PZS: InPlaninci na Kofcah – od zelene pomladi v objem zime

torek, 5. marec 2024, ob 0. uri, ogledov: 1118

InPlaninci na Kofcah – od zelene pomladi v objem zime

Splošno \|
Odbor inPlaninec \|

Objavil(a): Jurček NOWAKK
	»Megleno nedeljsko jutro. Ljubljana, kot je ne poznam. Ni prometa, ni hrupa, niti množic ljudi. Nikogar. Le midve z Zvonko tiho stopava proti Koloseju. Nahrbtnik, pohodne palice in zimska obutev povedo veliko, pa vendar ne vsega. Namenjeni sva v hribe, tokrat na Kofce. Jutro se počasi prebuja v nov dan in z njim novo doživetje. Srce mi hitreje bije. V meni sta spet tisti že znani nemir in negotovost. Ali bom zmogla, imam dovolj moči?«
Tako, kot pripoveduje Nataša Simončič, se začenjajo naše poti. A negotovosti je zelo kmalu konec. »Kamor koli se ozrem, nasmejani in veseli obrazi. Dobra volja, brezskrbnost. Topli pozdravi in srčni objemi. Skoraj sem že pozabila ta enkraten občutek, katerega se s preprostimi besedami ne da opisati. Presrečna, da sem ponovno del njih, del njihove zgodbe, ki jo pišejo iz dneva v dan. Iz tedna v teden. Skozi celo letona.« Na sliki stoji v snegu skupina inPlanincev z zastavo inPlaninec pred kočo, arhiv inPlaninec Zadnjo februarsko nedeljo, 25. februarja 2024, smo se inPlaninci podali na planino Kofce nad Tržičem. S kombijem smo se iz Ljubljane pripeljali do Matizovca, ki leži na 915 metrih nadmorske višine, štajerski del odprave pa se je na izhodišče pripeljal v nekaj osebnih avtomobilih. Pohod je vodil, kot že nekajkrat poprej, naš stalni spremljevalec, član PD Tržič Ludvik Veber. Na poti smo se sprehodili skozi najmanj dva letna časa - od zelene cvetoče pomladi v objem zime. Spremljali so nas sonce, megla, sneg, med vožnjo pa še dež in mavrica čez vse nebo. Na sliki se kolona inPlanincev vzpenja po planinski poti, ki vodi skozi gozd, arhiv inPlaninec »Pri hoji mimo kmetije in žage se je pot začela vzpenjati. Moje misli na začetku so prepletene z dvomi. Bo šlo? Bom zmogla čez svoje omejitve? Vzpodbuda tokratne spremljevalke Marte me potisne za par metrov navzgor. Hitro se zadiham, ker se prehitro zaženem v hrib. Slišim jo, kako globoko vdihne skozi nos in izdihne skozi usta. Smešno se sliši, vendar kot že nič kolikokrat do sedaj tudi sama ponovim. To dihanje zahteva postanek. Seveda karavana pohodnikov hodi mimo, pred mano je že cela skupina, ostajava zadaj. Ni pomembno, pravi Marta. Saj vem, vem. Močno sem odločena, da premagam strm, s koreninami prepleten teren,« pripoveduje Nataša Privošnik. Na sliki se po zasneženi poti, ki jo obdajajo zasnežene smreke, vzpenja skupina inPlanincev, arhiv inPlaninec »Pridemo do hude strmine. Jurček pove, da bo tako nekako tudi na za poletje načrtovanem vzponu na Breithorn. 'Zadnjih tristo metrov klanca ti bom pokazal tempo, s katerim se hodi na višjih nadmorskih višinah, ti me boš posnemala, nato pa poskusila držati tempo do konca,' mi pove Jurček. In sva šla. Korak za korakom, noga pred nogo. Štela sem korake in vmes imela dovolj prostora za vdihe in izdihe. Intenzivno sem se osredotočila na hojo, na počasen, enakomeren korak, ki je bil še vedno prehiter. Vendar sva obe z Marto dobili inštrukcije v živo z napotki za treninge v bodoče.« Na sliki skupina inPlanincev v snegu pred križem v daljavi se vidijo smreke, arhiv inPlaninec »Zadnji del poti je bil položnejši in prijetnejši za hojo, predvsem pa nas je na okrog 1250 metrih nadmorske višine razveselila snežna odeja, ki se je z vsakim nadaljnjim višinskim metrom malce odebelila,« se spominja Rok Janežič. »Ker smo najbolj zagnani pohodniki planinski dom na Kofcah na 1488 metrih nadmorske višine dosegli že pred deseto uro zjutraj, je Ludvik na hitro sklenil, da nas popelje še do križa, posvečenega župniku in pisatelju Janezu Jalnu. Do tja smo hodili še kakih 20 minut. Načrtovano nadaljevanje poti do Velikega vrha pa je zaradi snega odpadlo.« Na sliki so na krožniku trije kosi štruklja, arhiv inPlaninec Po počitku v domu na Kofcah, kjer so nam pripravili slastne jedi, ki so dale nov pomen izrazu »planinska kulinarična avantura«, smo se odpravili nazaj v dolino. »Pot navzdol je bila zaradi spolzkega terena težja kot navkreber. Na prvem, zasneženem delu poti so nam prav prišle derezice, ki so nam omogočile, da smo skorajda pritekli do območja, kjer so sneg dokončno zamenjali trava, kamni, pesek in korenine. Zadnji del poti smo si olajšali tako, da smo namesto prebijanja čez korenine izbrali lagodnejšo pot po gozdni cesti,« je povedal Rok. Na sliki se skupina inPlanincev spušča po snežni gazi, v ozadju so lesene hiše, arhiv inPlaninec Štefan, vodnik, spremljevalec - prostovoljec je sneg sicer pogrešal: »Ampak sem ga našel, vsaj do kolen, če si seveda počepnil. Spremljal sem Simono, ki jo je bolelo koleno, ampak ni bilo problemov, prilagodili smo tempo.« Tudi Ivana, vodnica, spremljevalka - prostovoljka, je bila vesela snega. »Danes je bilo vse namenjeno belini. Malo me je presenetilo zato, ker je bila ta belina nekoliko višje, kot sem si predstavljala. Ampak vseeno smo bili zelo, zelo veseli snega. Spremljala sem Miha, se mi zdi, da sva že uigran tim. Večkrat kot greva skupaj, lažje se uskladiva.« Na sliki se tri ženske in en moški smejijo, stojijo na snegu, za njimi se vzpenjajo zasnežene smreke, arhiv inPlaninec »Polna pozitivne energije se vračam nazaj v dolino. Stkale so se nove prijateljske vezi, nova poznanstva. Zapisale nove življenjske zgodbe. Nekatere lepe, druge žalostne. Vračamo se nazaj proti prestolnici. Dežuje. A komu mar. Zame danes sije sonce, Sonce, ki ga spremlja barvita mavrica. Resnična. Vse do Ljubljane,« je svoj zapis sklenila Nataša Simončič. Preberite še zanimiva zapisa o podvigu inPlanincev na Kofce PZS: Na planinski poti na Kofce do sreče in novih prijateljstev - Nataša Simončič PZS: Zaupanje v gibanje, korak za Korakom na Kofce - Nataša Privošnik