z glavo je mogoče pomagati tudi tam, kjer mišice odpovejo.«
»Jaz bi že zdavnaj pustil alpinizem, če ne bi dejansko užival v njem. Letos, ravno po tej (smeri) Humar - Škarja sem ugotovil, da mi je dejansko to všeč.«
»Spomnim se, ko sva s pokojnim Miho Valičem prišla v Gornji Ig, takrat nekje na začetku njegovega plezanja in mojega, sem ga vprašal: »Kok si pa kaj splezal?« Pa je rekel: »Nekih 7a+ največ.« Jaz sem takrat že 7c-je... Potem sem pa rekel: »Koliko si pa sajtnu (splezal na pogled)?« »Isto!« Jaz takrat še nisem 7a+. Ampak pri pisanju so pa vloge kar naenkrat v mojo korist, da lažje kot drugi napišem nekaj, kar je berljivo. Tako da sem doživel, da sem nekje tudi talentiran.«
»V otroštvu, v osnovni in srednji šoli, sem veliko bral. Z enim takim neprijetnim občutkom, da sproti pozabljam. Da težko karkoli povem o knjigi, ki sem jo prebral, zato ker se niti naslovov ne spomnim. Ampak potem, ko sem pa pisal in ko pišem, ugotavljam, da ves ta besedni zaklad, ti stavki, besede, ki sem mislil, da sem jih že izgubil, prihajajo ven od nekod. Tako da, če bi kdo rad postal pisatelj, je skoraj nujno, da je prej bralec.«
|