PZS: Z varnim korakom tudi pozimi

četrtek, 1. februar 2024, ob 12. uri, ogledov: 1576

Z varnim korakom tudi pozimi

Splošno \|
Odbor inPlaninec \|

Objavil(a): Jurček NOWAKK
	InPlaninci smo se resno lotili zimskega pohodništva. Da bi bili kar najbolje pripravljeni na izzive, ki nas čakajo v zasneženih gorah, smo se minuli konec tedna udeležili tečaja varnejše hoje v gore v zimskih razmerah, ki ga je organizirala PZS v sodelovanju z Gorsko reševalno službo Kamnik.
V petek popoldne, 26. januarja 2024, smo se najprej udeležili teoretičnega dela, kjer nam je Matjaž Šarkezi jasno in sistematično predstavil vsak kos opreme, ki ga priporoča za varno hojo v zimskih razmerah. Z jasnim prikazom nam je omogočil, da smo kar najbolje razumeli namen uporabe vseh pripomočkov. Pomemben poudarek je bil na tehničnih detajlih, kot so pravilno nameščanje derez, uporaba cepina in pravilna izbira oblačil in nahrbtnikov. Všeč nam je bilo tudi, da je prispeval še marsikateri sočen primer iz svojih bogatih gorniških izkušenj. Na sliki skupina inPlanincev v predavalnici, arhiv inPlaninec »Dobil sem veliko novih informacij. Denimo, še nikoli nisem slišal, da jelenova mast pomaga, da ne dobiš žuljev pri hoji. Najbolj zanimiv pa je bil prikaz, kako pravilno zavežemo vezalke, da se ne bodo odvezalo,« je povedal Blaž Urh. Na sliki moški in ženska stojita ob mizi na kateri je gojzer, moški ga drži, ženska ga zavezuje, arhiv in Planinec Tečaj je bil dostopen za slepe in slabovidne, ki so z otipanjem spoznali posamezne dele opreme, in za osebe z okvaro sluha, ki jim je povedano tolmačila tolmačka slovenskega znakovnega jezika. Na vliki v predavaljnici ženska sedi za mizo in tipa cepin pripet na nahrbtnik, pred njo stoji moški, arhiv inPlaninec V soboto, 27. januarja 2024, smo na Mali Planini nadaljevali s praktičnim delom usposabljanja. Med udeleženci so bili slepi in slabovidni, gluhi, dolgotrajno bolni ter planinci po poškodbah možganov. Na sliki skupina planincev stoji na gozdni cesti ob kateri je sneg in stojijo smreke, arhiv inPlaninec »Zgodaj zjutraj smo izkoristili lep dan za zimski pohod od Kranjske Ravni do Domžalske koče na Mali planini. Pri koči so nas že čakali gorski reševalci. Razdelili smo se v skupine, saj je delo na tečaju potekalo po postajah,« je Miha Jakopin podrobno opisal, kaj vse smo počeli. Na slliki skupina planicev na pokrajini, ki ima še nekaj zaplat snega in rastejo posamezne smreke, arhiv inPlaninec »Na prvi postaji so nam predstavili lavinske žolne, s katerimi iščemo ponesrečene pod plazom. Tudi sami smo lahko poskusili iskati s pomočjo spremljevalca, saj nam naprava na ekranu prikazuje metre in centimetre oddaljenosti od ponesrečenca. Na naslednji postaji smo spoznavali različne dereze, kako jih namestiti, kako jih uporabiti in predvsem, kako hoditi z njimi. Na malo strmejšem pobočju so nam prikazali, kako ravnati v primeru zdrsa, kako uporabiti cepin in kako se ob zdrsu na hitro obrniti v najbolj primeren položaj. Slepi smo se ulegli na sneg, saj nam je na ta način bilo najlažje predstaviti pravilen položaj in način uporabe cepina. Na sliki moški sloni nad lutko in se z iztegnjenima rokama z dlanmi naslanja nad njo, okrog njega stojijo še štiri osebe, arhiv inPlaninec Na eni od postaj smo se naučili, kako s sondo preveriti, kje in kako pod plazom leži zasuta oseba in kako pravilno z lopato odmetavati sneg. Na lutki smo preizkusili metode oživljanja in uporabe defibrilatorja. Na koncu nam je Matjaž Šarkezi predstavil še plazovni nahrbtnik, iz katerega se v primeru plazu sproži zračni balon.« Na slkiki moški kople z lopato v sneg, v ozadnju so še druge osebe, arhiv in planinec Jani Führer je bila najbolj všeč delavnica praktične uporabe cepina pri zaustavljanju ob zdrsu. »Z Dejanom sva večkrat poskusila simulirati padec in zaustavljanje. Najlepša hvala za potrpežljivost in pripravljenost na malo drugačen način delati s tečajnikom. Tudi druge vodje delavnic so se, čeprav so se večinoma prvič srečali s slepimi, s predstavitvami odlično odrezali. Mi smo se učili od njih, pa tudi oni od nas, na kakšen način slepemu približati posamezno področje. Polna super vtisov že razmišljam o ponovni udeležbi na tečaju v naslednjem letu, da osvežim znanje.« Na sliki ženska leži na trebuhu na snegu in pred seboj drži cepiv v rokah, glavoima dvignjeno, prikazuje zaustavljanje, ob njen kleči moški, arhiv inPlaninec Veliko so se naučili tudi spremljevalci. »Večino življenja sem se držal pravila, da se pozimi ne hodi v gore, ker je nevarno. Kot spremljevalec ljudi s posebnimi izzivi pa sem se udeležil nekaj zimskih pohodov. Ocenil sem, da to ni tak bavbav, če seveda veš, kaj delaš. Izkušnja s tem tečajem je bila še toliko bolj dragocena, ker sem na praktični del tečaja spremljal slepo osebo. Opisoval sem ji, da je tudi ona 'videla', kaj počnejo predavatelji, in poskrbel, da je vse te reči varno preizkusila. Upam, da ne jaz ne ona tega znanja v praksi ne bova potrebovala. A če me slučajno kdaj zasuje plaz, bom imel večjo možnost preživetja, če bo reševanje vodila ona, kot če ga bo vodila videča oseba z (ne)znanjem, kakršnega sem imel sam pred tečajem,« je dejal Gregor Hrovatin. Na sliki skupina inPlanincev stoji na snegu, eden čepi, dva imata v rokah cepin, arhiv inPlaninec Darja Damari pa je menila: »InPlaninec je premaknil še eno stopničko višje k uresničevanju in omogočanju osebam s posebnimi potrebami, da tudi v visokogorju dosežejo svoje cilje. Sama pa sem kot spremljevalka slepe osebe doživela Malo planino na popolnoma drugačen način. Spoznala sem, da je vsaka luknja pomembna, vsak majhen šop trave te lahko zmede, spregledaš majhne stopničke v koči. Zanimiva je bila hoja v paru, s povezavo samo s palico ob strani. Vedno znova ugotoviš, da ti skrb za drugega odpira znanja o sebi.« Na sliki dve ženski in en moški hodijo po makadamski cesti, pokrajina je pokrita s snegom, v ozadju so smreke, arhiv inPlaninec »Pri vsaki postaji smo pozorno poslušali informacije. Seveda smo tudi poskusili v živo, da bomo pripravljeni, ko gremo v gore pozimi. Absolutno sem se strinjal z mislijo Matjaža Šarkezija, da smo enakovredni in da si med seboj pomagamo, tako v naravi kot v mestu. Vsem priporočam udeležbo na tečaju,« je povedal Blaž Urh. Tudi pri praktičnem delu tečaja je bila prisotna tolmačka slovenskega znakovnega jezika, obiskala pa nas je tudi novinarska ekipa Spletne TV. Na sliki velika skupina inPlanincev in gorskih reševalcev, stojijo na zasneženem poboču, arhiv inPlaninec »Gibanje v naravi in občutek gora smo lahko izkusili skupaj, ne glede na naše različne omejitve. Slepi in slabovidni so se zanesli na druge čute, gluhi so se osredotočili na vibracije in gibanje, dolgotrajno bolni so premagovali svoje omejitve, medtem ko so se planinci po poškodbah možganov soočali s svojimi izzivi. Skupaj smo se učili, kako skrbeti drug za drugega in zagotavljati varen korak tudi v zahtevnih situacijah. Matjaž Šarkezi in gorski reševalci so nam s svojim znanjem, izkušnjami in predanostjo omogočili, da smo se naučili pomembnih veščin, kot so uporaba pripomočkov, pravilno gibanje po zahtevnem terenu in ravnanje v nujnih situacijah,« pa je misli po tečaju zbrala Nataša Privošnik.