NOVICE  

Pogovarjali smo se s Kazimirjem Drašlarjem - Mikcem, letošnjim prejemnikom priznanja PZS za življenjsko delo v alpinizmu, ki je z nami delil številne izjemne trenutke na svoji alpinistični poti.

Drugi intervju pa je z Andrejo Jagodic in Niko Radjenovič, ki sta se s kolesi povzpeli na Kilimandžaro (5895 m), najvišji vrh Afrike (od tam je tudi naslovnice tega Vestnika), in z njega tudi opravili kolesarski spust. Obe sta mnogo več kot kolesarki. Kaj vse, pa le preberite v tokratni številki Vestnika.

---

Vsebina 3/2024 TEMA MESECA Rado Kočevar (1928-2024)  INTERVJU Kazimir Drašlar - Mikec DOLOMITI Dolga in zahtevna krožna tura DOŽIVETJA Na poti - med domom in hribi STRIP Aljažev dom v Vratih POTOPIS Največja vrednost obiska je stik z ljudmi Z NAMI NA POT Smučarski adut Visokih Tur INTERVJU Andreja Jagodic in Nika Radjenovič TURNO SMUČANJE Spust pri turnem smučanju VARNOST V GORAH Izzivi turizma v goratem svetu MLADI Dijaški planinski tabor ZGODBE IZPOD HIMALAJE Patundas Top GORE VABIJO Ali imam svoje mesto v gorah? ZGODOVINA 250 let od rojstva Valentina Staniča NARAVOVARSTVO NEKOČ Dvajset lično prešanih planik PRIZNANJA Bloudkova nagrada 2023 IZLET Ali smo v Alpah? KOČE Koče so odprte ... TEKMOVALNO LEDNO PLEZANJE Državno prvenstvo NARAVA Dve skrajnosti LITERATURA FILM PLANINSKA ORGANIZACIJA

 Neustavljivi Rado Kočevar

Kmalu po svobodi so se trije nadobudni dijaki, France, Srečo in Rado, namenili preplezati greben od Kranjske Rinke na Skuto. Šlo je lepo, le vzpon na Konja, stolp v grebenu, je bil za Rada preveč. Ugotovil je, da plezarija ni zanj, da je bolje, da se obrne, da prijateljema ne pokvari ture. Prijazno prepričevanje in stara oguljena konopljina vrv za povezovanje sena sta pomagala, da je premagal strah in Konja. V letih, ki so sledila, se je Rado razvil v eno najbolj izoblikovanih, markantnih osebnosti svoje generacije in slovenskega alpinizma sploh.

Spisek njegovih vzponov, tako število kot težavnost, vzbuja občudovanje. Izpostaviti velja tri prelomne dosežke. Prvo ponovitev Aschenbrennerjeve smeri v Travniku, s katero je razbil mit šeste stopnje, Čopov steber prvič brez bivaka in raz Dedca, prvo smer zgornje šeste težavnostne stopnje. Vredno spoštovanja, ker je bila večina vzponov opravljena po vojni, ko je primanjkovalo hrane, obleke, da o alpinistični opremi niti ne razmišljamo.

Bil je neustavljiv, neutruden, močan in odločen plezalec, tako da so mu zavistneži in hkrati občudovalci rekli potujoča mišica. Z neskončno samodisciplino je vzdrževal telesno in duševno kondicijo. Edini v generaciji je bil, ki je vedel, kaj hoče v alpinizmu. In je natančno tudi vedel, kako to lahko doseže. V današnjem jeziku: zmagovalni, šampionski duh. Veliko pozneje, ko sva se zbližala, sem razumel, da v njegovi misli ni vnaprej postavljenih mej, ni tistega »ne da se«. Verjel je, da veliko narediš, če to hočeš, in da nedosegljivo postane takrat, ko to sam preizkusiš.
Najlepši zaključek tistih lepih let plodnega plezalskega življenja je bila izdaja prvega povojnega plezalnega vodnika V naših stenah. Ta knjižica, ki jo je leta 1954 spisal skupaj z Igorjem Levstkom in Mitjo Kilarjem, ni bila samo plezalni vodnik, bila je predstavitev novega načina razmišljanja v slovenskem alpinizmu.

Ko me je ob koncu petdesetih zaneslo v alpinistične kroge, Rada nisi srečal ne na alpinističnih ne na reševalskih tečajih. Govorilo se je, da hodi svoja pota, vodi turiste, smuča in uči zemljepis v Kranjski Gori. Zares sva se spoznala, ko je začel spet prihajati na srečanja veteranov. Na enem od njih, v Kamniški Bistrici, je prisedel pri zajtrku in začel pogovor. Bil je zanimiv in iskriv sogovornik. Navezala in vzdrževala sva stike. Po elektronski pošti mi je pošiljal poročila o kolesarskih potepih, preplavanih metrih v beljaških toplicah, gorskih in smučarskih poteh. Pošiljal mi je slike gora, ki jih je pobral na spletu, o katerih je sodil, da jih moram videti. Skupaj smo bili v Messnerjevem muzeju in na obisku pri Ötziju. Na izmenjavi s češkimi veterani v njihovem raju med stolpi iz peščenjaka je bil bistri, čili, navkljub razmajanim kolenom poskočni devetdesetletnik glavna zvezda.

Na jesen življenja je Rado objavil spomine. Na to knjigo je bil ponosen. In knjigo je želel sam pokloniti staremu prijatelju Francetu, tistemu Francetu z začetka. Vožnja v ljubljanskem prometu mu ni dišala, pa še oblast je devetdesetletniku predpisala mejo, kako daleč od doma sme z avtom. Dogovorila sva se, da se dobiva pri Marinšku v Naklem in potem gre z mano v Ljubljano k Francetu. Tam pa: "O madona, knjiga je v Naklem v avtu!" Naslednji dan zaslišim Zupanov glas s Kočevarjeve številke in takoj Radovo pojasnilo, da obljuba pač velja, da po pošti ni osebno ... Zato se je Rado kljub jutranji prometni konici in vozniški omejitvi sam zapeljal v Ljubljano in Francetu prinesel knjigo, preden bi bilo prepozno. Neustavljiv je bil.

Ko smo se po obisku v njegovem novem domu v Postojni poslavljali, nam je za popotnico namenil nasvet: »Važno je samo, da se nikoli ne ustaviš, da si v gibanju, pa bo vse prav.«

Potem pa sem izvedel, da Rado tokrat ni držal besede ...